20 let je minilo od zgodovinskega uspeha vatrenih na mundialu v Franciji. Hrvaška je tedaj osvojila tretje mesto, takratna generacija pa se je zapisala v srca hrvaških navijačev. V Rusiji je Davor Šuker, Robert Prosinečki, Zvonimir Boban in druščina, ki je leta 1998 navduševala pod vodstvom Ćira Blaževića, dobila naslednike. Znova so odmevali napevi pesmi, kako je "Hrvaška prvak sveta," Luka Modrić, Ivan Rakitić, Danije Subašić in soigralci pa so celo presegli dosežek generacije 1998 ter zaigrali v finalu. "Smo žalostni in ponosni. Igrali smo dobro, a presekala nas je enajstmetrovka. Kot pravim, vseeno moramo biti srečni in ponosni. Žal nam je, da nismo osvojili naslova, a takšno je življenje. Francozi so igrali na protinapade, mi pa smo dobili dva naključna gola. Takšen je nogomet. Mislim, da smo v tem letu pokazali pravo moč hrvaške reprezentance. Dostojanstveno smo odigrali prvenstvo. Kakršni smo ob zmagah, smo tudi ob porazih," je povedal selektor Zlatko Dalić.

Ko je oktobra prevzel vodenje izbrane vrste, je bila ta v nezavidljivem položaju. Poleti jim je celo grozilo, da bodo ostali brez vstopnice za mundial. Navijači so jim že žvižgali, nato pa je vendarle sledil preporod. V Rusiji so odlično začeli turnir. Najprej so zanesljivo odpravili Nigerijo (2:0), nato svoje ime dokončno vpisali med favorite, ko so s 3:0 odpravili Argentino, zatem pa še z 2:1 Islandijo ter v skupini D, ki je bila za mnoge najtežja na prvenstvu, prepričljivo zasedli prvo mesto. S tem so se prebili v na papirju lažji del tabele izločilnih bojev, a pot do finala je bila težka. Na vseh treh tekmah so igrali podaljške, proti Danski in Rusiji napredovali po enajstmetrovkah, v polfinalu pa je Mario Mandžukić proti Angliji odločil v podaljšku.

"Ne smemo pozabiti, smo drugi na svetu"
V finalu je bila Francija brez dvoma v vlogi favorita. Najdražja ekipa prvenstva je prehodila bistveno lažjo pot, a v boju za naslov so Hrvati pokazali dobro igro. Posest žoge je bila kar krepko na njihovi strani (39:61), sprožili so več strelov (8:15), vendarle pa jih je več francoskih šlo v okvir (6:3). Hrvaška je na vseh tekmah izločilnih bojev zaostajala. Tudi v finalu je bilo tako, a Dalićevi varovanci se tudi tokrat niso predali in niso popuščali. "Prvih 20 minut smo igrali res dobro. Ne vem, ali je bil prekršek, preden smo dobili prvi gol. Vrnili smo se, a nato v trenutku, ko smo igrali najboljše, znova dobili gol. Dobro smo začeli drugi del. Imeli nadzor in pritiskali na nasprotnika, nato pa protinapad in naša mreža se je zatresla," je potek opisal Dalić.

Prve minute so bile nedvomno v znamenju vatrenih, nato pa se je v 18. minuti zatresla njihova mreža. In to po avtogolu. Ivan Perišić je po desetih minutah izenačil, a deset minut kasneje je znova vodila Francija, ki je zadela z bele točke. Tricolori si niso priigrali veliko priložnosti, a dvakrat zadeli. "Junaško smo padli. Dali smo vse od sebe. Tudi ko je bilo 4:1, se nismo predali in nismo popuščali. Nekdo mora izgubiti, a izgubili smo na neumen način. Kako smo izgubili, nas bo še preganjalo. Vseeno nam je uspela velika stvar. Velika stvar za vse, ki so verjeli v nas, še posebej za Zlatka Dalića. Mi smo zmagovalci. Na tej tekmi smo igrali najlepše do zdaj. Držali smo žogo v svojih nogah, a njihov taktika je uspela. Premagali so nas, mi pa ne smemo pozabiti, da smo drugi na svetu in da je to največji uspeh hrvaškega nogometa," je povedal steber hrvaške obrambe Dejan Lovren.

Kot bi jokalo nebo nad Moskvo
Tudi drugi polčas so Hrvati začeli napadalno, nato pa sta sledila dva hitro gola in srečanje je bilo tako rekoč odločeno. Tako kot Lovren je tudi Rakitić poudaril, da so v finalu preprosto prelahko dobili zadetke: "Bili smo boljši, do tretjega zadetka Francije prepričljivo. Iz treh strelov so nam dali štiri gole. Škoda, ampak tak je nogomet. Seveda smo žalostni. Bili smo tako blizu, da postanemo prvaki. Tako blizu. Zaradi dežja, ki je padal ob koncu, je bilo videti, kot da nebo joče. Vsi so stali za nami. Zdi se mi, kot da je cel svet navijal za nas in da so se vsi zaljubili v nas. Na to moramo biti ponosni. Franciji čestitamo za zlato, vsi skupaj pa se veselimo vrnitve v Zagreb." Nogometaš Barcelone je odigral odličen turnir in z Modrićem tvoril udarno navezo na sredini igrišča. Po tekmi sta si izvrstna vezista izmenjala dresa in nanju napisala poklon drug za drugega, hrvaški mediji pa ugibajo, ali ni popularni Raketa s sporočilom, ki ga je zapisal, nakazal konec reprezentančne poti.

Vsi hrvaški nogometaši, ko govorijo o zamujeni priložnosti, pa vendarle ne pozabijo omeniti zgodovinskega dosežka, ki jim je uspel. Vendarle so v Rusiji poskrbeli za največji uspeh hrvaškega nogometa, spisali so imenitno zgodbo, ki kljub finalnemu porazu vseeno ima srečen konec. Motor in kapetan izbrane vrste Modrić je na Lužnikih ob srebrni medalji dobil še eno tolažilno nagrado, saj je bil izbran za najboljšega posameznika turnirja. "Nimamo si česa očitati, ker smo bili večino tekme boljši nasprotnik. Na žalost smo bili nekoliko nespretni in smo prejeli nesrečne gole. Oni slavijo, mi pa moramo biti ponosni, kar smo naredili na tem turnirju. Ko se bodo glave ohladile, bomo trezneje razmišljali. Ko vidiš, kakšno podporo navijačev smo imeli, si še srečnejši. Veš, da si naredil nekaj velikega. Toda, ko si tako blizu in ti ne uspe, ni lahko," je dejal Modrić, ki je nasledil Lionela Messija, argentinsko desetico in kapetana, ki je bil najboljši igralec zadnjega mundiala, a je po finalu prav tako imel sklonjeno glavo.

"Modrić si je zaslužil to nagrado. Če že nismo osvojili naslova, imamo vsaj najboljšega igralca. Zasluženo in veseli smo zanj. Dosegli smo res neverjeten uspeh in naredili izjemen rezultat. To je za zgodovino. Ko bo vse minilo, se bomo zavedali, kaj nam je uspelo. Hrvaška mora biti ponosna. Zahvala igralcem, saj gredo njim vse zasluge za ta dosežek. Kar sem doživel z njimi, je fantazija. Žal mi je, saj so si zaslužili postati prvaki. Zadovoljni moramo biti pa tudi s srebrom. Če bi nam kdo pred turnirjem to ponudil, ne le, da bi sprejeli, ampak … " je z nasmehom zaključil Dalić.