31-letni vezist, nekoč član Maribora in slovenske reprezentance, je pri poljskem prvoligašu Korona Kielce, kot kaže, le našel tisto, kar je iskal. Ta mesec mu gre vse po željah. Po rojstvu hčerke je zadel za zmago na derbiju nad Wislo. S Cvijanovićem smo se pogovarjali tudi o pričakovanjih pred današnjo tekmo Lige prvakov med Sevillo in Mariborom. Prepričan je, da stadion v Sevilli ne bo tako bučen, kot je Ljudski vrt, tako da se slovenski prvaki nimajo česa bati.

V soboto ste na tekmi 10. kroga poljskega prvenstva dosegli odločilni zadetek za zmago Korone Kielce nad Wislo (2:1). Vaš prvi zadetek v poljskem prvenstvu je prišel na res pomembni tekmi ...
Tako je. To je za nas najpomembnejši derbi, navijači teh ekip se ne morejo videti. Našim navijačem tako pomeni največ, da premagamo Wislo in najprej smo jo v sredo izločili v pokalu, čeprav smo imeli od 30. minute igralca manj, zdaj smo bili boljši še v prvenstvu.

Ste zadovoljni s svojo vlogo?
Zelo, tekme začenjam v prvi postavi, izkoriščam minutažo. Nekaj točk več bi resda lahko imeli v prvenstvu, a smo imeli malo nesreče na prejšnjih tekmah, ko smo dobivali gole v zadnjih minutah. Ampak - igramo res dobro, in če bomo tako nadaljevali, se ni bati, da ne bi končali v zgornji polovici lestvice.

Kakšni so cilji, potem ko ste bili lani peti v prvenstvu?
To je bil za zdaj največji uspeh kluba. Želimo biti v prvi polovici prvenstva. Liga se v nadaljevanju razdeli, osem ekip gre v končnico. V pokalu, kjer žreb ni delegiran, smo po sedmih letih prvič prišli v četrtfinale.

So vas lepo sprejeli?
Zelo. Največ se družim s Poljaki in s tistimi, ki prihajajo z območja nekdanje Jugoslavije.

Kakšno je življenje v Kielcah?
Živim v ožjem središču mesta, ki je lepo in mirno, kar mi ustreza. Dobil sem se z Urošem Zormanom, ki mi je pomagal. Včeraj smo bili tudi na tekmi, smo šli pogledat Ligo prvakov, Kielce so visoko premagale Kiel.

Se čuti, da je v Kielcah rokomet na prvem mestu?
Ja, tako je videti. Rokometni klub ima vendarle večje uspehe, igra v Ligi prvakov. V rokomet tudi več vlagajo kot v nogomet.

V otroštvu ste trenirali rokomet, kajne?
Do 12. ali 13. leta sem treniral oboje in potem sem se moral odločiti. Kaže, da sem se dobro odločil. Na šoli smo bili sicer zelo uspešni rokometaši, igrali smo na turnirjih, ampak je bilo preveč obveznosti.

V zadnjih letih ste precej menjavali klube. Zakaj?
Ko sem šel iz Maribora k Rijeki, sem bil v prvi polovici sezone zelo zadovoljen. V drugem delu sem manj igral. Klub mi je ponudil novo pogodbo, a nisem bil zadovoljen z minutažo in sem se odločil, da bom v prestopnem roku poiskal drug klub. A imel sem ogromno nesreče. Dogajale so se čudne stvari, o tem bi lahko napisal knjigo. Odločil sem se za Gorico, da odigram kar se da dobro, nato je prišel Al Arabi v Kuvajtu, kamor sem odšel zaradi finančno izredno ugodne ponudbe. Toda kaj, ko nisem dobil plačila in sem jih moral tožiti. Na pomoč je priskočilo Celje, potem sem podpisal pogodbo s Korono iz Kielc.

Je Al Arabi medtem povrnil dolg?
Nekaj malega sem dobil. Ko tri mesece ne dobivaš plače, jih lahko tožiš. Vse skupaj gre na Fifo, postopek traja že eno leto, zadeva se rešuje, a dolgo se verjetno ne bo več vleklo. Denar imajo, vendar samo obljubljajo. Saj bo, saj bo. A mi ni žal, da sem šel v Kuvajt, bila je nova izkušnja, res pa je, da sem nekaj časa potreboval, da sem se privadil na njihove navade.

Nekoč ste izjavili, da bi radi igrali v nemškem prvenstvu, a trenutno tudi na Poljskem doživljate nekaj nemškega ...
Drži, imam trenerja iz Nemčije in tudi lastnik kluba je iz Nemčije. Če drugega ne, vsaj vem, kako vse skupaj funkcionira v Nemčiji. Trener Gino Lettieri je sicer Italijan, ampak je rojen v Nemčiji in vse življenje živi tam. Tudi on je prvo leto v Kielcah.

Kako komunicirata?
Italijansko. Živel sem ob italijanski meji, jezika se naučiš ob risankah in tudi v šoli smo imeli italijanščino. Ko sem bil mlajši, nihče ni rekel, da gremo igrat nogomet, ampak "calcio".

V Šempetru ste odraščali s še nekaterimi asi slovenskega nogometa, z Matavžem, Birso, Velikonjo ...
... in tudi z Miho Zajcem. Spomnim se ga, ko je bil majhen in nas je prosil, ali lahko igra z nami.

Se slišite z njimi?
Se, praktično z vsemi štirimi. Si čestitamo, ko zabijamo gole. Smo v stiku, prav tako z Rajčevićem in Milcem, ki pravita, da me kar pogrešata pri Mariboru.

