"Seveda se debija spomnim. Zgodil se je tukaj za vami, na Bonifiki, in bilo je zelo lepo. Bil sem ponosen mlad fant," se je moral Domžalčan spomniti, da je enkrat pred skoraj osmimi leti že zaigral za Slovenijo in da ni popoln novinec v moški članski reprezentanci. 29. februarja 2012 je prav v Kopru na prijateljski tekmi s Škotsko (1:1) po izbiri Slaviše Stojanovića odigral zadnje pol ure tekme.

"Še vedno sem mlad, imam 27 let, imam še kar nekaj let pred seboj v nogometu," poudarja Haris Vučkić, da po vseh izgubljenih kariernih letih še zdaleč ni rekel zadnje besede, če bo zdrav.

Zaman čakal poljub sreče
Poškodbe, zlasti kolenskih križnih vezi, so preprečile, da bi izkoristil talent in fizične lastnosti, zaradi katerih se je pred desetletjem o njem govorilo in pričakovalo veliko. Tako v Newcastlu kot v Sloveniji. Dolgo je čakal, da se mu bo nasmehnila športna sreča – preblisk je bila polsezona v Glasgowu, ko je pri takrat padlem Rangersu spomladi 2015 na 22 tekmah druge škotske lige dosegel 9 golov in prispeval 4 podaje.

V desetih letih samo 108 članskih tekem
"Hvala Bogu je zdaj vse v redu. Gledam samo naprej. Premagal sem ovire, ki so me naredile močnejšega ne samo kot nogometaša, temveč tudi kot človeka," je v Kopru na začetku reprezentančnega zbora pripovedoval nasmejan in srečen moški, ki je dozorel: "Vse se zgodi z razlogom. Glavno, da nisem izgubil volje in motivacije za igro, zaradi česar sem ne nazadnje zdaj tudi tu."

Po osmih letih in pol otoške kalvarije pri Newcastlu, ko je bil petkrat posojen (Cardiff, Rotherham, Rangers na Škotskem, Wigan in Bradford) in bil predvsem več na bolniškem dopustu kot na treningih, je bilo po njem razumljivo malo povpraševanja. V desetih letih od debija med člani pri Domžalah do odhoda z Otoka je v dresu sedmih klubov zbral samo 108 nastopov (21 golov in 8 podaj).

Po drugi strani dobil ogromno – družino
"Nič ne bi spremenil, razen seveda, da ne bi imel toliko poškodb. Drugače je vse v redu z mojim življenjem. Mogoče mi nogomet ni prinesel enih stvari, z druge strani pa sem dobil ogromno – družino, ženo, otroke. V življenju ni samo nogomet, so tudi ali predvsem druge stvari," modro razmišlja Vučkić, ki nadvse ceni družinsko življenje in tom da ne nazadnje poklicno še vedno igra nogomet, ki mu je dal drugo priložnost.

Sorodna novica Vučkić z golom na zbor v Koper, Stojanović utišal kritike

Tudi na Nizozemskem serija poškodb
Poleti 2017 je podpisal za Twente na Nizozemskem. A spet so udarile poškodbe: stegenska mišica in počena kita sta odnesli pol sezone. Ko je po novem letu 2018 začel redno igrati in je na devetih ligaških tekmah dosegel tri gole, je spet šlo koleno. Vrnil se je šele po enem letu aprila letos, tako da je drugoligaškemu naslovu Twenteja dodal le en gol na sedmih nastopih.

Na pripravah je postal prvi osrednji napadalec kluba iz Enschendeja in v letošnji sezoni je v 13 krogih izpustil eno samo tekmo, na 12 pa je bil samo enkrat zamenjan v 82. minuti. Strelec sedmih golov ima status drugega najboljšega igralca povratnikov med nizozemsko elito, ki držijo 11. mesto v 18-članski Eredivisie.

Zdaj prvi strelec Twenteja
"Odigral sem 12 tekem, zabil sem sedem golov. Začetek sezone je res dober. Upam, da bo tako šlo tudi naprej. Igra po tleh, ki jo gojimo pri Twenteju, mi res ustreza. Počutim se dobro, to se zrcali tudi na predstavah, ki jih kažem na igrišču, tako da sem lahko zelo zadovoljen," je klubski preporod opisal Vučkić, ki se odlično znajde v ekipi, ki je močno špansko obarvana, sam pa je kar tretji najstarejši igralec rdečih.

