Perugia je v nedeljo postala italijanski prvak, na četrti tekmi finalne serije je v gosteh s 3:1 premagala Monzo, tudi v zmagah je bilo na koncu 3:1 za Perugio. Gregor Ropret je bil drugo sezono zaporedoma član te izjemne italijanske zasedbe, a letos je igral bolj malo. V prihodnji sezoni seli na Poljsko v Rszeszow, k ekipi Asseco Resovia, še prej pa seveda komaj čaka na reprezentančno poletje oziroma na zelo verjeten nastop na olimpijskih igrah v Parizu.
Čestitke za naslov italijanskega prvaka. Perugia je kar dolgo čakala na ta dan in veselje je bilo zato v nedeljo še toliko večje.
Časa za proslavljanje v Monzi ni bilo veliko, takoj smo morali na avtobus proti Perugii. Vseeno pa se je videlo, koliko naslov pomeni tudi navijačem, klubu, predsedniku. Od zadnjega "scudetta" je minilo šest let. Čeprav je imela Perugia pogosto ekipo za naslov, se ni izšlo do nedelje, ko se je vsem odvalil kamen od srca.
Vaš delež pri naslovu sicer ni bil prav velik. Verjetno lahko na prste ene roke preštejete tekme, ki ste jih odigrali v zadnji sezoni!
Tri tekme sem odigral v celoti, v končnici pa praktično nič, opravil sem le kakšno menjavo na servisu. Prvi organizator igre je bil seveda Simone Giannelli.
Ste bili zelo razočarani, ker ste skoraj vedno tekme spremljali s klopi?
Kakšne bodo vloge posameznih igralcev, je bilo jasno že pred sezono. Vseeno priznam, da sem pričakoval večjo minutažo. Resda nismo igrali v Ligi prvakov, tako da je bilo nekaj manj priložnosti, a kakšno menjavo več bi si trener lahko privoščil, vsaj v rednem delu italijanskega prvenstva. Imeli smo vrhunsko ekipo, tudi preostali rezervisti bi si to zaslužili. A Angelo Lorenzetti se je tako odločil, pritisk na rezultat je ogromen in si ne more privoščiti spodrsljajev. Na koncu mu ne more nihče oporekati, Perugia je pobrala vse, kar se je dalo. Neverjetna sezona, potem ko lani ni šlo po načrtih in smo izpadli v četrtfinalu končnice. Letos smo vse popravili in osvojili štiri lovorike: italijansko prvenstvo, italijanski pokal in superpokal ter svetovno klubsko prvenstvo.
Kakšna je vaša forma po takšni sezoni. Ste lahko kaj napredovali?
Težko reči. Seveda je velika stvar, igrati za ekipo, kot je Perugia, čeprav je minutaža manjša. Pogoji so vrhunski, treningi izjemni, trenerji prav tako. Videl sem, kako stvari potekajo na najvišji ravni in kaj pomeni profesionalizem. Še enkrat: nadejal sem se večje minutaže. V lanski sezoni sem bil dokaj zadovoljen, letos precej manj. Sem bil pa že pred to sezono precej odločen, da zapustim klub.
Odhajate k Asseco Resovii Rszeszow, kjer igra tudi Klemen Čebulj. Tam boste v vlogi prvega podajalca. Kdaj in kako ste se dogovorili s Poljaki?
Vse se je zgodilo precej zgodaj. V Rszeszowu so se odločili, da ne bodo podaljšali pogodbe s svojim dolgoletnim podajalcem Fabianom Drzyzgo, sam pa sem bil v ožjem krogu kandidatov. Pomagala sta tudi Klemen (Čebulj) in Alfredo Martilotti, ki je bil naš pomočnik reprezentance v tistih dveh letih, ko je bil selektor Giuliani. Oba sta povedala kaj lepega o meni, slišali smo se s predsednikom, ki mi je predstavil svoje zamisli. Ekipa bo odlična, hitro smo se dogovorili, tako da je bilo že decembra vse dogovorjeno. Tudi finančno je pogodba ugodna, celo boljša kot pri Perugii, kar je tudi razumljivo, saj bom imel vlogo prvega organizatorja igre.
Mimogrede, ste dobili kakšno nagrado za osvojitev italijanskega naslova?
Za vse lovorike v tej sezoni so bili že prej določeni denarni bonusi, pri vsakomer seveda drugače, v odstotkih od plače.
Omenili ste, da so bile pri Perugii razmere sanjske. Kaj to pomeni?
Na vseh področjih je čutiti, da je klub na vrhunski ravni. Zdravniško osebje šteje od dva do tri zdravnike, imamo tudi tri fizioterapevte ozirom maserje. Igralci smo bili res lahko osredotočeni le na svoje delo. Tudi če se v stanovanju kaj pokvari, ti ni treba skrbeti. Klub se angažira pri iskanju vrtca ali šole za otroke. Dva otroka imam v vrtcu, stara sta tri in šest, posebej hčerka (6) govori že tekoče italijansko, verjetno bolje od mene in žene. Imamo širok krog prijateljev, navadili smo se na to življenje in bomo Perugio kar malo pogrešali.
No, ampak v sredo (1. maj) boste vseeno z največjim veseljem prišli v Ljubljano, kajne?
Seveda, komaj čakam. Od oktobra nisem bil nič doma, tudi med božično-novoletnimi prazniki nikoli ni bilo več dni oddiha, da bi prišel domov.
Je psihološko težko ves čas greti klop za rezervne igralce?
Na tej ravni odbojke je logično, da vsak igralec o sebi misli, da je najboljši in da bi moral več igrati. A trenerjevo vizijo, da manj rotira igralce in raje zaupa tisti standardni postavi, je treba spoštovati. Takšen je pač tudi lahko naš posel. Ni drugega, kot trenirati in čakati na priložnost.
Ste pa lahko iz prve vrste videli velemojstre odbojke, ki jih tako pri Perugii kot pri Monzi ne manjka. Še bolje: lahko ste trenirali z imeni, kot so Gianelli, Leon, Ben Tara, Semenjuk, Plotnicki ...
To ti da veliko. Dobiš številne izkušnje in vidiš, kako funkcionirajo veliki zvezdniki. Kako živijo, trenirajo ... Čeprav – že slovenska reprezentanca je dober približek temu. Italijani in Poljaki so morda v prednosti pred nami, ker so že od malega v velikih klubih, kjer jim nudijo najboljše razmere. Na ta način lahko hitreje naredijo preskok med člane in hitreje dozorijo tako tehnično in taktično. Pozna se jim, da so vajeni takih treningov in tekem, kar je največja razlika v primerjavi z nami.
Naslednji teden se bo že zbrala slovenska reprezentanca. Bi bila lahko težava, da v zadnji sezoni niste veliko igrali?
Mislim, da to ne bi smel biti prevelik problem. Kot rečeno, sem treniral na najvišji ravni, potreboval pa bom še nekaj tekem, da pridem v ritem, da začutim pritisk, ki ga na treningih vendarle ni. Trajalo bo nekaj tekem, da se vsi ujamemo, a se ničesar ne bojim, saj se dobro poznamo. Težke tekme bodo najboljše merilo, koliko smo vredni ... Vsi smo maksimalno motivirani in komaj čakamo to reprezentančno akcijo.
Ligo narodov boste začeli 22. maja s tekmo proti Nizozemski, nato vas na prvem turnirju čakajo še Francija, Kanada in Poljska. Očitno bo treba biti že takoj v odlični formi, a imeti vendarle v mislih, da vas zelo verjetno julija in avgusta čaka še nekaj mnogo večjega – olimpijski turnir.
Vse te tekme bo treba vzeti resno in si čim prej zagotoviti vstopnico olimpijske igre, ki so same po sebi izjemen motiv. Ta generacija je igrala na vseh največjih tekmah, le olimpijskih iger še nismo izkusili. Hitro moramo najti prepoznavno igro in že na prvem turnirju zbrati čim več točk, potem pa, če bo nastop v Parizu potrjen, morda spočiti koga od nosilcev igre.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje