Junija 2014 je v La Plati (2:0) dobil priložnost zaradi zastrupitve s hrano Samirja Handanovića in Jana Oblaka, v Malmöju bo v vratih, ker ima Škofjeločan obveznosti z Atleticom v Ligi prvakov. Z vratarjem Carpija, ki je bil vse od leta 2007 do 31. avgusta lani član Interja, smo se pogovarjali v ponedeljek na zboru izbrane vrste na Brdu pri Kranju.
Po debiju v Argentini pred dvema letoma naj bi v ponedeljek drugič branili za Slovenijo. Verjetno se veselite tega izziva.
Z mano o tem ni še nihče govoril, zato težko kaj rečem na to temo. Do tekme imamo še kar nekaj treningov, bomo videli, kako in kaj.

Prvi reprezentančni vratar Jan Oblak bo v soboto igral v finalu Lige prvakov. Kako dojemate njegov velik uspeh?
Vsi smo veseli in zadovoljni, da je Slovenec v finalu Lige prvakov. Vsi skupaj bomo navijali zanj. Nisem še slišal, da bi bil čez štiri dni kdo na strani Reala.

Pred šestimi leti ste bili pri Interju uradno del zmagovalne ekipe v Ligi prvakov, čeprav na zelenico v vsej sezoni niste stopili niti za minuto. Je bilo to največje doživetje v vaši karieri?
Ja, lahko bi tako rekli. Občutki po zmagi v Madridu so bili neverjetni. Zanima me, kako mora biti šele, če stopiš tudi na igrišče.

Kakšni so spomini na sodelovanje z Josejem Mourinhom?
Pozitivni. Je eden izmed najboljših trenerjev, bila je velika čast delati z njim in se tudi kaj naučiti.

V zadnji sezoni ste branili za Carpi, ki pa mu ni uspelo obstati v prvi italijanski ligi. Je bilo razočaranje veliko?
Razočaranje je gotovo prisotno, a hkrati tudi neko zadovoljstvo, ker se vsi zavedamo, da smo dali svoj maksimum. Na koncu smo bili za eno točko prekratki. Z 38 točkami že nekaj let ni noben klub izpadel iz Serie A.

Prikazali ste nekaj izjemnih predstav v vratih. Najbrž si tudi v novi sezoni želite kaj več kot Serie B.
Bomo videli, kakšna bo moja prihodnost, v tem trenutku je še prehitro govoriti. Nihče še ni povedal, kakšni so načrti za naprej. Čakam, kako se bo odločil klub in kakšni bodo njegovi cilji. Usedli se bomo za mizo in pretehtali možnosti.

Lani ste bili po neprijetnem slovesu od Konyasporja od februarja brez kluba in ste individualno trenirali v domačem Mariboru. Kako težko je bilo to obdobje za vas?
Ni bilo preprosto, a sem ta čas maksimalno izkoristil za delo na določenih stvareh, ki so mi manjkale.

V Carpi ste nato prestopili zadnji dan poletnega prestopnega roka. Se je ponujala še kakšna druga možnost?
Je bilo še nekaj drugega, a na koncu se je izkazalo, da je bil Carpi najboljša odločitev. Vesel sem, da sem se tako odločil.

Manj znano je, da ste se v mladosti ukvarjali tudi s tenisom.
Res je, a od tedaj je minilo že kar nekaj let. Kot otrok sem igral veliko športov, tudi tenis. Ko smo igrali ligo do 12 let, sem bil na lestvici okrog desetega mesta.

Bo v teh dneh med pripravami kaj časa za spremljanje Roland Garrosa, ki se je začel v nedeljo?
Gotovo ne, ne bo časa za to (smeh).

Boste pa stiskali pesti za Novaka Đokovića, kajne?
Ja, za mene je v tem trenutku najboljši igralec. Zasluži si, da osvoji ta turnir, ki ga do zdaj še ni.

Za konec še to: kako ste kot Mariborčan sprejeli, da se naslov državnega prvaka po 21 letih vrača v Ljubljano?
Bilo je napeto do konca. Gotovo ne morem biti zadovoljen z razpletom, a tako je.