"Bolj sem izkušen, starejši. Vem, kaj moje telo potrebuje, kaj jem. Ko si mlajši, si želiš samo igrati nogomet in ne razmišljaš o podrobnostih, ki so na koncu velikega pomena. Zdaj igram na drugem položaju. Znam se bolj paziti. Ko so položaji 50-50, se znam odločiti, kdaj grem na polno, kdaj počakati, kar pride z izkušnjami," poudari razlike med nadarjenim in zdajšnjim Vučkićem, ki si deli 5. mesto strelcev v Eredivisie.

Kekov klic kot dodatna motivacija
"Pred enim mesecem me je selektor Matjaž Kek poklical. Najprej je bil vesel, da sem zdrav. Klica sem bil res vesel in je bil dodatna motivacija. To je bil prvi stik in zdaj sem tukaj," je za TV Slovenija Vučkić potrdil, kako je izvedel, da zdaj spada med reprezentančne kandidate.

Selektor Kek je sicer ob predstavitvi novembrskega seznama priznal, da je videl Vučkića kot napadalnega vezista, kjer je igral od malih nog, a si je vpoklic prislužil kot učinkoviti napadalec. "Če me vprašate, potem sem raje napadalec, ampak, ponavljam še enkrat, igral bom tam, kjer bo hotel selektor," je Vučkić odkrito povedal, da mu nov nogometni položaj bolj diši.

Ponosen, da je znova v reprezentanci
"Zdaj se hočem dokazati, dobro trenirati. Vesel sem, da sem spet tukaj. Ponosen, da je tako. Poskušal bom trenirati čim bolje. Če bom dobil priložnost, jo bom poskušal izkoristiti," se Hari zaveda reprezentančne hierarhija, v kateri je Andraž Šporar nesporna prva špica Kekove udarne enajsterice. Ravno v pogovoru z dve leti mlajšim napadalcev je nato Vučkić tekal med ogrevanjem na Bonifiki.

Na koprskem stadionu je 30. avgusta 2008 dočakal legalno prvi članski debi, ko je na tekmi Luka Koper – Domžale vstopil za zadnjih 25 minut igre. A Haris Vučkić se je predtem že vpisal v zgodovino z dosežkom, ki se ga brez sprememb pravil ne bo dalo popraviti.

Sorodna novica Imamo Slovenci novega Kopija, srake pa Owna?

Debitiral pri 15 letih in proti pravilom
24. maja 2008 je v 85. minuti tekme predzadnjega, 35., kroga Prve lige pri novopečenem državnem prvaku Domžalah v igro proti Celju (4:0) vstopil komaj 15-letni Vučkić. Pozneje so se odgovorni spomnili, da pravila NZS-ja jasno prepovedujejo članske nastope mlajšim od 16. leta, a so jo Domžalčani pod vodstvom Slaviše Stojanovića odnesli brez točkovne kazni.

V Prvi ligi je jeseni zbral še štiri nastope in 97 minut, zato pa je sočasno v mladinski ligi kot 16-letnik zabijal v ritmu gol na tekmo (13/13). Talent, višina (187 cm) in fizična moč so privlačili evropske velikane, na koncu se je skromna družina odločila za angleško zgodbo in pozimi 2009 je postal član Newcastla. Za srake je hitro debitiral in še naprej zabijal za mladince, kar mu je oktobra 2010 prineslo prvi vpoklic Matjaža Keka v člansko reprezentanco. Zaigral proti Ferskim otokom sicer ni, je pa vsaj prestal pevski krst.

Po nov mejnik, tokrat proti Stojanoviću?
Čeprav ga dolgo časa ni bilo v reprezentanci, je kot navijač zavzeto spremljal tekme Slovenije. "Gledal sem vsako tekmo, proti Poljski in Izraelu smo imeli po zmagah veliko možnost za Euro 2020, nato pa izgubili naslednji tekmi in tudi sanje o evropskem prvenstvu. A moramo pozitivno gledati, odigrati ti dve tekmi najbolje, kar se da. Upamo, na pozitiven izkupiček."

V soboto Slovenija proti obupni Latviji, ki je brez točk povsem na dnu skupine G, popravlja vtis pred domačimi navijači. Ker so ne nazadnje Vučkićevi mejniki povezani s Slavišo Stojanovićem, ki zdaj sedi na klopi Baltov, se morda res ponudi priložnost tudi novi reprezentančni št. 25.