Italija je na tem področju izgubila stik s Španijo, Nemčijo, Anglijo in Francijo. Samo 7,8 odstotka nogometašev je vzgojenih v klubu, v katerem trenutno igrajo, je pokazala neka raziskava. Za doma vzgojene nogometaše veljajo tisti, ki so med svojim 15. in 21. letom v tem klubu preživeli vsaj tri leta. V drugih štirih najbolj razvitih evropskih nogometnih državah je povprečje doma vzgojenih nogometašev 17,2 odstotka.

Velik osip na prehodu od mladincev med člane
Če ima Atalanta v prvi ekipi osem svojih igralcev, je pri Milanu ta delež precej manjši. V zadnjem času se je pri sedemkratnih evropskih prvakih skozi sito mladinske šole prebil samo 20-letni branilec Mattia De Sciglio, ki je leta 2002 z desetimi leti vstopil v Milanovo šolo, leta 2011 pa prvič zaigral za člansko ekipo. Vsaj enega takšnega igralca bi radi pri Milanu vzgojili vsako leto, sicer pa ocenjujejo, da mora biti vsaj vsaka tri leta v prvo ekipo vpeljan en nogometaš, da se delo v akademiji poplača.
Statistika zadnjih let tega ne obeta: od sezone 2009/10 je od "domačih fantov" poleg De Sciglia samo še Alexander Merkel (trenutno je član Udineseja) zbral več kot en nastop v rdeče-črni majici pri članih! Od skupno 21, ki so vsaj debitirali za člane, jih je deset trenutno na posoji v drugi, tretji in četrti ligi.

Na ravni države je statistika prav tako vse prej kot navdušujoča: od 1.215 nogometašev, ki so v sezoni 2009/10 igrali v mladinskih ekipah klubov prve in druge lige, jih zdaj samo pet odstotkov igra v Serie A, enajst odstotkov pa v Serie B. 58 odstotkov se jih sploh ne ukvarja več s profesionalnim nogometom.

Vieira optimist
Tudi v Angliji želijo nekateri klubi ujeti stik s sodobnimi smernicami. Manchester City gradi novo akademijo za več kot 100 milijonov funtov, ki naj bi jo odprli na začetku sezone 2014/15, tam pa naj bi treniralo približno 400 mladeničev. Za to so se odločili tudi ob finančnem "fair playu", ki ne bo več dovoljeval prevelikega zadolževanja. Njihov mestni tekmec United je imel lani v moštvu 12 nogometašev, ki so vzgojeni v domači akademiji.

"Glede na to, kakšen status ima nogomet v tej državi, se tu ustvari premalo dobrih nogometašev. Treba je biti potrpežljiv in ne pretirano poudarjati rezultata, saj to lahko uniči razvoj igralcev. Mislim, da na kontinentu otroci preživijo več časa na igrišču kot tu v Angliji. To je velika razlika. Prav tako ima Barcelona tradicijo svoje nogometne šole dolgo že 35 let, mi pa to počnemo samo nekaj let. Toda v naslednjih štirih do petih letih upam, da bo za našo ekipo igralo kar nekaj mladincev, saj res obetajo," je optimističen prekaljeni Patrick Vieira, nekdanji francoski reprezentant z bogatimi izkušnjami iz domovine, Italije in Anglije, ki zdaj bedi nad Cityjevim podmladkom.

Težave tistih, ki jim ne uspe
V Angliji bi si vsekakor želeli, da bi večja vloga pripadla domačim nogometašem, saj bi s tem pridobila tudi reprezentanca. Na začetku sezone je v Premier ligi igralo kar 62 odstotkov nogometašev, ki niso iz Velike Britanije. V španski La Ligi je bil odstotek tujcev manjši od 40 odstotkov.

