Mitja za prijatelje, sicer uradno Matija, velja za zgovornega, duhovitega in malce nepredvidljivega sogovornika, ki bi imel v kakšnem v Sloveniji bolj uveljavljenem športu že nekaj časa status zvezdnika. Mogoče ga bo na ta položaj izstrelil slovenski uspeh na prvenstvu stare celine, ki se začenja v četrtek. Ne gre pozabiti, da je tudi kapetan ACH Volleyja zmagovalca pokala Top Teams, ki bo v letošnji sezoni nastopal v Ligi prvakov.

Kako lahko kot kapetan opišete slovensko moštvo. A ste 'klapa'?
Odkar "živim" v tej reprezentanci, in to je že 10 let, nikoli ni bilo težav s tem. Skupaj smo ali še igramo po klubih, ko se dobimo, smo vedno res dobre volje, radi se vidimo zunaj parketa kot tudi na njem. Jasno pa je, da če je nekje še višji motiv, kot je igranje na velikem tekmovanju, potem je razpoloženje v reprezentanci na zelo visoki ravni.

Dejali ste, da vas, igralcev, denar ne zanima. Ali ste odbojkarji v sodobnem športu nekakšni dobri samarijani?
Moramo biti taki, ker če nismo, potem nima smisla vztrajati. Če pa bi imeli že boljšo osnovo v odbojkarski zvezi in bi se tukaj vrteli veliki denarji in obljube o nagradah za uvrstitev v drugi krog, bi mogoče več razmišljali o tem. Mislim, da se v odbojki ni zgodilo nikoli, da se zaradi kakšnih finančnih zaostankov ne bi igralo. Da bi bili samo zaradi denarja v odbojki, to ne gre. Takrat, ko smo bili na igrišču, smo vedno šli na "glavo".

Igralci ste bili razočarani nad obiskom tekem v Sloveniji. Zdaj pa se vaše prvenstvo za povrh še prekriva s košarkarskim?
Želja vsakega igralca je, vsaj tako jaz gledam na to, da ga spremlja čim več ljudi in da igra pred polnimi tribunami. To ti daje še dodatno spodbudo, da iz sebe iztisneš še več. Na žalost naše prvenstvo sovpada s košarko. Verjamem, da je košarka v našem slovenskem prostoru pred odbojko. Pač tako je, in to moramo vzeti v zakup. Glede Evropske lige in obiska sem osebno pričakoval več. Želim si, da bi bilo namesto 300 vsaj 1.500 gledalcev.

Odbojko igra rekreativno skoraj vsak Slovenec, a tekmovanja spremljajo le maloštevilni. Zakaj je tako?
Odbojka je poseben šport. Če vprašaš ljudi, imajo radi odbojko, mnogi jo še vedno igrajo. Vseeno pa to ni šport za velike množice, vsaj pri nas ne, saj se zavedam slovenskega stanja. Majhen bazen dveh milijonov ljudi ne zapolni vseh športov. Na Poljskem je pri 40 milijonih ljudi in izjemnih izidih na vsaki reprezentančni tekmi po najmanj 15 tisoč ljudi. Nikoli nisem pričakoval veliko, bi pa bilo lepo, da bi nas spodbujalo od dva do tri tisoč ljudi, kar bi se ob ustrezni organiziranosti in reklami verjetno dalo uresničiti.

Na zaključnem junijskem turnirju Evropske lige v Portimau ste igrali že s Španijo in Slovaško, vašima nasprotnikoma v skupini C. Sta bila poraza pravi kazalnik moči?
Takrat smo igrali v drugačni zasedbi. Verjamemo, da so tako Španci kot Slovaki igrali v njihovih najmočnejših zasedbah. Mi smo se tam predstavili z nekoliko slabšo reprezentanco, saj verjamemo, da smo najboljšo sestavili za evropsko prvenstvo. Primerjave so težke. Vsak si želi vzeti čim večji delež prvenstva. Res pa je, da so nas vsi v svojih zvezkih že prečrtali in všteli točke s naših tekem.

Kaj je največja pomanjkljivost in prednost slovenske vrste?
Lahko sem tiho pa rečem, da nimamo minusov. Smo dobra ekipa, ki lahko marsikomu zmešamo štrene. Če sem malce pesimista, pa ne bi bilo slabo, če bi imeli povprečje višine 2,07 m in vsak odriva po meter dvajset. Naše prvo orožje je vsekakor dober servis, res moramo pritiskati s servisom in tako nasprotnika odriniti od mreže in prisiliti podajalce, da ne odigrajo zamišljenih akcij, temveč, da s korekcijskimi visokimi žogami rešujejo točke. Imamo tudi dober sprejem, tudi v primerjavi z drugimi reprezentancami ni slab.

Prvenstvo bo v Rusiji, kakšna pričakovanja, strahovi s prireditvijo?
Nekajkrat sem že bil gor. Po eni strani je to zelo zadržan narod, a se znajo tudi zelo sprostiti. Pred odhodom me je malce strah, da se ne bi ponovila podoba našega prvega prvenstva v Ostravi, ko so bile dvorane povsem prazne. Na kakšni tekmi je bilo v objektu z 11 tisoč sedišči več varnostnikov kot gledalcev. Potem nimaš občutka, da igraš kakšno pomembno tekmo, kvečjemu to, da gre za nepotrebno trening srečanje.

Playstation gre z vami (na tekmi na Češkem je Pleško skupaj s soigralcem pobegnil, da bi igral na velikem zaslonu, ki je bil v bližini) ?
Nisem nekakšen hud 'gamer', čeprav ga imam kot nagrado kluba za uspehe v pretekli sezoni. Verjamem pa, da se bo kakšen našel po sobah. ;-)

Kakšna bo navijaška podpora v St. Peterburgu?
Družinska in prijateljska podpora bo. Ne bo tako evforična in številčna kot ob uvrstitvi nogometašev na EP-ju, čemur sem bil tudi sam priča in se mi samo ob omembi še vedno naježi koža. Upam, da bo vsaj nekaj, sicer v blažji obliki, evforije zajelo tudi našo okolico.

Toni Gruden