Bili ste dobra druščina. Mar ni tudi Mitja Viler veljal za velikega šaljivca?
S svojimi izjavami je zagotovo sodil med 'Top 3'. Ni veliko govoril, a ko je 'vrgel kaj ven', smo se smejali. Takšnih je bilo še kar nekaj. Bili smo prava klapa, verjetno je tako še danes, kar tudi prinaša rezultate.

Od nogometašev ste sicer najboljša prijatelja z Miranom Burgićem. Kako mu kaže po poškodbi?
Rehabilitacija poteka dobro. Vesel sem, da se ni vdal, in verjamem, da se bo vrnil na igrišča.

Poročeni ste z Miranovo sestro in pred kratkim sta se razveselila rojstva hčerke. Kako to vpliva na vas?
Kaže, da zelo dobro. Ela se je rodila 7. septembra. Zelo vesel sem, to je nova vloga v življenju, kar težko opišem vse te občutke.

Spite dobro ali vas zbuja Elin jok?
Za zdaj sta žena in Ela še v Sloveniji, pridružili se mi bosta po reprezentančnem premoru.

Ste zabavo ob rojstvu Ele naredili na Poljskem ali v Novi Gorici?
V Gorici. V klubu so mi odobrili, da sem bil dva dneva prost. Žal vsem nogometnim kolegom ni uspelo priti zaradi prvenstev.

Koliko še skeli, ko ste bili v Mariboru leta 2014 degradirani v B-ekipo in ste potem tudi zapustili klub?
To je za mano, treba je gledati naprej. Maribor bo zame vedno posebna zgodba. Ne bom pozabil vseh teh navijačev, teh zgodb, rezultatov ... Tista mala črna pika je že izbrisana, to ne more zamegliti vsega lepega, kar se je zgodilo. Morda se kdaj vrnem v Maribor, navijači me imajo radi.

Proti Mariboru ste še spomladi igrali v dresu Celja. Ste takrat pomislili, da se bo Maribor poleti prebil v Ligi prvakov?
Takrat je bilo prezgodaj razmišljati o tem. Imeti moraš tudi nekaj sreče pri žrebu, ki jo je Maribor imel in izkoristil. Vzel je le tisto, kar mu je bilo ponujeno, kar je v športu zelo pomembno.

Proti Spartaku je dokazal, da je zasluženo med elito. Kako bi ocenili remi 1:1?
Vse je bilo za oceno odlično, manjkala je le zmaga, to bi bila pika na i. Igra Maribora je bila fantastična, vzdušje na stadionu pa tako ali tako. Nikomur ne bo lahko igrati v Ljudskem vrtu.

Leta 2014 ste v šestnajstini finala Evropske lige z Mariborom igrali proti Sevilli. Na prvi tekmi je bilo v Mariboru 2:2, na povratni 2:1 za Sevillo. V kakšnem spominu sta vam ostali ti tekmi?
Rekel bi, da je bila Sevilla v skupnem seštevku boljša ravno za tisti gol. Imela je zvezdniško ekipo z Rakitićem, ki je znal z eno potezo odločiti tekmo. Dobili smo najtežjega nasprotnika, kar je bilo mogoče, kar se je pokazalo tudi pozneje, saj je Sevilla zmagala v evropski ligi. A nisem imel občutka, da Seville ne bi mogli presenetiti. Je bila pa to naša prva uradna tekma po zimskih pripravah in tudi zato je imela Sevilla prednost. Še po prvi tekmi, ko je bilo 2:2, kar je bil sicer ugodnejši izid za tekmeca, smo čutili, da bi lahko napredovali, če bi se nam vse uskladilo.

Naslednje leto ste tudi v dresu Rijeke naleteli na Sevillo.
Drži, v skupinskem delu. V 91. minuti smo doma dobili gol za 2:2, v gosteh pa smo izgubili z 1:0.

Se posebej spomnite kakšnega igralca, ki je bil na teh štirih tekmah umazan?
Alberto Moreno, ki je potem prestopil v Liverpool, levi bočni. Ko so bili na povratni tekmi z Mariborom po golu Vršiča v zadnjih minutah ogroženi, so igrali kar umazano.

Kakšne možnosti pripisujete Mariboru, da izvleče ugoden izid?
Sevilla je po trenutni formi najmočnejša od vseh v skupini E, a če bo Maribor igral tako kot proti Spartaku, se ne bojim, da ne bi izvlekel vsaj točke. Bo pa seveda tekma drugačna, saj ne bo pomoči Ljudskega vrta, ki zna narediti pritisk na gostujoče igralce. Pričakujem, da bo Maribor Sevillo počakal in poskušal biti nevaren ob vzemu žoge in s hitrim prehodom v napad. Maribor mora vseeno poskušati igrati, saj Sevilla trpi, če nima žoge. Španci pač hočejo igrati, ne marajo pa teči preveč.

Kaj pa navijači? Kako ste doživeli vzdušje na stadionu Ramon Sanchez-Pizjuan?
Navijači ne izstopajo in ne izvajajo tako hudega pritiska kot v Ljudskem vrtu, ki je zaprt stadion. Fantje imajo dovolj izkušenj, da to pozabijo. S tem ne bodo imeli težav.

Na koncu še beseda ali dve o državnem prvenstvu. Kdo bo prvak, Olimpija ali Maribor?
Olimpija prvič deluje kot resna ekipa. Igra ima rep in glavo. Tudi ko ji ne gre dobro, osvaja točke. Maribor bo po mojem mnenju poskušal v prvem delu biti čim bližje Olimpiji, v drugem delu, ko bodo imeli manj tekem, pa bodo nevarnejši.