V nogometnemu svetu se evforija po novi galapredstavi varovancev Guardiole še ni polegla. Barca je v enem najbolj dominantnih finalov Lige prvakov na Wembelyju s 3:1 ugnala Manchester United in četrtič osvojila najprestižnejšo nogometno klubsko lovoriko.
Na Wembleyju slavil tudi kot igralec
"Več kot le klub", kot se glasi geslo katalonskega ponosa, je prvič na evropski vrh stopil leta 1992. V zadnji sezoni stare oblike najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja je do naslova Barco popeljal eden najboljših nogometašev vseh časov Johan Cruyff. Nizozemski strokovnjak je na Wembleyju v prvo postavi ob zvezdnikih, kot so bili Hristo Stojčkov, Michael Laudrup in Ronald Koeman, uvrstil tudi 21-letnega obetavnega Katalonca Guardiolo. Mladi vezist je igral do 113. minute, dve minuti predtem pa je Koeman s prostega strela dosegel edini zadetek za zmago nad Sampdorio, pri kateri je igral tudi Srečko Katanec.
Pod taktirko Cruyffa je Guardiola postal nepogrešljivi člen vezne vrste Barce in po odhodu Joseja Marije Bakera iz kluba je leta 1997 prevzel tudi kapetanski trak. Dresu "blaugrane" je ostal zvest še štiri sezone, ko je odšel v Italijo. Na Apeninskem polotoku je zaigral za Brescio in Romo, nato pa se je preizkusil še pri Al Ahlyju v Katarju in v Mehiki pri Dorafosu.
Pep ima "Barcin DNK"
V 11 letih igranja za člansko vrsto Barcelone je šestkrat postal državni prvak, osvojil je dva kraljeva pokala, Ligo prvakov, Pokal Uefa in dvakrat evropski superpokal. Za časa igranja v Italiji je njegova kariera dobila veliko črno piko. Obsojen je bil jemanja nedovoljenih poživil, vendar je bil čez čas oproščen.
V katalonsko prestolnico je prišel, ko je bil star 13 let. Športno pot je začel v domačem Santpedorju, majhnemu mestecu, približno 70 kilometrov oddaljenemu od Barcelone. Pred odhodom k Barci je zaigral še v bližnji Manresi. V šestih letih igranja za mlajše selekcije Barcelone je do popolnosti osvojil način igre, kakršen krasi moštvo danes, in je pravi primer, kot pri katalonskem velikanu sami pravijo, "DNK-ja Barce".
Zgled Xaviju, Iniesti, Cescu ...
Pep je v Barceloni pustil že kot igralec ogromen pečat. Po njem se je zgledoval zdaj že legendarni igralec Barce Xavi Hernandez, ki je zbral največ nastopov za klub, bil je idol Andresa Inieste, ki je imel polno njegovih plakatov v svoji sobi La Masie, in Cesca Fabregasa, ki ravno zaradi njega nosi na dresu številko 4. Slednjima bo za vedno v spominu ostal trenutek, ko jima je veliki vzornik kot nadobudnima nogometašema namenil spodbudne besede.
Iniesti je ob predaji pokala za osvojeni naslov v mlajši kategoriji dejal, da bo nekoč on sedel na tribuni in občudoval Andresovo igro, Cescu pa je na prošnjo zdajšnjega pomočnika Tita Vilanove podaril svoj dres in mu rekel, da bo nekoč on Barcina številka 4. Fabregasa sicer matični klub že nekaj sezon neuspešno vrača domov. Kakšen ugled je tedaj spremljal Guardiolo, priča tudi to, da je zaradi Pepa Xavi razmišljal o selitvi v Milan, saj se je bal, da ne bo dočakal svoje priložnosti, ker je enostavno Guardiola tako dobro igral. Pep pa je Xaviju dejal: "Ti me boš upokojil. Ti nas boš vse upokojil."
