Kitajska je, v nasprotju s splošnim "zahodnjaškim" prepričanjem, dežela, v kateri so se že pred pet tisoč leti ukvarjali s športom. Torej bistveno pred antičnimi igrami v Grčiji, ki so jih oživili na koncu 18. stoletja.

Za simbol rojstva športa veljajo antične igre v Olimpiji. Govorice o njihovi vrnitvi so prvič postale zares glasne v času francoske revolucije, potrebnih pa je bilo še dodatnih dobrih sto let, da se je olimpijska misel dokončno prijela. V tem, za Evropo zelo burnem obdobju je Kitajska veljala za "deželo brez športa", kar pa ni res.

Prvi pisni viri
Tako za Grčijo kot za Kitajsko velja, da sta svoje prve pisave razvili pred približno 3.500 leti. Gre torej za civilizaciji z izredno bogato zgodovino in tradicijo. Prvi zapisi iz obeh dežel pa izvirajo iz obdobja okoli 750 let pred našim štetjem. Ob preučevanju teh listin pa so zgodovinarji že v zelo zgodnjem obdobju našli omembe različnih vrst športov.

Raznovrstnost športov
Na Kitajskem imajo največjo tradicijo različni borilni športi. To je seveda povezano s kulturnimi in drugimi pretresi, ki jih je Kitajska preživljala v času svojega obstoja. Borilne veščine so bile neke vrste obvezni predmet, je pa v zgoraj omenjenih zapisih mogoče najti še nekatere druge oblike športa. Zgodovinarji govorijo o pranogometu, obstajajo zapiski o dirkah s konji, o lokostrelstvu in tudi neki stari obliki pola.

Misel vlada telesu
Je pa razvoj športa na Kitajskem nato vendarle zastal. Zasluge za to si lahko pripiše cenjeni mislec in filozof Konfucij, ki je učil nauke, ki niso bili naklonjeni športu. "Tisti, ki delajo z možgani, morajo vladati tistim, ki delajo z mišicami." Pod različnimi cesarji se elita ni ukvarjala s telesno vadbo. To je bilo mišljeno kot opravilo, s katerim se ukvarja "navadno ljudstvo". V tem se skriva eden izmed razlogov, da so bili Kitajci dolgo obdobje močno oddaljeni od najboljših dosežkov športnikov drugod po svetu.

Stoletje športnega zatona
Tudi v zadnjem stoletju Kitajska v športnem smislu ni zmogla koraka z razvitejšimi državami. Spet je bila pri tem glavni dejavnik politična ideologija vladajočega režima. Mao Tse Tung je sicer leta 1917 še kritiziral budistične in taoistične meditacije ter zapisal, da so telesne vaje pomembne za razvoj osebnosti. Pozneje, leta 1950, pa je iz protesta proti priznanju Tajvana Kitajska izstopila iz Mednarodnega olimpijskega komiteja in se šele leta 1979 vanj znova vključila. Športniki so bili s tem oropani za nastop na največjem tekmovanju na svetu.

Ponovni razcvet
In potem se je začela pisati zgodba o skoraj neverjetnem ponovnem vstajenju kitajskega športa. V Los Angelesu leta 1984 je Kitajska osvojila svojo prvo zlato medaljo v zgodovini olimpijskih iger. Na koncu je takrat, s skupno petnajstimi zlatimi odličji, po uspešnosti držav Kitajska igre končala na odličnem šestem mestu. To je bil uspeh, ki je spodbudil ogromno število mladih, da so se začeli resno ukvarjati s športom, kar je bil temelj za neverjetni "boom", ki je sledil v naslednjih letih.

Svetovna športna velesila
V samo četrt stoletja je kitajski šport zavladal svetu. Dokaz za to trditev so igre v Pekingu, kjer bo Kitajska osvojila daleč največ zlatih medalj. Kako je to mogoče? Ko so leta 2001 dobili organizacijo iger, so izdelali nacionalni projekt razvoja športa. Izbrali so milijon športnikov, ki so jim omogočili kakovostno vadbo. Iz tega izredno velikega bazena so potem črpali najboljše in posledično prednjačijo na igrah, ki jih spremljamo. Je pa dejstvo, da gre pri tem za fenomen, ki je mogoč le v tako specifičnem in zaprtem prostoru, kot je še vedno Kitajska.