Tekmo so začeli jemati preveč samozavestno, se poigravali in zapravljali priložnosti. Težki so porazi, ko imaš na tekmi vse pod nadzorom, rezultatsko prednost in potem prepustiš nasprotniku, da vstane od mrtvih in z neverjetno voljo in vztrajnostjo spreobrne rezultat.

Kljub vsemu so zame Angleži pozitivno presenečenje prvenstva. Morda jim sam, pod vtisom tega, kar so prikazali na kvalifikacijah proti naši reprezentanci, nisem pripisoval prevelike vloge na SP-ju, vendar je selektor Gareth Southgate počasi prenovil reprezentanco in sestavil ekipo, pred katero je še veliko dobrih tekem.

Da pa tudi v Sloveniji še bolj čutimo vročico SP-ja, so poskrbeli naši sosedje Hrvati - največje in najprijetnejše presenečanje SP-ja. In, seveda, kot je običajno pri nas – uspeh Hrvatov je razdelil Slovenijo.

Ali lahko navijamo za Hrvate? Popolnoma vseeno mi je, ali je sploh kak Hrvat navijal za nas, ko smo postali evropski prvaki v košarki. Jaz sem bil ponosen na vse košarkarje in živel tiste dni za njihov uspeh, bil ponosen, da sem Slovenec.

V trenutkih, ko sem v njihovem morju, mi je popolnoma vseeno, kaj si o meni mislijo arogantni natakarji ali neprijazni domačini (sicer sam nimam takšnih izkušenj, po branju na forumih drugi pač ja).

Povedati želim, da je ravno nasprotno. Kljub prijateljskim nasvetom, da je bolje ne brati komentarjev na forumih, jih prebiram. Veliko je komentarjev, kako smo ponižni in se delamo majhne s tem, ko se takoj prepustimo evforiji in navijamo za Hrvate. Tisti, ki zagovarjajo našo majhnost s tem, ko kdo navija za Hrvate, se motijo. Naša majhnost je v tem, da jim ne privoščimo uspeha.

Kje je naša samozavest? Zakaj se ne učimo iz njihove borbenosti in želje na tekmah? Kdaj nazadnje smo videli takšno borbenost na tekmah naše nogometne reprezentance? Problem je, če se kdo slika v šahovnici, namesto da bi sami razmislili, kaj so naši simboli. So naši dresi zeleni, modri, sinjemodri, beli …?

Hrvaški novinar Zoran Šprajc je v Odmevih Igorju E. Bergantu lepo povedal. Trenutno imajo Hrvati radi vse, celo sami sebe, in ko jih bo minila evforija, bodo spet mrzlično lovili priključek (vsaj osmino finala) z drugimi državami EU-ja.

Zato bodimo ponosni na to, kar smo dosegli in kar imamo. Poskušajmo narediti vse, da jih bomo premagovali, kjer se le da, in sanjajmo, da bomu tudi sami nekoč vsaj v polfinalu SP-ja v nogometu.

Finale pred finalom?
Francija je morda nekoliko presenetljivo prepustila pobudo Belgiji in jim na ta način onemogočala njihovo najmočnejše orožje - protinapade. Izredno disciplinirano so vsi igralci Francije delovali v obrambi in potrpežljivo čakali na svojo priložnost. Dobili so jo po prekinitvi in kot že tolikokrat na tem SP-ju, je gol dosegel obrambni igralec.
Če je ocene tekme, da je bil to finale pred finalom, nehvaležna in morda nepoštena, je pa gotovo, da smo videli na tej tekmi največ igralcev, ki so s trenutno formo in kakovostjo v samem svetovnem vrhu.
Po mojem mnenju je na zadnjih dveh tekmah Francije zame najboljši vratar SP-ja Lloris v odločilnih trenutkih srečanja veliko pripomogel k zmagi z dvema zares izrednima obrambama.

V nedeljo pa naj vsak posluša svoje srce in navija za Francijo ali Hrvaško.