Gre za čisti stereotip, ki je do ljubitelja nogometa vsaj nesramen, če že ne diskriminatoren. Je pa v vsakem stereotipu tudi zrno resnice! Namreč, če se hočeš prišteti med prave ljubitelje, moraš videti 90 odstotkov tekem. Raje več – vse, kar je manj, je kompromis. In že čista logistika, brez predmestnih šal o rahlo smrdečih možeh, prikovanih pred televizor, je precej zahteven projekt, ki zahteva številna odrekanja ter predvsem inteligentnega in redoljubnega ljubitelja nogometa.

Pomaga, če je prvenstvo nekje na drugih celinah. Na evropskih prvenstvih se tekme začenjajo že v zgodnjem popoldnevu in storilnostno naravnane službe znajo mirno preprečiti kakšno srečanje. Da ne govorimo o revežih z izmenami ali popoldanskimi službami. Zato so prvenstva, kot je to v Braziliji, z začetki tekem proti večeru pravzaprav idealna. Šesta ura za predjed, deveta kot glavna jed in polnoč za posladek predstavljajo idealen urnik. Žal pa po začetni evforiji nastopi glavna težava, namreč boleče dejstvo, da si civilizacija meri čas s 24 urami. Tri tekme dnevno pomenijo za gledalca šesturno netoizgubo, kar spet pomeni, da človek naenkrat razpolaga zgolj z 18 urami. In ker žal nismo več ne v antiki ne tako fanatični, da bi zaradi športa ustavljali tovarne in zapirali urade, je treba vsakdan stlačiti v teh preostalih 18 ur.

Najbolj logično je, da si režemo od spanja. In prav to pravi ljubitelji tudi počnemo. Prvi teden je še vse v redu. Zaspimo okoli tretje, vstajamo zjutraj kot običajno in se delamo junake. A telo zahteva svoj obrok spanja in kljub prvi soboti in nedelji ter kljub razumevajoči družini, ki atija dva dni pač ne moti, je drugi teden pasji. Takrat je modro vzeti dopust, kajti za tretji teden se telo privadi, v četrtem pa se ritem tekem že toliko razredči, da se tudi da preživeti.
In še nekaj – kljub šalam o ženah, ki z vzvišeno prizanesljivostjo in delnim pomilovanjem gledajo na nas, je dejstvo, da se ženskemu spolu tam na začetku julija po malem "sname". Treba je razmišljati o dopustih, ozimnici, travi in kapljajočih pipah. A se nič ne premakne, ker je zunajnogometno življenje na aparatih. Toliko da diha, pa je v redu. In potem resnično nastajajo družinske krizice in drame, kar je dobro … Ker če za prvenstvo toliko žrtvujejo športniki in organizatorji, je prav, da nekaj žrtvujemo tudi gledalci. Če pa je kdo tam zunaj, ki ima partnerico, ki ves mesec nogometa ne zine nobene in nikoli ne pokaže slabe volje, se drži ustaljene rutine ali del bremena celo prevzame na svoja ramena … naj zamrzne njen DNK-material za prihodnje rodove nogometnih navdušencev.