Pritisk na mlade nogometaše, ki se želijo dokazati, je velik. Po nekaterih podatkih jih v Angliji samo približno dva odstotka postane profesionalcev. Četrtina fantov v angleških nogometnih šolah kaže simptome izgorelosti. Tisti, ki jim ne uspe, imajo lahko v nadaljnjem življenju velike težave. V britanskih zaporih je tako več kot 130 nekdanjih profesionalnih nogometašev, 124 je mlajših od 25 let.
Več časa za šolo kot za nogomet
Tudi v Franciji se zavedajo, da je treba mlade nogometaše izobraziti in psihično utrditi, saj se večina izmed njih ne bo mogla preživljati z nogometom. Nove generacije otrok pa zahtevajo nov pristop. "Včasih smo 30 odstotkov časa porabili za učenje, 70 odstotkov pa za nogomet. Zdaj je obratno," pravi direktor Lillove nogometne akademije Jean-Michel Vandamme.

Podobno razmišlja direktor francoskega nacionalnega nogometnega inštituta (INF) Gerard Precheur. Poudarja, da je vedno težje, nekatere je treba učiti tudi osnov, kot so pravočasno vstajanje, upoštevanje dnevnega načrta in spoštovanje ljudi okoli sebe: "Nekateri se doma tega niso naučili. Včasih moraš celo začeti z besedami 'živijo, prosim, hvala'. Fantje in njihove družine so se spremenile, ker se je spremenila vsa družba. Motivacija pa je tisto, kar me najbolj skrbi. Še posebej, ko imamo opravka z družinami. Veliko staršev samo vpraša: 'Koliko denarja bomo zaslužili z nogometom?'"

Dodaja, da je delo z najbolj nadarjenimi še posebej težko, ker so navajeni imeti vse brez truda. "Od šestega leta zmagujejo. Profesionalni klubi jih opazujejo pri 11, 12 letih. Ko pridejo na naš inštitut, imajo vse, ne da bi se za to borili. Trdo moramo delati, da dojamejo, da talent ne bo dovolj za veliko kariero."
Uspešno delo Toulousa, Sochauxa, Rennesa ...
Kar nekaj je primerov uspešnih francoskih klubov, ki se zanašajo na svoje moči. Toulouse je leta 2001 zaradi finančnih težav izpadel v tretjo ligo in se je bil prisiljen osredotočiti na mlade. Na tekmi proti Lorientu v začetku decembra je v prvi postavi zaigralo osem v klubu vzgojenih nogometašev, na čelu z reprezentantoma Mousso Sissokojem in Etiennom Capouejem. Lyon je v lanski sezoni za okrepitve porabil 28 milijonov evrov, v letošnji pa je na tekmi Evropske lige v Pragi proti Sparti srečanje končalo devet igralcev iz njegove lastne akademije.
Sochaux je februarja premagal bogati PSG z osmimi doma vzgojenimi nogometaši. In še to: v tej sezoni je v Ligi prvakov igralo 24 nogometašev, ki so bili nekdaj člani mlajših selekcij Rennesa. Več se jih je šolalo le pri Barceloni (38), Lyonu (31) in Realu (29).

Feyenoord prehitel Ajax
Na Nizozemskem je Ajaxova nogometna šola, ki je nekoč veljala za pojem tudi v globalnem smislu, v zadnjem času izgubila primat. Prehitela jo je Feyenoordova akademija, ki je zaživela, ko se je klub iz Rotterdama zaradi finančnih težav (leta 2010 je imel 40 milijonov evrov dolgov) moral zateči k nadarjenim nogometašem iz svojih vrst. V tej sezoni jih je v članski ekipi sedem takšnih, ki so stari od 18 do 23 let, doma pa je vzgojenih 48 odstotkov vseh igralcev (pri Ajaxu 34 odstotkov).
Feyenoord, od koder sta izšla Giovanni van Bronckhorst in Robin van Persie, je zadnji naslov nizozemskega prvaka osvojil leta 1999. Glavni cilj je v prvo ekipo vsako leto "poriniti" po dva igralca iz domače šole. Skupaj imajo v akademiji 260 mladih nogometašev, njen letni proračun pa je dva milijona evrov.