Klub navijačev nogometne reprezentance Slovenija Supporters je za pot v žepno državico pod Apenini napolnil en avtobus, drugi so se proti najstarejši evropski državi podali s kombiji in avtomobili. Ob 8.00 so se na Dolgem mostu že greli z borovničkami in drugimi domačimi "zvarki".
- Poročilo s tekme San Marino - Slovaška
- Video/foto: Kaj se je dogajalo na sredi igrišča?
- Šuler: Nismo izobesili bele zastave!
- Kek: Kot je rekel že Samir, si zdaj upamo izzvati vsakogar
- Blog: Glave gor, Slovenija gre naprej!
- Premier Pahor o čiščenju čevljev
- Češka cena za slovenski skalp milijon kron
- Poljak Gancarczyk Slovence pahnil v dodatne kvalifikacije
Šempetrčani spodbujali Birso
Po vmesnem postanku na Krasu so se slabi dve uri pozneje v Kopru razveselili toplejših sončnih žarkov. "Jaz bi se takoj preselil na Primorsko, če bi imeli tu cviček," je dejal Dolenjec Lado, tudi velik košarkarski navdušenec. Kot novomeški sosed Matjaža Smodiša že od leta 1999 obiskuje košarkarska evropska prvenstva, tokrat pa je potoval na nogomet.
Odpravi se je na Obali pridružila skupina mladeničev iz Šempetra pri Gorici, v kateri je izstopal fant v rumenem dresu in šalu Sochauxa. Pojasnil je, da je to darilo njegovega dobrega prijatelja Valterja Birse. Ko ga je pred tremi leti obiskal le nekaj mesecev za tem, ko se je odpravil služit nogometni kruh v Francijo, je Birsa na tekmi proti Bordeauxu dosegel gol, dres pa poklonil sokrajanu.
"Vatreni niso za smeh"
Na avtocestnem postajališču v Gonarsu v Furlaniji je sledilo prijazno srečanje navijačev z avtobusom hrvaških upokojencev. Brez zbadanja v slogu "Bolji smo nego vi" ni šlo, saj se Hrvatom ni uspelo uvrstiti niti v dodatne kvalifikacije in so že ostali brez sanj o mundialu v Južnoafriški republiki prihodnje leto. "Vatreni niso za smeh," je "bleknil" Lado ob vrnitvi na avtobus.
Ura se je približevala 14.00, ko je moral voznik že šestič zaviti z avtoceste, da so lahko navijači "odtočili", pretegnili noge in se nadihali svežega zraka. "Zakaj spet le pet minut? Kosilo, ena ura!" se je nekdo zadrl z zadnjih sedežev, vendar ni bil uslišan. Po kratkem postanku, ob katerem se je tudi voznik rad spominjal vročega sprejema nogometašev na Brniku pred 10 leti ob njihovi prvi uvrstitvi na EP, je avtobus že nadaljeval pot proti Riminiju.
Skromna podpora Sanmarincev
Na obzorju se je vse jasneje izrisovala gora Titano (749 m nadmorske višine), po kateri je San Marino najbolj poznan, zato je bil zadnji čas za ogrevanje glasilk. Skandiranje navijaških gesel in petje pesmi je "skrajšalo" nekaj zadnjih 10 kilometrov, malo pred 16. uro pa je odprava prvič zagledala Olimpijski stadion v Serravalleju, kjer se je čez slabih pet ur začelo zadnje dejanje Slovenije v kvalifikacijah za SP.
Navijači so se nato raztepli po mestu, ob 20.30 jih je na tribunah lepo urejenega objekta zmrzovalo približno 1.000. Domače nogometaše je podpiralo le nekaj otrok, starejših možakarjev, "plehmuzika" in policija. Informacije iz zasneženega Chorzowa, kjer je Slovaška hitro povedla z 1:0, so seveda ekspresno dosegle San Marino, zato kakšnega velikega rajanja skozi vso tekmo ni bilo.
Kam sredi novembra?
Še najbolj je završalo sredi prvega polčasa, ko se je na tribuno prebil navijač s poljsko zastavo. Novinarji, ki ga na drugi strani stadiona nismo mogli videti, smo začeli na počasi delujočem spletu hitro preverjati, ali niso morda Poljaki izenačili, toda ni bilo tako. Do konca tekme se rezultat ni spremenil, trije zadetki v mreži San Marina pa so bili slaba tolažba za slovenske navijače, ki so se z mešanimi občutki hitro odpravili proti domovini.
Pot nazaj je bila precej krajša, saj smo se ustavili le enkrat. Pogovorov je bilo malo, večina je hitro zaspala. Kam se bo treba čez mesec dni odpraviti v nov lov za sanjami - v Moskvo, Pariz, Atene ali Lizbono? Odgovor bomo dobili v ponedeljek.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje