Poleg nogometašev so se v tem klubu kalili tudi številni nekdanji in zdajšnji reprezentanti v drugih športih, v tem delu Ljubljane sta neizbrisen pečat med drugim pustila košarka in rokomet. Z imenom Slovan so prav tako povezani številni trenerji, selektorji in drugi športni delavci. Veliko se jih je odzvalo vabilu, se udeležilo slavnostne akademije, prisluhnilo nagovoru župana Zorana Jankovića, obujalo lepe spomine, kramljalo o ne tako veličastni sedanjosti in ugibalo, kakšne izzive prinaša prihodnost. Danes v sklopu kluba deluje 11 društev.

Kot novinar spremljal ženski rokomet
"Tekem je bilo veliko, derbijev tudi. Meni je najbolj ostalo v spominu druženje z Marjanom Rožancem. Imel sem ta privilegij, da sem se z njim pogovarjal o športu in drugih temah. Po njegovi pobudi je tudi padla ideja o himni kluba. S tem smo orali ledino, bili smo daleč pred vsemi, da smo združili šport in glasbo," nam je o svojem doživljanju Slovana pripovedoval Lovšin, glasbenik, ki se lahko pohvali, da je danes podpredsednik nogometnega društva Slovan, enkrat ali dvakrat na teden pa na Kodeljevem še vedno tudi sam igra mali nogomet ali tenis. Za žogo se, denimo, podi z Dušanom Kosićem in Alešem Čehom.

"Lepe spomine imam na obdobje takoj po osamosvojitvi, ko je bil Sašo Udovič najboljši strelec lige. Takrat je bilo zelo lepo gledati Slovan. Enako sem vseskozi navijal za košarkarje, tu sta bila vzgojena Nesterović in Dragić. Slovan se je dobro boril z Olimpijo, tudi ko je bila ta blizu evropskega vrha. Kar se tiče rokometa: igrala ga je moja sestra, tudi sam sem kot novinar Dela spremljal ženski rokomet. Finale iz leta 1981 v pokalu državnih prvakov fantov se pa seveda ne pozabi," je dodal Lovšin. Vsekakor je ta uspeh rokometašev izpred nekaj več kot tridesetih let največji v zgodovini Slovana. Tedaj so igralci s Kodeljevega na poti do finala, kjer jih je ustavil nemški Magdeburg, izločili Barcelono in moskovski CSKA.

Obnovljeno igrišče z umetno travo
Lovšin se zaveda, kako pomembno je, da klub nadaljuje svoje osnovno poslanstvo: "Največji greh bi se mi zdel, da bi bile te športne površine prazne, da ne bi bilo otrok in da bi se ti ukvarjali z drugimi stvarmi namesto s športom. Šport je najboljša pot za mlade, zato mi tudi še vedno ni težko priti sem, pomagati, združiti kakšne moči. Pomemben je zdrav temelj in Slovan to zdaj spet ima. Ima bazo mladih igralcev, kar je treba izkoristiti. Za vsakogar, ki ga pripeljemo v šport, lahko rečemo, da je za nas to velika zmaga."

Na Kodeljevem so v četrtek tudi uradno odprli obnovljeno pomožno nogometno igrišče z umetno travo, na katerem vadi več kot 200 otrok. Številni med njimi bi želeli po poti Samirja Handanovića, ki je v Slovanu preživel osem let, a ni imel priložnosti izkusiti razmer, v katerih danes delajo mladi nogometaši. "Možnosti za delo na Slovanu niso bile vedno najboljše, igrali smo na mivki, ko je deževalo, v blatu, ob sončnem vremenu v prahu, ampak tistih razmer v nobenem primeru ne bi zamenjal za umetno travo. Nekako se mi zdi, da ta umetna trava za otroke kljub udobju ni najbolj primerna," je njegova vsekakor pomenljiva misel, ki jo najdemo zapisano v almanahu kluba, ki so ga ob slovesnem jubileju izdali na 170 straneh. Srečno, Slovan!