Medtem ko je v Madridu praznično osvetljena kraljeva palača blestela v pričakovanju na prisego novega kralja Filipa, je tema na stadionu Maracana v Riu de Janeiru potrjevala konec ene največjih pravljic v zgodovini nogometa. Večna poraženka "furija" je čez noč postala veličastna, občudovana, nepremagljiva. Uspelo ji je, kar še nikomur prej: šest let je tako prepričljivo prevladovala v nogometnem svetu, kot ni verjetno nobena druga prej. A kaj, ko je v nogometu – mogoče tudi v življenju – meja med junaki in bedaki čedalje tanjša.

"Zakaj uvažamo Brazilce?"
Seveda je po bitki generalov in filozofov kar mrgolelo: "Mogoče so vsakemu igralcu ponudili 750 tisoč evrov za naslov, ker so vedeli, da ne bo nič", "To je samo nadaljevanje Barcelonine zgodbe (proti Nizozemcem je igralo 7 članov Barce)", "Zakaj uvažamo Brazilce, če imamo Fernanda Llorenteja in Roberta Soldada?" Eden redkih, ki je ostal na trdnih tleh, je bil selektor Vicente Del Bosque, mož, ki je prevzel vroče železo od pokojnega Luisa Aragonesa in dokazal, kako se da kljub slavnim trenutkom ostati skromen. Čeprav ima pogodbo še dve leti, je jasno nakazal, da se je ne misli oprijemati. V anketi športnega dnevnika Marca je več kot 68 odstotkov vprašanih odgovorilo, da mora mesto pustiti drugemu.

V Južni Afriki uživali tudi srečo
Vsa sreča, ki so jo imeli Španci pred štirimi leti, jim je onstran velike luže obrnila hrbet. Spomnimo se, da so kljub odlični igri "tiki-taka" prvi naslov osvojili s samo osmimi goli, da so na vseh izločilnih tekmah zmagali z 1 : 0 z zadetki po 60. minuti. V četrtfinalu je Iker Casillas ubranil enajstmetrovko Paragvajcu Oscarju Cardozu. Če bi takratni rdeče-beli varovanci Tata Martina povedli in bi se zaprli, bi Španci težko napredovali, da ne govorimo o priložnostih, ki jih je na odločilnem srečanju zapravil Arjen Robben. V Braziliji je imel hudič mlade: priložnost Silve ob vodstvu proti "oranžnim" in tista Sergia Busquetsa, ko je bil sam pred čilskimi vrati, pa tudi odločne obrambe novopečenega člana Barcelone, vratarja Claudia Brava, so zapečatile rdečo usodo. Tudi meso na žaru, ki so si ga prijateljsko privoščili po prvem porazu, in obljube, da bodo pokazali, da še niso za staro šaro, niso obrodile sadov.

Izpad Italije 1950 povsem druga zgodba
Na zadnjih treh od štirih SP-jev so branilci naslova izpadli v prvem krogu: Francozi leta 2002 brez doseženega gola, Italijani osem let pozneje z dvema remijema in porazom. In zdaj Španci. A niso bili prvi: azzurrom se je to zgodilo že pred 64 leti, tudi v Braziliji. A okoliščine so bile drugačne: bil je prvi mundial po 12 letih. Letalska tragedija moštva Torina v Supergi je odnesla jedro reprezentance. Italijani so bili edini, ki so na novo celino prispeli z ladjo. Tudi ostarela in slabo pripravljena Brazilija je leta 1966 odšla domov po skupinskem delu. Peléja so nasprotniki neusmiljeno tepli in ni mogel pokazati skoraj nič. Štiri leta pozneje se je z odlično igro in tretjim naslovom v Mehiki vsem oddolžil.

Čilenci pokorili neponovljivo generacijo
"Či-či-či, le-le-le, viva Čile!" je vzklikalo 40 tisoč Čilencev, ki je v Riu de Janeiru dokazalo, katera je prava La Roja. Bilo jih je toliko, da so se nekateri brez vstopnic skušali na tribune prebiti nasilno. Vdrli so v novinarsko središče in močno prestrašili kolege, ki so tam pred srečanjem opravljali svoje delo. Čustveni in temperamentni čilski selektor, Argentinec Jorge Sampaoli – nikoli ni poklicno brcal - je zgodovinsko dobri igri edine južnoameriške reprezentance, ki nima nobenega naslova, dodal pravo mero samozavesti, drznosti in nepopustljivosti. Tako je spravila na kolena neponovljivo, utrujeno in neprepoznavno špansko generacijo.

