Za tiste slovenske navijače, ki so se poleti še radi ozrli proti Južni Afriki in obujali spomine, je prvi septembrski dan skrajni čas, da se v skladu s paradigmo Matjaža Keka usmerijo v sedanjost in prihodnost.

”Ne zanima me, kaj je bilo, zanima me, kaj je in kaj bo.” Nekako tako vedno znova ponavlja slovenski selektor, ki se zaveda, da je nogomet eno samo dokazovanje, pri katerem ni časa za spanje na lovorikah. Lep primer so nogometaši Interja, ki so se po lanski sanjski sezoni s porazom v evropskem superpokalu in le remiju brez zadetkov na uvodni tekmi Serie A proti skromni Bologni hitro znašli v neprijetnem položaju, ko mnogi že razglabljajo, kaj za vraga je narobe.
Novo poglavje
Tudi slovenska reprezentanca je te dni v pričakovanju novega poglavja v njeni kratki zgodovini. Petič bo igrala kvalifikacije za evropsko prvenstvo, ki ga bosta čez dve leti gostili Poljska in Ukrajina. Za začetek v petek v Ljudski vrt prihaja Severna Irska, stara znanka Slovenije. Po uvrstitvi na svetovno prvenstvo so pričakovanja javnosti velika, čeprav skupina C z Italijo in Srbijo, še dvema udeleženkama “mundiala”, kjer sta resda razočarali, nikakor ni lahka.
Zaradi govoric prekinil dopust
A usmerimo pogled vendarle še nekoliko v preteklost. Kek je, odkar je leta 2007 prevzel vodenje slovenske reprezentance, prvič preživel kolikor toliko mirno poletje, čeprav so mu govorice o odhodu v Savdsko Arabijo pokvarile dopust na jadrnici in ga je celo predčasno prekinil. Toda ugibanja o njegovi prihodnosti na klopi Slovenije je pravzaprav sprožil sam, in to takoj po zadnji epizodi tridelne južnoafriške nanizanke.
"Mogoče je bilo to vse z moje strani v slovenski reprezentanci," je po porazu proti Angliji v Port Elizabethu nekoliko presenetil Mariborčan, a s tem le vrgel rokavico vodstvu nogometne zveze, da končno uredi skrhane odnose z reprezentanco. Že dan po tekmi je pojasnil, da se je “zgodila pozitivna komunikacija, tista, ki gradi, in ne ruši” in upati je, da je res tako. Ni skrivnost, da so “motnje na zvezah” med predsednikom NZS-ja Ivanom Simičem in igralci že pošteno parale živce dobrovoljnemu Štajercu. Pred kratkim je v nekem intervjuju priznal, da mu je to pobralo preveč energije in da v takšnih odnosih ni mogel več delovati.
Pravljična jesen
Povsem drugačno je že nekaj časa razpoloženje znotraj same izbrane vrste, ki se je pod vodstvom naslednika Braneta Oblaka povzpela na neverjetno 19. mesto na lestvici Fife. Prehitela je celo Francijo. Pred tremi leti je bila v tem času 94. (!), Kek pa je poveljeval razbiti “vojski”, ki je želela samo čim bolj dostojno končati porazne kvalifikacije za EP. Potem se je avgusta 2008 prvič zgodil “Maribor” in bil kljub porazu na prijateljski tekmi proti Hrvaški katalizator za uspešen začetek kvalifikacij za SP 2010, pred katerimi je bila sicer večina slovenskih navijačev še zelo skeptičnih. Ti so po sedmih točkah na prvih treh tekmah nato hitro začeli verjeti v novo pravljico, vendar so Keka tri zaporedna srečanja brez doseženega zadetka na čelu s spodrsljajem v Belfastu in senco Edyja Reje za njegovim hrbtom spravila v nove škripce, iz katerih se je lahko rešil le s štirimi zmagami na prav toliko tekmah.
In prišlo je poletje 2009. Seveda, San Marino je pomenil le lažje ogrevanje, pravi preobrat v razmišljanju pa se je zgodil z dobrim odporom Angležem na Wembleyju. Sijajna zmaga nad Poljsko je dala Slovencem zalet za zmagovit naskok na Bratislavo, mrzli večer v Serravalleju in snežni metež v Chorzowu pa sta jim namenila dodatne kvalifikacije z Rusi, iz katerih sta jih zadetka Nejca Pečnika in Zlatka Dediča posedla na letalo za Johannesburg.

Boljši izkupiček od Katanca
”Statistika, zgodovina in vse to skupaj je za medije in javnost,” je vodilo Keka, ki pa pred Severno Irsko vseeno opozarja na obe tekmi, ki ju je Slovenija proti tej reprezentanci že odigrala. Dolgo lomljenje njihovega odpora v Ljudskem vrtu, ko v Kekovem žargonu “Slovenci pravzaprav 80 minut niso pošteno pogledali proti golu” in Feeneyjev gol na Windsor Parku sta dokaz, da trdoživih Otočanov ne gre jemati z levo roko.
Severna Irska je pomenila nekako prelomnico v karieri Matjaža Keka, saj je v noči s 1. na 2. april lani vrag resnično vzel šalo. Slovenija je od tedaj dalje na 13 uradnih tekmah v statistiko vpisala kar devet zmag, en neodločen izid in le tri poraze (dva proti Angliji in enega proti Rusiji). Kekova bilanca na skupno 36 tekmah je tako zdaj izenačena, 15 zmag, 15 porazov in 6 remijev, s čimer ima z 41,7 odstotka zmag (trenutno) boljši izkupiček kot Srečko Katanec (47 tekem, 18 zmag, 38,3 odstotka).
Nova učenca, ki veliko obetata
Z neprecenljivimi izkušnjami iz Južne Afrike bi morali slovenski fantje v Mariboru in Beogradu poskrbeti, da bo Kek 9. septembra, leto dni pred svojim srečanjem z Abrahamom, zadovoljno nazdravil z izbranim vinom, katerega velik ljubitelj je. Novo razsežnost njegovi ekipi predstavljata novopečena legionarja Josip Iličič in Armin Bačinovič, pa čeprav se bosta morala, tako kot vsi, ki danes prvič ali znova vstopajo v šolo, še marsikaj naučiti. Najmanj pomembna bo zgodovina, daleč najbolj pa matematika oziroma seštevek točk na slovenskem računu.