Risi na svojem prvem olimpijskem turnirju kažejo zobe in kremplje. Po veliki zmagi nad Slovaško so se merili z ZDA in izgubili s 5:1. Po tekmi je za MMC spregovoril Nick Cotsonika, ki za Yahoo spremlja Ligo NHL, v Sočiju pa poroča z olimpijskega turnirja.

Hokejisti ZDA so Sloveniji še vedno zabili pet golov, nič drugače ni bilo tokrat. Ste pričakovali tak razplet?
Da, pričakoval sem nekaj takega. Slovenija je na olimpijskem turnirju prikazala mnogo boljšo igro, kot sem od nje pričakoval. Pokazali so, da so več kot le Anže Kopitar. A treba je priznati, da so ZDA le v drugi ligi, na tem turnirju se resno spogledujejo z medaljo. Američani imajo zelo dobro ekipo, pa še uigrani so, zato sem pričakoval, da se bo tekma končala s štirimi, petimi goli razlike. Največja nevarnost za Američane je bila, da bi se preveč sprostili po naporni tekmi v soboto, tekma proti Rusiji je bila čustveno zelo napeta. Proti Sloveniji so hitro dosegli dva zadetka, potem je bilo vse takoj lažje. Mislim, da je končni izid realen pokazatelj razmerja.
Pravite, da Slovenija ni le Anže Kopitar. Koga je še posebej opazilo vaše oko?
No, raje ne bom izgovoril njegovega imena, ker si bom polomil jezik, ampak to je brez dvoma številka 8 (Žiga Jeglič, op. a.). Začelo se je že na prvi tekmi proti Rusiji, ko je dosegel dva prelepa gola. Tudi na preostalih tekmah je bil impresiven. A ne samo onadva, ekipa kot celota mi je všeč. Več kot očitno je, da znajo dobro drsati. Ko sem se pogovarjal z ameriškimi hokejisti po tekmi, so potarnali, da se niso mogli povsem sprostiti. Ko je razmerje moči v igralskem kadru tako neenakopravno, lahko boljša ekipa malo popusti, spusti raven igre in mirno pripelje tekmo do konca. Seveda razplet tekme ni bil pod vprašajem, a igra Slovencev je Američane ves čas silila, da so igrali zbrano. Poglejte, samo trenutek nepazljivosti je bil dovolj, da so ZDA prejele gol. To, prav ta vztrajnost in nepopustljivost sta me najbolj navdušili.
Igralski kader je res težko primerjati, a enako velja za število hokejistov, ki jih imata reprezentanci v svoji bazi.
Seveda, imate le 150 hokejistov, mar ne?
Tako, toliko je registriranih profesionalnih hokejistov.
Da, poznam te številke. To je res neverjetno. Sploh mi ni jasno, kako ste se znašli na tem olimpijskem turnirju. To je pravi čudež, res. Če pa temu dodamo še zmago nad reprezentanco iz elitne sedmerice, je to dvojni čudež, to je še toliko težje razumeti. Mi v ZDA seveda najbolj poznamo Anžeta Kopitarja. Zame osebno je nedvomno eden najboljših igralcev v Ligi NHL, odličen center, ki dobro igra tako v napadu kot obrambi, je zmagovalec Stanleyjevega pokala in še bi lahko našteval. Čeprav imate torej tako malo igralcev, je očitno, da nekaj že delate prav (smeh).
ZDA so del elitne hokejske sedmerice, a le redko gredo na turnirskih sistemih povsem do konca v podobi zlate medalje. Ali je zgodba letos lahko drugačna? Kaj se mora zgoditi?
Najprej je treba poudariti, da imajo res možnost, da osvojijo zlato medaljo. Njihov kader je izjemen. Mislim, da so sicer Kanadčani najbolj nadarjeni in bi po neki logiki morali zmagati, a vsa ta nadarjenost jih na neki način tepe. Ves čas menjavajo peterke in iščejo prave kombinacije. Na drugi strani je zgodba pri Američanih obratna, zdi se, da so posamezne peterke kar naravno sestavljene, da se igralci čutijo, igralci poznajo svoje vloge in naloge. Res so dobra ekipa. Všeč mi je tudi Švedska, a imajo nekaj težav s poškodbami, kar velja tudi za Finsko. Potem pridemo do Rusije, njihovi igralci kar prekipevajo od nadarjenosti, a imajo še nekaj neodgovorjenih vprašanj v obrambi. To je res zahteven turnir, na katerem je očitno precej reprezentanc, ki lahko posežejo po zlatu.
Turnir je res zahteven, predvsem pa kratek, zato se je treba precej hitro uigrati. Komu kratek format turnirja bolj ustreza?
Logično so to predvsem tiste ekipe, katerih igralci veliko igrajo skupaj (v klubu ali reprezentanci). Turnir je tako kratek, da pravzaprav ni časa, da bi postopoma gradili kemijo v posameznih napadih. Vse se mora zgoditi in prilagoditi hitro. To pa je spet razlog, zakaj mi je všeč igra Američanov. Nič ne spreminjajo, fantje se poznajo, imajo precej samozavesti, kar je za njih vse dodaten plus v boju za medalje, tudi zlato.
Olimpijski hokejski turnir je s sodelovanjem igralcev iz Lige NHL ogromno pridobil. A nič ni samoumevno. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi ti zvezdniki prišli tudi na olimpijski turnir čez štiri leta?
Ta ugotovitev je povsem pravilna, res ni nič zagotovljenega. Igralci se bodo morali za udeležbo na olimpijskih igrah zelo boriti. Jasno je, da jih lastniki sredi sezone ne želijo spustiti za dva tedna. Oni razmišljajo, da jim nekdo od zunaj na silo ustavi ligo in pobere največje zvezdnike. Na neki način jih razumem. A razumem tudi igralce, ki imajo res radi olimpijske igre, res jim pomenijo ogromno. Res se vidi, kako tu v Sočiju igrajo srčno, za kar niso plačani. Prek svojega sindikata se bodo morali boriti, da se lahko vrnejo na igre leta 2018. Kar pa sploh ne bo lahko.
Delujete mi kar malo negotovo. Koliko odstotkov možnosti bi vi osebno pripisali temu, da se bodo NHL-ovci udeležili tudi iger v Južni Koreji?
Veliko hokejskih delavcev in novinarjev, s katerimi sodelujem, je prepričanih, da so to definitivno zadnje olimpijske igre, na katerih igrajo hokejisti iz Lige NHL. Sam osebno nisem tako zelo črnogled, če bi moral uporabiti odstotke, bi ocenil, da je možnost 50:50. Hokejisti se bodo morali za to res truditi. Seveda sam želim, da se vrnejo na olimpijske igre. Kdor ima hokej rad, si tega prav gotovo želi. No, edina izjema so najbrž lastniki NHL-ekip (smeh).
Kateri olimpijski šport je sicer najzanimivejši za ameriško javnost? Katere športe najbolj spremljajo na teh olimpijskih igrah?
Dobro vprašanje, najbrž umetnostno drsanje. Pri nas je ta šport zelo všeč ženski populaciji. Brez dvoma je to tudi hokej na ledu. Resda sem hokejski poročevalec, a imam občutek, da je tokrat res zelo izpostavljen. Pri nas hokej ni ravno med najbolj izpostavljenimi športi, tokrat pa se mi zdi, da se res ustvarja neka posebna zgodba. Krivo je seveda tudi to, da smo v Rusiji, s čimer se obuja "čudež na ledu".

Iz Sočija