Trenutno najboljši nogometaš v Prvi ligi si je v sredo v oddaji V sredo na Valu 202 z novinarjem Radia Slovenije Luko Petričem spregovoril o svoji nekoliko nenavadni športni poti, o nogometnih začetkih in o zasebnem življenju. Kljub temu, da šteje 27 pomladi, pa ga imajo slovenski nogometni navdušenci še vedno za mladega nogometaša. "Sebe tudi doživljam kot mladega, talentiranega nogometaša. Ne počutim se starega 27 let, verjamem, da imam pred seboj najboljši del kariere, in to komaj čakamo z družino. Prepričani smo, da bo najboljše v karieri nastopilo šele zdaj," je med drugim povedal Vršič.

Pri 17 letih prvenec v 1. SNL
"Moj oče je igral pri Muri, teh časov se sicer ne spominjam, čeprav se spomnim nekaj tekem, ki sem si jih ogledal. Pri 12 letih mi je oče z zvezami uredil mesto v ekipi do 12 let in takrat se je tudi začelo navijanje za Muro. Takrat je imela dobro moštvo, borila se je za naslov prvaka in naša srca so bila pri Muri. To se je pokazalo tudi pozneje v srednji šoli. Obiskoval sem športno gimnazijo v Murski Soboti, da sem lahko hkrati hodil v šolo in igral za Muro. To so bila res lepa leta," se je svojih nogometnih začetkov spomnil Vršič in dodal: "Prvo tekmo v slovenski ligi sem odigral v Prevaljah. Treniral nas je Luka Bonačič. Igral sem 15 minut in na tega trenerja imam lepe spomine." Apačani so strastni ljubitelji nogometa, veliko jih navija za Muro in za Maribor, kar nekaj pa jih je prav zaradi Vršiča začelo navijati tudi za Olimpijo.

Iz Mure prek Celja v Žilino
Leta 2003 je sledil prestop v Celje. "V Muri takrat niso bili pravi ljudje v klubu, Celje pa je bilo takrat v samem vrhu. Bil je zelo dobro organiziran klub, dobro so delali z mladimi in zaradi tega smo se odločili, da podpišem pogodbo." Po Celju je sledila selitev na Slovaško, kjer je oblekel dres Žiline. "Domotožja nisem imel, hitro sem se navadil na okolje. V glavi sem si želel uspeti. V pomoč so mi bili tudi štirje balkanski nogometaši in z njimi mi je bilo precej lažje." Slovaška liga mu je zelo ustrezala, ekipo so imeli fantastično, prav tako so pri Žilini igrali nogomet, ki je bil Vršiču pisan na kožo. "(Tomáš) Hubočan, ki je zdaj član začetne enajsterice pri Zenitu, je bil moj najboljši kolega. Skupaj sva si kuhala, kdaj je tudi prespal pri meni, pomagala sva si na vse načine. Iz te ekipe je bilo veliko slovaških reprezentantov, ki so lani igrali na svetovnem prvenstvu. Če si v tujini, igraš in gre tudi ekipi dobro, se da maksimalno uživati. Navijači te vzamejo za svojega, in če ti gre, si velik junak."

V Romuniji razmišljal o koncu kariere
"V karieri so me vedno zavirale poškodbe, tudi v Celju in v Žilini je bilo tako, kjer sem zaradi poškodbe izgubil celotno prvo sezono. V drugi sezoni se je nato že videla kvaliteta, ampak ena sezona je premalo za neke ocene. Potem je prišla na vrsto Romunija, kjer se je spet vse začelo s poškodbo." Čeprav je Vršič vselej verjel v svoje odlike, pa je priznal, da je v Romuniji nekaj časa razmišljal tudi o nogometnem pokoju: "Tam sem razmišljal o vsem, le o nogometu ne. Bilo je nevzdržno." Toda po dežju posije sonce in v Ljubljani se počuti odlično; "Seveda se dobro počutim, Ljubljana je pravo mesto za družinsko življenje. S hčerko in s prihajajočim otrokom tu uživamo vsako uro. To se tudi vidi na treningu, na katerem sem sproščen in le takšen lahko dosegam maksimum na tekmah."

Velik ljubljenec navijačev - tudi v Temišvarju
"V Romuniji sem bil odsoten več kot leto dni in na prvi tekmi po poškodbi je bilo vzdušje, kot da bi na igrišče stopil Cristiano Ronaldo. Za vsako potezo sem dobil aplavz celotnega stadiona in zaradi tega mi je žal, da se tam ni izteklo tako, kot bi se moralo." Spomini na Romunijo niso lepi, vse skupaj pa se je začelo s hudo poškodbo (kompliciran zlom mečnice, op. a.) in neuspelo operacijo v Bukarešti. "Prva operacija je bila katastrofalna, to mi je povedal dr. Ramadani v Avstriji. K njemu sem šel na pregled, pogledal je rentgenske slike in mi dejal, da sem "shit". Potem me je začela boleti glava, jokal sem, v glavi sem imel vse najslabše in takrat mi je povedal, da potrebujem novo operacijo in na račun tega sem izgubil še pol leta. Spomnim se Luisa Figa, ki je po takšni poškodbi nogomet igral že čez tri mesece, sam pa sem izgubil leto in pol treninga. Po tolikšnem času se je težko vrniti nazaj, in to je bil tudi glavni razlog, da so se začele težave v zvezi s pogodbenimi obveznostmi," je zaupal 27-letnik.

V Temišvarju je imel tudi težave z izplačili. Med okrevanjem po poškodbi je prejemal dogovorjen znesek po pogodbi, po vrnitvi na zelenice pa so mu v klubu želeli plačo prepoloviti. Ker Vršič v to ni privolil, so izplačila enostavno ustavili.

Olimpija prelomna točka v karieri
Sčasoma je imel Vršič dovolj, vrnil se je v domovino, kjer je treniral pri slovenskih prvoligaših. Nato pa je sledil klic, ki ga je morda tudi rešil. "Mile me je poklical okrog 15. januarja. Proti koncu meseca sem ga poklical in ga prosil, da bi poskusili romunske probleme odpraviti in se dogovoriti. Nisem vedel, ali bi bila Olimpija dobra izbira, hkrati pa poleg Pule nisem imel druge izbire. Zdaj, ko pomislim na vse to, se lahko le zahvalim Izetu, Sanelu, Miletu, Denisu, Tinetu, Tjaši, Duletu, Alešu in vsem drugim. Najlepša hvala tudi navijačem in Ljubljani," je povedal Vršič. Nadaljeval je: "Ekipa me je tu vzela hitro za svojega in za to se ji zahvaljujem in ji pomagam z goli. Težav ni, ekipa je homogena, in verjamem, da bomo šli novim zmagam naproti." Po uspešnih nastopih v zeleno-belem dresu so sledile nova zanimanja tujih klubov, predvsem iz dunajske Austrie. "Nekateri so spremljali tržnico, ampak sam sem bil prepričan, da zagotovo ostajam v Ljubljani. Moj maksimum še ni dosežen in ko bo, bom razmišljal o morebitnem prestopu. Poletje za to ni bil pravi čas. Mogoče bo pravšnji decembra, a s tem se ne obremenjujem."