Guillermo Ochoa - novi mehiški ljudski junak
"Memo za predsednika" in "Ochoa superman" je krožilo po socialnih omrežjih po tem, ko je 29-letni dolgolasec zaklenil mehiška vrata pred Neymarjem in druščino. Takoj po končanem srečanju je Ochoa v mehiškem ritmu "corrido" tudi dobil svojo pesem. Takoj, ko je glasbena skupina Los Tres Tristes Tigres (kdor lahko ime večkrat hitro izgovori, zmaga) skladbo objavila na YouTubu (glej spodaj), se je gledanost povzpela na vrhunec. A naj ne bo pomote. Brazilci so imeli na tekmi priložnosti, a tudi Mehičani niso bili od muh.

Še maja letos je bil "Memo" Ochoa bolj zunaj mehiške izbrane vrste kot v njej. Selektor Miguel "Bolha" Herrera je naokrog razglašal, da mu način branjenja prvega in edinega mehiškega vratarja, ki je igral v Evropi, ne ustreza. Tudi legendarni Antonio "La Tota" Carbajal, prvi, ki je nastopil na petih SP-jih, ga je kritiziral: "Zelo dober je, a vedno ostaja na črti." Ni bil daleč od resnice. Namesto da bi strel z glavo Thiaga Silva preprečil v zraku, ga je ukrotil z izjemnimi refleksi. "Zakaj bi poenostavljal, če lahko zaustavim dih vseh Mehičanov?" je verjetno pomislil.

V Franciji ga zvezdniki predobro poznajo
Ochoa, ki je grel klop na mundialih 2006 in 2010, je bil po letošnjem izpadu iz francoske lige z Ajacciem prosti igralec. Ko se je našel na seznamu 23 igralcev za SP, se je drugič rodil. Izlet na staro celino je ponovno dobil smisel. Za pot na Korziko je žrtvoval ugledno in varno kariero v domačem klubu América, reklamne in sponzorske pogodbe. Tri sezone je branil za Ajaccio. Najboljši napadalci so pred njim obupavali. "Kako ti lahko zabijem gol?" ga je vprašal Zlatan Ibrahimović. Edisona Cavanija je s paradami razjezil, Radamel Falcao ga je prosil za rokavice. Izvrstni nastopi v Braziliji mu bodo zagotovo pomagali, da bo kljub dejstvu, da še nima evropskega potnega lista, pristal pri uglednem klubu.

Suarezu šesti čut rekel, naj ostane
"Urugvajci smo rojeni za takšne tekme," je pred odločilnim dvobojem z Angleži v novinarski loži Arene Corinthians izjavil komentator športne mreže ESPN, Sebastián "Norec" Abreu (v Južni Afriki je hladnokrvno izvedel odločilno enajstmetrovko proti Gani z rahlim dotikom žoge). Luis Suárez je ponovno dokazal, da v tem trenutku sinjemodro izbrano vrsto sestavlja on in še deset nogometašev. Ko je bilo najtežje, je s pobegom in bombo utišal Angleže. "V 70. minuti sem čutil krče v obeh nogah in bi skoraj prosil za zamenjavo, a nekaj mi je reklo, da moram ostati," je rekel po tekmi. Po uvodnem zadetku je stekel k Walterju Ferreiri, kineziologu, ki mu je pomagal po operaciji meniskusa, in ga objel. Tudi želja: "Luis Suárez, hitro okrevaj", ki se je dan po posegu (22. maja je bil Suárez še na vozičku) pojavila na avtobusih mestnega prometa v Montevideu, je očitno zalegla. Še dva podatka: Urugvajci na SP-jih z Angleži nikoli niso izgubili. Wayne Rooney je šele na tretjem mundialu prvič zatresel nasprotno mrežo.

Nigerija in Iran sta igrala tako slabo, da je nekdo pripomnil: "Če bi zabila gol, bi ga zgrešila v ponovitvi."

Podatek: Zelo uspešni so na SP-jih nemški nogometaši s priimkom Müller: Gerd Müller (1970, 1974: 14 golov), Thomas Müller (2010, 2014: 8 golov), Dieter Müller (1978: 2 gola), Hansi Müller (1978, 1982: 1 gol).

Zgodba: Vratar Maks Mihelčič bi bil lahko prvi Slovenec na svetovnih prvenstvih. Bil je na začetnem seznamu jugoslovanskega selektorja Boška Simonovića za uvodni mundial 1930 v Urugvaju, a je pred potovanjem izpadel. V Sloveniji je igral pri Hermesu in Iliriji. Leta 1927 je prestopil k zagrebškemu Građanskemu. Leto pozneje je sicer odšel na OI v Amsterdamu, a tudi tam ni nastopil. Za Jugoslavijo je med letoma 1925 in 1931 zbral 18 tekem.

Corrido de Memo Ochoa (Los Tres Tristes Tigres)