Slovenija je v polfinalu prepričljivo premagala Poljsko, Makedonija pa Estonijo. Zmagovalec finalnega dvoboja si bo zagotovil nastop v svetovni ligi, kar je eden najbolj pomembnih ciljev slovenskih odbojkarjev.

Slovenija bi si za letošnje nastope v evropski ligi, za 11 zmag in atraktivno igro zaslužila pohvale in morda tudi čestitke. A odbojkarji jih še ne bodo deležni. Ne le zato, ker se je v zadnjem času v slovenskem športnem novinarstvu spet preveč razpasla pretirana evforija in sta 9. mesto na svetovnem prvenstvu ali uvrstitev v drugi krog nekega teniškega turnirja označena kot izjemna ali celo življenjski uspeh.

Na realnih tleh in brez čestitk za odbojkarje ostajam zato, ker je dejstvo, da je v letošnji evropski ligi zanje uspeh le končna zmaga. Vse ostalo bo slabo.

Veseli me, da se v slovenskem taboru tega vsi zavedajo. Zdi se, da prvič res uživajo v težki nalogi in da znajo sebi v korist obrniti tudi vlogo favoritov. Ki je pregovorno nehvaležna. To lahko potrdijo Estonci, ki so se opekli v drugem polfinalu. Na zaključni turnir so prišli s samimi zmagami, Makedonci pa so jih v polfinalu odpihnili s 3:0. Estonci so spominjali na Slovence iz prejšnjih sezon, sicer dobri igralci, a nepovezani, brez energije in ideje v ključnih trenutkih. Tudi znanec iz Ljubljane Oliver Venno ni blestel.

Da je slovenska odbojkarska reprezentanca letos drugačna, torej bolj povezana in drzna kot v preteklih letih, je zagotovo zaslužen tudi selektor Andrea Giani. Od igralcev zahteva popolnost pri vsakem dotiku z žogo in prav on je tisti, ki neprestano poudarja, da serija zmag v rednem delu ne bo štela, če ne bo končnega uspeha. V finalu ne igraš, ampak zmagaš, je trenerska mantra, ki jo Giani še kako dobro razume. In dodaja, da je finale posebna tekma, takšna, ki jo igraš le enkrat v življenju. Šele ko zmagaš, je čas za čestitke. O poražencih pa v Gianijevi filozofiji tako ali tako ne gre izgubljati besed.