Brez izkušenj na klop španskega velikana
Leta 2007 je postal trener B ekipe Barcelone in z mladeniči napredoval v višji rang tekmovanja. Članska ekipa je potrebovala spremembo, saj se je šampionska ladja Franka Rijkaarda, ki je leta 2006 osvojila Ligo prvakov, začela ekspresno potapljati. Najprej se je o naslednikih Nizozemca govorilo o samih zvenečih imenih, eden izmed nekdanjih podpredsednikov pa je pred sezono 2008/09 za novega trenerja predlagal kar povsem neizkušenega Guardiolo. Zamisel je takoj podprl Cruyff in Pep je dobil priložnost.
Klub sta zapustila zvezdnika in nosilca igre Ronaldinho ter Deco, Guardiola pa je zgradil nov sistem in ekipo oblikoval okoli Xavija. Izpopolnil je Cruyffov sistem igre hitrih podaj, vtekanj v prazen prostor in pokrivanja nasprotnika že na njegov polovici. Do perfektnosti je dodelal navezo Xavi – Iniesta, Carlesu Puyolu je v branilskem paru priključil "izgubljenega Barcinega otroka" Gerarda Piqueja, proste roke pa je dal čudežnemu nogometnemu dečku Lionelu Messiju, ki je pod njegovo taktirko dokončno zablestel. Ekipi je pridružil še dva svoja igralca iz Barce B Sergia Busquetsa in Pedra Rodrigueza, a slednji se je uveljavil šele naslednjo sezono.
Uvodoma do zgodovinskega trojčka
Že v prvi sezoni je osvojil prav vse lovorike. Barci je kot prvi španski ekipi uspel zgodovinski trojček. Slavila je v Ligi prvakov, španskem prvenstvu in kraljevem pokalu. Poleti je osvojila še evropski in španski superpokal, decembra pa je prvič v svoji zgodovini v vitrino pospravila naslov svetovnega klubskega prvaka. Drugo sezono je Pepu načrte v Ligi prvakov prekrižal Jose Mourinho, vseeno pa je Kataloncem uspelo ubraniti državni naslov.
Letos je v Španiji dobil Guardiola z Mourinhom pri Realu velikega tekmeca. Že v prvem medsebojnem El Clasicu je 40-letnik Portugalcu odčital pravo lekcijo, saj je na Camp Nouu slavil s kar 5:0. Aprila sta večna tekmeca odigrala kar štiri dvoboje. Real je zmagal v španskem pokalu, Barci pa je kraljevi klub uspelo izločiti v polfinalu Lige prvakov.
Že kot igralec razmišljal kot trener
Tako kot številni nogometni strokovnjaki je tudi Mourinho, ki je z Josepom sodeloval pri Barci v 90., hvalil katalonskega stratega. Dejal je, da je kombinacija Barcelone in Guardiole kot trenerja enostavna "sanjska", saj Pep čuti klub. Selektor slovenske košarkarske reprezentance Božidar Maljković, ki je svoj čas treniral Barcelone, je rekel, da je Pep že kot najstnik razmišljal kot trener, legendarni nogometaš Barce Carles Rexach pa zanj pravi, da je že kot igralec deloval kot trener. V času igranja v mlajših selekcijah je bil Guardiola poimenovan za "The Wise One".
Kot kaže, je Guardiola zares idealen za vodenje Barcelone. Pot od dečka, ki je navdušen objemal igralce Barce ob zmagi v polfinalu evropskega pokala prvakov leta 1986, do kapetana in nazadnje trenerja katalonskega ponosa. Po finalu letošnje Lige prvakov so se začela namigovanja, da bo Guardiola zapustil matični klub, a je že jutro po zmagi na dan prišla novica o podaljšanju sodelovanja vsaj še za sezono.
Izzivov ne bo zmanjkalo
Kaj torej za naprej ostane Pepu? Nobenemu trenerju in klubu še ni uspelo ubraniti Lige prvakov, noben trener še ni trikrat osvojil Lige prvakov, s tremi naslovi evropskega prvaka bi se na vrhu izenačil z legendarnim Bobom Paisleyjem … Motiva mu vsekakor ne bo zmanjkalo, njegovi sodelavci pa so tako ali tako dejali, da je perfekcionist in da je prepričan, da se vedno da še bolje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje