Aretacija gotovo ne bi bila tako odmevna, če ne bi šlo za morda najboljšega nogometaša z območja nekdanje Jugoslavije, za katerega je Pele nekoč izjavil, da "je balkanski čudež – čarovnik in da obžaluje, da ni Brazilec, saj še ni videl tako naravnega nogometaša".

Kako je legendarni Brazilec cenil krilnega napadalca, pove tudi to, da je bila prav Jugoslavija z Džajićem nasprotnik Brazilcev na Pelejevi poslovilni tekmi na sloviti Marakani leta 1971. Za jugoslovansko reprezentanco je takrat igral tudi Slovenec Brane Oblak.

Sijajna kariera Dragana Džajića
Džajić, rojen leta 1946 v Ubu v severni Srbiji, je blestel v dresu Crvene zvezde, za katero je v 590 nastopih zabil 287 golov. V reprezentanci nekdanje države je debitiral z 18 leti, svoj najpomembnejši zadetek pa je bržkone dosegel v polfinalu evropskega prvenstva leta 1968, ko je v 85. minuti z lobom pokopal takratne svetovne prvake Angleže (1:0). Otoški mediji so takrat pisali o "magičnem Draganu", Jugoslavija pa je pozneje v finalu izgubila proti Italiji. Po končani igralski karieri je leta 1979 prevzel funkcijo tehničnega direktorja v Crveni zvezdi in se z njo leta 1991 veselil naslova evropskih klubskih prvakov. Med letoma 1998 in 2004 je bil njen predsednik. Nogometna zveza Srbije in Črne gore ga je leta 2003 izbrala za najboljšega igralca zadnjih 50 let.

V čigav žep 6 milijonov evrov?
Kaj torej organi pregona očitajo Džajiću, sicer podpredsedniku nogometne zveze Srbije in direktorju vseh reprezentančnih selekcij? Obtožujejo ga, da si je leta 2001 in 2002, ko je bil predsednik Crvene zvezde, skupaj s še dvema članoma uprave Vladimirjem Cvetkovićem in Milošem Marinkovićem nezakonito prisvojil dobrih 6 milijonov evrov od prestopa Gorana Drulića v Zaragozo.

Drulićev podpis ponarejen
Prestop je bil vreden 27 milijonov nemških mark (dobrih 13 milijonov evrov). Od tega naj bi jih devet pripadlo klubu, preostalo pa Druliću. Toda Drulić jih je prejel samo šest, medtem ko je bilo 12 milijonov mark ali 6 milijonov evrov nakazanih na Drulićev račun, ki ga je brez igralčeve vednosti Marinković odprl pri »Komercialni banki« ob soglasju takratnega direktorja Ljubomira Mihajlovića. Denar je bil nato večkrat dvignjen s ponarejenim podpisom igralca – v cirilici, čeprav se Drulić podpisuje v latinici.

Drulić je nedavno tožil Zvezdo zaradi neizplačanega dela in primer predal policiji, ki je nato prišla do osumljencev. Džajić je sicer decembra pozval policijo, naj kar preišče, če se ji zdi karkoli spornega, in zatrdil, da je sam vedno pripravljen na sodelovanje.

Džajić, lopov ali žrtev?
"Džajo" je po zaslišanju, na katerem je zanikal vsakršno krivdo, ostal v 30-dnevnem priporu, proces pa se bo nadaljeval konec februarja. Nemogoče je reči, ali je Džajić s sodelavci res "pobasal" milijone ali pa je zgolj – kot trdijo njegovi zagovorniki – denar le "vrnil" nogometnim posrednikom in menedžerjem, ki so pred tem omogočili in prek Zaragoze plačali Drulićev prestop. Četudi bodo za Džajića odločili, da je nedolžen, je bila gnojnica že polita in nad nekoč sveto podobo "Džajota" bo zagotovo ostal madež.

Dolge lovke mafijske hobotnice
Primer Džajić je le eno poglavje iz zapletene zgodbe o nogometni mafiji, ki je večinoma obvladovala oziroma še obvladuje srbski nogomet. Nekaj skrivnosti mafijske hobotnice je z dokumentarcem v šestih nadaljevanjih z naslovom "Insajder - pravila igre" nedavno razkrila televizija B92. V njem je med drugim prikazano, kako so kriminalci na čelu z zloglasnim »botrom« Željkom Ražnatovićem – Arkanom izkoristili vojno vihro in svoje področje delovanja razširili tudi na nogomet. Seveda ne zaradi ljubezni do igre, pač pa do denarja. Velike milijone so namreč služili s prodajo igralcev, pri tem pa državi niso plačali niti marke davka. Cena igralca je zrastla z njegovim igranjem v reprezentanci, zato so v nekaterih primerih "menedžerji" diktirali selektorju, kdo bo nosil "plavi" dres.

Človeško življenje vredno piškavega oreha
Kriminalci za dosego ciljev niso izbirali sredstev. Podkupovanje, dogovarjanje, zastraševanje in umori so bili prej pravilo kot izjema. Če se je kdo tem metodam uprl, kot denimo nekdanji sekretar Nogometne zveze Jugoslavije Branko Bulatović (ubit leta 2004), je običajno končal s strelom v glavi. Namesto prava in "fair playa" je vladal zakon močnejšega. Seveda vse to ne bi bilo mogoče brez privoljenja takrat vladajoče politične garniture Slobodana Miloševića, čeprav je treba dodati, da so se umazani nogometnimi posli nadaljevali tudi po padcu "vožda" leta 2001.

Zvezda in Partizan služila milijone, država pa nič
Kot odkriva Insajder, sta turbulentne čase dobro izkoristila tudi največja srbska kluba Crvena zvezda in Partizan. V zadnjih 15 letih naj bi s prodajo igralcev zaslužila okoli 300 milijonov evrov, od katerih je precej končalo v žepih nogometnih kriminalcev. Ker v času sankcij ni bil dovoljen vnos denarja iz tujine, sta kluba razvila posebne mehanizme poslovanja, ki jih država ni nadzirala, s tem pa tudi ne milijonskih transferjev, od katerih ni prejela niti marke oziroma evra davka. Po podatkih Insajderja naj bi tako kluba samo v obdobju med letoma 2002 in 2006 državo oškodovala za 9,7 milijona evrov.

Velikana od nekdaj z zaledjem v politiki
Zanimivo je, da sta tako Crvena zvezda kot Partizan v "knjigah" predstavljala precej nižje prihodke, kot so ob milijonskh prodajah igralcev dejansko bili, povrhu vsega pa so pri obeh odhodki praktično enaki prihodkom, kar pomeni, da kluba poslujeta s "pozitivno ničlo". Posledično državi plačujeta smešno nizke davke. Še bolj zanimivo pa je, da država verjame oziroma je do nedavnega verjela vsem prikazanim "uradnim" podatkom, ki seveda niso resnični. Mar je res tako neumna oziroma naivna?

Morda se del odgovora skriva v razmišljanju Slobodana Lalovića, člana komisija za zlorabe, ki je dejal, da je "problem pri obeh klubih ta, da sta bila že od nekdaj, še iz časov komunizma, tesno povezana z oblastjo, to je politiko ..."

A. V.