Bil sem precej presenečen, ko je malo po deveti uri zvečer na moja vrata potrkal moški po imenu Sergej. V rokah je imel vse potrebne pripomočke, da odpravi napako. Ker ni znal niti besedice angleško, moja ruščina pa poka bolj kot drevje pod težo žleda, sva se težko sporazumela.

Stična točka? Hokej
A sva se. Še preden je v spalnici zasvetila luč, sva našla stično točko - strast do hokeja na ledu. 37-letni vzdrževalec, ki prihaja iz bližine območja z norveško mejo ob Barentsovem morju, je seveda dobro vedel, da so njihovi ljubljenci na olimpijskih igrah v Sočiju v isti predtekmovalni skupini kot naši risi.

Kdo ne pozna Kopitarja?
"Anže Kopitar. Bomba. Los Angeles," je z iskrico v očeh navdušeno pripovedoval, hkrati pa z rokama nakazal strel. Njegovo gesto sem seveda ponovil in kot otrok podzavestno dvignil roke v zrak in govoril, kar mi je najprej padlo na pamet: "Stanley, Stanley." Sergej, ki je mojih let, je le kimal in se smejal.

Težko si je predstavljati boljšo promocijo
Iz ust športnih funkcionarjev se zdi že stokrat prežvečena krilatica, da so športniki naši največji promotorji. A resnici na ljubo ... to tudi so. Verjamem, da bodo v Sočiju in Rdeči Poljani nase opozorili, da bodo Sergeji sveta tudi v prihodnje lahko kimali in se smejali ob omembi Slovenije.

Slavko tudi na @lavkeri