Andrej Stare, ki je komentiral zgodovinsko prvo tekmo Slovenije na olimpijskih igrah, je bil navdušen nad varovanci Matjaža Kopitarja, ki so Rusom v Sočiju nudili dostojen odpor in izgubili s 5:2.

Recept pred tekmo je bil dobro znan, zdržati prve minute ruskega naleta. A zgodil se je črni scenarij, saj je bilo že pred iztekom četrte minute na semaforju 2:0.
Tudi sam sem pričakoval, da bodo Rusi na začetku silovito napadli z vsemi mogočimi orožji. Oba najboljša evropska igralca Ovečkin in Malkin sta zadela. Potem pa so se razmere nekoliko spremenile. Rusi so sicer še napadali, a so bili vedno manj natančni. Igro smo hitro izenačili, v drugi tretjini pa celo prevladovali. To je zame veliko presenečenje. Novinarji iz drugih držav so začeli hoditi okrog moje mize in spraševati določene podrobnosti. Hokejski svet smo malo presenetili, a le tiste, ki si ne dajo dopovedati, da je danes hokejska igra tako napredovala, da ni več slabih reprezentanc. V Sočiju je 12 najboljših reprezentanc, tu je svetovna elita. Tu pač ni reprezentanc, ki bi izgubljale z desetimi goli razlike. Naša reprezentanca je pokazala odlično igro, če bi imeli na drugi strani kakšnega manj zvenečega nasprotnika, bi bil izid lahko bistveno ugodnejši.

Kaj pa je zanimalo tuje novinarje? Kdo je Žiga Jeglič?
Da, kdo je Žiga Jeglič, kako se izgovarjajo imena ... Kolega z BBC-ja mi je rekel, da še ni slišal za nikogar razen Anžeta Kopitarja. Jaz pa sem mu rekel 'seveda, saj vaših igralcev ni v Ligi NHL, KHL, ni v Nemčiji, Švedski, Češki' ... Nekateri delujejo majčkeno 'zaplankano', očitno so strokovnjaki za hokej samo v svoji vasi oziroma Sheffieldu, kar je premalo, da bi meditorno lahko spremljali hokejsko igro. Spremljati je treba vse velike lige, treba pa je poznati tudi igralce. Včasih si je treba tudi koga zapomniti. Če kdo še ni slišal za Jana Muršaka, mu jaz ne morem pomagati.

V uvodni tretjini je bila premoč povsem na ruski strani, razmerje strelov je bilo 18:4, dobili so veliko večino bulijev (16:6). V drugi tretjini se je popravilo predvsem razmerje bulijev. Kako to?
Rusi so po hitrem vodstvu nekoliko popustili. Zadnje dneve sem na ruskih televizijskih kanalih podrobno spremljal, kaj se je govorilo pred to tekmo. Ruski mediji so na svoje hokejiste ustvarili res neverjeten pritisk. Oni pravijo, da vse razen zlate medalje ni vredno nič. To za športnike ni najbolj stimulativno okolje.

Cilj ruske javnosti je dobro znan. Mislite, da glede na videno v dvoboju proti Sloveniji ta reprezentanca lahko osvoji zlato medaljo?
Mislim, da lahko. So izvrstno pripravljeni, motivirani kot vedno. Imajo vse najboljše igralce, mislim, da lahko pridejo vse do konca, do zlate olimpijske medalje. Seveda pa imajo enako cilje tudi Kanadčani, Švedi in najbrž še kdo.

Olimpijske igre se od svetovnega prvenstva poleg pogostosti izvedbe razlikujejo še po dveh stvareh, na OI so vsi najboljši igralci sveta, turnir pa je skoraj pol krajši. Ali ima to lahko kakšen vpliv pri končnem razpletu?
Mislim, da ne. To pri profesionalcih nima nobenega vpliva. V vseh največjih ligah igrajo praktično vsak drug ali tretji dan. To so tako kakovostni igralci, ki bi lahko po potrebi igrali prav vsak dan.

Ali vas je igra Slovenije presenetila?
Zelo prijetno me je presenetila. Rusi so hitro povedli, a se risi niso 'podelali v hlače', vrnili so se v igro, kar je nekaj neverjetnega. Naša reprezentanca je v zadnjih letih naredila tako blazen korak naprej, da se lahko danes kosa s praktično najboljšimi. To si pred desetimi leti ne bi upal niti pomisliti.

Današnja igra je bila res kakovostna, a risi so lani izpadli iz elitne divizije 16 najboljših.
To je res, a iz elitne divizije so izpadli na en čuden način. Če bi bili tako pripravljeni, kot so na tem olimpijskem turnirju, bi bili lani na svetovnem prvenstvu blizu četrtfinala.

Prepričani ste, da se bližamo drugi svetovni ligi (ekipam za veliko sedmerico), a razmerje v klubskem hokeju je katastrofalno, en kolikor toliko resen klub in dobrih 100 profesionalcev.
To je res fenomen, slovenski hokej je res fenomen. Ljudje v Skandinaviji, Nemčiji in Rusiji ne razumejo, da imamo praktično brez resne baze igralcev v svetovnem hokeju takšne uspehe. Kaj je naslednja poteza? Ne vem, kako okrepiti našo ligaško sceno. A treba se je zavedati, kdaj je šla naša hokejska krivulja navzgor. To je bilo takrat, ko smo igrali najboljše tekme v Ligi Ebel, ko smo imeli odlične tuje hokejiste, od katerih so se lahko veliki talenti tudi kaj naučili.

Tukaj najbrž mislite na razvoj napadalne trojke okrog Žige Jegliča?
Prav gotovo. Tako kot igrajo Jeglič, Tičar in Sabolič, je nekaj neverjetnega. V svojih klubih ne izstopajo ne vem kako posebno, ko pa pridejo na veliko tekmovanje, so skupaj konkurenčni Ovečkinu, Dacjuku in Kovaljčuku. To je res neverjetno, tem fantom res samo kapo dol!

Kako ste videli igro Anžeta Kopitarja? Se je kaj poznalo, da se je ekipi pridružil zadnji?
Anže Kopitar igra res džentelmensko, vedno igra za ekipo. Brez njega bi bila igra Slovenije slabša za precej odstotkov. Treba je vedeti, da igra izjemno v obrambi, ko je na ledu, je osrednja osebnost pred vratarjem Kristanom. Zlahka osvaja ploščke in jih podaja. Vsi soigralci ga povsem ne dojemajo. Včasih se zdi, da kakšno podajo naredi napačno, a v glavnem to ni njegova napaka, ampak soigralci niso povsem na njegovem nivoju.

Kako ste občutili vzdušje v olimpijski dvorani Bolšoj?
Vzdušje je bilo fantastično, na tribunah je bilo precej Slovencev, rekel bi okrog 200. Videl sem precej športnikov in funkcionarjev. Izjemno je, kako diha ta reprezentanca na olimpijskih igrah. Rusi pa so se predstavili kot veliki poznavalci hokeja. Pred dvorano sem videl, kako so ploskali slovenski reprezentanci, kako so se skupaj pozdravljali, pogovarjali, slikali. To je bistvo.

Pravi olimpijski duh, kajne?
Da, a to ni le olimpijski duh, ampak športni duh. Vedno pravim, da mora šport ljudi združevati, ne pa razdvajati. To je glavno poslanstvo športa.