"Objektivno je bila to odlična tekma, več kot 90-minutni reklamni film za nogomet. Polna tempa, preobratov, odličnih obramb, strašanskega boja ... Svetovno nogometno prvenstvo sicer ni lepotno tekmovanje, toda tudi na njem imajo lepotice lažjo pot do srca. In ta tekma je bila lepotica. Muhasta, tako rekoč skrivnostna in - kako prikladno - še strastna povrhu," je po spektaklu v Johannesburgu v svojem dnevniku za MMC 18. junija 2010 zapisal Igor E. Bergant.

Še sreča, da se ni končalo z 2:3
Potem ko sta razpoloženi Valter Birsa in Kekov "joker" Zlatan Ljubijankić, ki je v začetni enajsterici dobil prednost pred Zlatkom Dedićem, kronala odlično igro v prvem polčasu, so v drugem delu Američani kaznovali napaki slovenske obrambe. Najprej je zadel Landon Donovan, izenačil pa je v 82. minuti Michael Bradley. Tri minute pozneje so slovenski navijači odreveneli. Maurice Edu je po prostem strelu zatresel mrežo, vendar Koman Coulibaly iz Malija zaradi domnevnega prekrška zadetka ni priznal.

Bojan Jokić je bil tisti, nad katerim je sodnik piskal prekršek. "V tistem trenutku se je tako odločil, res pa je, da bi lahko tudi priznal gol," je po tekmi komentiral Kranjčan.

Sporni dogodek je v ZDA poskrbel za burne odzive. V Chicago Tribunu so trdili, da je "sodnik videl nekaj, česar ni videl nihče drug". Celo New York Times je pisal o domnevni "kraji", a ameriškim nogometašem očital, da z veliko bolj zavzeto igro zadetka, ki je bil neupravičeno razveljavljen, niti ne bi potrebovali.

Koren: Američani so lahko bolj zadovoljni kot mi
Po neodločenem izidu so imeli slovenski nogometaši pričakovano mešane občutke. Če so proti Alžiriji pet dni prej z neprepričljivo igro iztržili tri točke za zmago z 1:0, je predstava proti ZDA obetala več kot "samo" eno.

"Mislim, da smo bili boljši od njih. V prvem polčasu smo odigrali zelo dobro, ko smo spustili žogo na tla. Ob polčasu smo si v slačilnici dejali, da želimo ostati kompaktno skupaj, se ne preveč potegniti v obrambo in razvijati še naprej našo igro v napadu. Če mislite, da so Američani prikazali dober nogomet, smo na različnih bregovih. Jaz sem negativno presenečen nad njihovo igro. Oba zadetka so dosegli bolj po sreči kot zaradi znanja. Vendar iztržili so točko in so lahko bolj zadovoljni kot mi," je dejal slovenski kapetan Robert Koren. Sodnik je po njegovem mnenju prehitro dosojal prekrške, tako v korist kot v škodo Slovenije.

Ljubijankić je poudaril, da je prvi gol Američanov na začetku drugega polčasa spodrezal krila Slovencev: "Tedaj nam je padla koncentracija, potrebovali smo nekaj časa, da se poberemo."

Boštjan Cesar je povedal, da je bilo v obrambi težko igrati, ko je ameriški selektor na igrišče poslal še enega napadalca: "Ves drugi polčas smo v zadnji vrsti igrali štirje proti štirim. Žal nismo dovolj pritiskali na igralce, ki so pošiljali dolge podaje v naš kazenski prostor."

"Igrajo in se ne skrivajo"
"Ko se bodo naši fantje odpočili in naspali, bo verjetno tudi pri njih prevladal občutek ponosa, ki – o tem sem prepričan – preveva njihove navijače. Res so igrali dobro, svetu so pokazali, kako izvrstno moštvo so. Igrajo in se ne skrivajo. Že mogoče, da bo čez nekaj časa prva misel nevtralnih opazovalcev: 'Aha, vi ste tisti, ki ste zapravili vodstvo z 2:0.' A samodejno bodo verjetno dodali ali vsaj pomislili: 'Toda igrali ste pa hudičevo dobro.'," je v dnevniku omenil Bergant.

Donovan v sodnikovem podaljšku poslal Slovence domov
Slovenija se je pet dni pozneje na zadnji tekmi v skupini C pomerila z Anglijo in izgubila z 1:0. V osmino finala bi odšla tudi s tem porazom, če ne bi v trenutku, ko se je končala tekma v Port Elizabethu, v Pretorii v sodnikovem podaljšku za zmago ZDA nad Alžirijo zadel Donovan in napredovanja med najboljših 16 so se veselili Američani. Odtlej Slovenci neuspešno iščejo pot na novo veliko tekmovanje ...

Le do kam bi prišli, če bi tisto popoldne v Johannesburgu premagali ZDA? Šest točk bi jim že pred zadnjim krogom zagotavljalo prvo mesto v skupini. V osmini finala bi jih nato čakal obračun z Gano, v morebitnem četrtfinalu pa bi se srečali z Urugvajem ali Južno Korejo ... Vsaj na papirju bi bili to ne tako nepremostljivi oviri, kot so Španija, Nemčija, Brazilija, Argentina ali kakšna druga velesila.

Film tekme Slovenija – ZDA (2:2)

SP v nogometu 2010, skupina C, 2. krog

Johannesburg:
SLOVENIJA – ZDA 2:2 (2:0)
45.573; Birsa 13., Ljubijankić 42.; Donovan 48., Bradley 82.

Slovenija: S. Handanović, Brečko, Šuler, Cesar, Jokić, Birsa (87./Dedić), Koren, Radosavljević, Kirm, Ljubijankić (74./Pečnik; 94./Komac), Novaković.

ZDA: Howard, Cherundolo, DeMerit, Onyewu (80./Gomez), Bocanegra, Donovan, Bradley, Torres (46./Edu), Dempsey, Altidore, Findley (46./Feilhaber).

Sodnik: Koman Coulibaly (Mali)

Iz rubrike "Bergantova abeceda":
Ellis Park se je v svetovno športno in politično zgodovino zapisal kot rojstni kraj nove mavrične južnoafriške nacije na finalu SP-ja v ragbiju leta 1995, v katerem je Južna Afrika po podaljšku s 15:12 premagala Novo Zelandijo. Predaja pokala Nelsona Mandele belemu kapetanu domače reprezentance Francoisu Pienaarju je bil trenutek, ki ne bi mogel biti bolj nabit s čustvi: Mandela, naslov svetovnih prvakov, "mavrična" nacija, združena pod novo zastavo … Prvi črni predsednik, beli kapetan, vse južnoafriške nacije in rase navdušene na tribunah Ellis Parka, dotlej za belo elito rezervirane arene … To je bil trenutek, v katerem je marsikdo pomislil, da Južna Afrika lahko preseže dramatično kruta nasprotja preteklih stoletij. Do zloma apartheida je bil Ellis Park praviloma stadion za ragbi, ki ga v Južni Afriki še vedno igrajo pretežno belci. Šele po zlomu apartheida je na stadionu dobil domovinsko pravico tudi nogomet.