V oddaji Prvaki tedna na prvem programu Radia Slovenija se je z Andrejo Leški pogovarjal Bojan Leskovar.

Sorodna novica Prva medalja za Slovenijo: Andreja Leški z iponom do olimpijskega zlata!

Po osvojitvi zlatega odličja v Parizu ste navijače, svoje podpornike, športno in tudi
manj športno javnost v Sloveniji in po svetu navdušili z izjavo, ko ste razkrili recept za
svoj uspeh: želja, predanost in zaupanje vase. Ali nam lahko to še malce dodatno
pojasnite?
V zadnjih mesecih, med intenzivnimi pripravami, so mi misli pogosto uhajale in bežale na vse strani, zato jih je bilo treba strniti in občasno tudi zapisati. Veliko sem razmišljala o tem, kaj loči zmagovalce od drugih tekmovalcev. Vsi si želijo zmagati, vsi delajo za to. Gre za pravo kombinacijo lastnosti športnika. Zato mislim, da je ta recept pravi, da so te tri sestavine nujno potrebne. Mogoče je četrta še malo sreče, ampak to žal ni odvisno od nas.

Ali trener tekmovalcu, svojemu varovancu, tik pred odločilnim bojem oziroma
nastopom lahko pove še kaj, kar mu dotlej ni, nekaj, kar mu vlije dodatno samozavest?
Trener pozna svojega tekmovalca in zato na tej podlagi izbere pravo taktiko in pravo pot.
Zame je to vsekakor element mirnosti. Ko sva midva s trenerjem pred vsako borbo stala ob blazini, je bilo najino delo v smislu priprav že opravljeno. Jaz sem vse pridobljeno in naučeno na treningih morala preliti na tekmovalno blazino. Takrat nisem potrebovala nobenih pretiranih in specifičnih nasvetov. Največ mi je pomenilo in pomagalo, da je bil on ob meni miren in mi je s tem izkazoval, da verjame vame, da verjame, da nama lahko tisti dan uspe.

V Franciji, natančneje v Montpellieru, ste novembra lani postali evropska prvakinja, ampak tudi Pariz je za vas mesto zmagoslavja, tam ste že enkrat slavili na svetovnem vojaškem prvenstvu.
Saj res, na to sem že skoraj pozabila (smeh) … očitno je Pariz zame srečno mesto. Čeprav moram priznati, da ga včasih nisem preveč marala. Vedno, ko me je kdo vprašal, kako je bilo v Parizu, je bil moj komentar, da je bilo umazano. Enkrat sem celo staknila posteljne stenice v hotelu, tako da ga nisem imela v preveč dobrem spominu. Zdaj, hvala bogu, sem te slabe izkušnje nadomestila, zamenjala z eno malo lepšo (smeh).

Mehka pot je slovenski prevod japonske besede judo, ampak vaša pot na Olimp zagotovo ni bila mehka.
Bilo je kar veliko ovinkov, bom rekla. Ves teden, ko sem bila v Parizu, mi je po glavi najbolj
hodilo to, da moram še vseeno uživati in se imeti dobro, ker, navsezadnje, imam rada judo in rada to počnem. Verjetno, če ne bi bilo tako, niti ne bi vztrajala tako dolgo. Kljub težkim treningom in odrekanju mladosti. Ko potegnem črto, je najpomembnejše to, kaj mi je judo prinesel, koliko lepih trenutkov, lepih spominov in izkušenj mi je dal ta šport. Velikokrat ta pot ni mehka, je pa lahko tudi mehka, vsekakor pa se po tej poti lahko pride do velikih rezultatov.

Kakšni so občutki, ko denimo v enem izmed osrednjih slovenskih časopisov preberete naslov "Olimpijska prvakinja, ki pooseblja judo"?
Joj, neverjetno. Zelo sem počaščena tudi, da ljudje v meni vidijo tako velike stvari in tako
lepe lastnosti. Kot sem že dejala, judo je res lep šport, veliko me je naučil in mogoče sem
prav zato zelo čustvena ob vsem tem.

Poznavalci judoističnega športa med vašimi prednostmi naštejejo odlično
povezovanje tehnik v levo in desno stran, nepredvidljivost ter veščina spotikanja.
Spotikanje mogoče zveni malo smešno, mi temu rečemo nožne tehnike. Imam kar veliko
občutka v borbi. Ni vse v moči, ne gre vse na silo, ampak je pomembna že omenjena mehka pot. Rada se poigravam v borbi. In takrat, ko sem sproščena, to pride najbolj do izraza. Na olimpijskih igrah sem dve tekmici presenetila v levo smer, tako da se je to izkazalo za super veščino.

Ali bi vas lahko prebudili, če bi v slovenski rokometni reprezentanci zbolela vratarka?
Ne samo, da bi me lahko, ampak so tudi me prebudili. Ne vem točno, kdaj je to bilo, nekje
med petim in desetim letom starosti sem pomagala pri sestrini rokometni ekipi, ko je na dan tekme zbolela njihova vratarka. Čeprav sem bila zelo drobna, pravi drobižek, sem žoge pred golom lovila kot za šalo, tako da sem se dobro izkazala v vlogi vratarke.

Si predstavljate, da bi nastopali in tekmovali v nekem ekipnem športu?
To je zelo zanimivo vprašanje. O tem sem pred kratkim razmišljala, ko sem se v olimpijski
vasi s kolegico, slovensko športnico, pogovarjala o razlikah med individualnim in ekipnim
nastopanjem. Judo je poseben in super šport, ampak če bi si lahko še enkrat izbrala, v
katerem športu bi šla na olimpijske igre, bi to zagotovo bil ekipni šport. Zdi se mi, da moč
ekipnega duha da poseben naboj. Saj tudi jaz to doživljam s trenerji, s klubom, z družino in oboževalci. Tudi mi smo ekipa in lahko z njimi delim občutke. Ampak ko imaš svojo ekipo ves čas ob sebi, mislim, da je športni ekipni duh še dodatna spodbuda. Obstaja pa še druga plat. Namreč, ker sem sama zelo ambiciozna in pripravljena veliko vložiti v šport, si kar predstavljam, da bi tudi velikokrat prišla navzkriž s kom, ki ne bi bil toliko pripravljen dati ekipi. Ne delijo se samo zmage, delita se tudi odgovornost in prispevek k tem zmagam. Za zdaj mislim, da mi kar ustreza, da sem sama odgovorna za vse.

Kako je bilo v Slovenski hiši v Parizu?
V Slovenski hiši sem bila dvakrat in obakrat je bilo zares veselo in pozitivno, odlično
razpoloženje. Mislim, da se je tudi tam pokazala povezovalna moč športa.

Kakšna je bila kulinarična ponudba v Slovenski hiši? Ali če sem še bolj konkreten, je
bil na jedilniku tudi vam ljubi bulgur?
(smeh) V Slovenski hiši sem si privoščila hamburger. Po obdobju zbijanja kilogramov in
uravnavanja teže mislim, da vsi radi posežemo po kakšni malo bolj mastni, nezdravi hrani. Tako da o drugi ponudbi ne morem prav veliko povedati, saj sem bila hitro odločena, da mi po zlati olimpijski kolajni najbolj "paše" hamburger.