23:22 je bila v tekmi za tretje mesto boljša Španija, ki je Slovenijo premagala še 14. na 15 medsebojnih dvobojih na velikih tekmovanjih. V Parizu jo je ugnala na prvi in zadnji tekmi turnirja pod petimi krogi. Varovanci Uroša Zormana so na igrah s predstavami pustili dober vtis, seveda tudi z rezultatom, saj se je rokometna izbrana vrsta v svojem četrtem olimpijskem nastopu prvič uvrstila med štiri, toda ostaja grenek priokus. Po košarkarjih, ki jim je to uspelo v Tokiu pred tremi leti, so postali druga slovenska reprezentanca v olimpijskem polfinalu. A tako kot njihovi kolegi iz Japonske se iz Francije vračajo praznih rok.

Slovenija je bila blizu že v polfinalu, ko je prav tako za gol klonila pred prvimi favoriti turnirja Danci (31:30). Tedaj je Aleks Vlah v napadu za podaljšek prodrl, trikratni zaporedni svetovni prvaki so ga zaustavili s prekrškom, a se je čas iztekel, sodnika pa sta dosodila le devetmetrovko.

Tudi proti Španiji so imeli Slovenci priložnost za podaljšek, a tokrat napad izpeljali brez prave ideje in Borut Mačkovšek je streljal iz povsem neizdelane akcije. "Nimamo kaj. Težko je kar koli reči po taki tekmi. Čestital bi fantom, ki so dali vse od sebe. Preprosto smo bili za gol prekratki, da bi dobili vsaj podaljšek. Vseeno smo lahko ponosni. Mislim, da smo odigrali odličen turnir. Na zadnjih dveh tekmah pa smo bili pač prekratki za gol," je za TV Slovenija povedal Zorman.

Dvigniti glave in iti pokončno domov

"Kaj je zmanjkalo? Zagotovo tokrat malo boljši napad. To je danes dejstvo. Lahko delamo analize. Fantje so dali vse od sebe. Enim je šlo malo bolje, drugim malo slabše. Lahko smo zdaj pametni, a, kot pravim, za en gol prekratki. Imeli smo svoje priložnosti. Lahko bi pri +1 povedli za dva gola ali zadržali vodstvo. Naredili smo nekaj neumnosti. Spet se bomo nekaj naučili iz tega. Treba je dvigniti glave in iti pokončno domov. Iz tega moramo priti še močnejši," je nadaljeval selektor, glede morebitnega slovesa najizkušenejših reprezentantov pa je dodal: "O tem nismo nič debatirali. Pustimo času čas. Dajmo najprej malo prespati vse. Težki dnevi so pred nami. Imeli smo lepo priložnost, videli, da lahko, a žal nismo izkoristili. Čez nekaj časa se bomo pa pogovarjali o teh stvareh."

"Res je, da smo prva rokometna reprezentanca v olimpijskem polfinalu, a jaz nisem za te rekorde. Daleč od tega. Po pravici povedano mi je čisto vseeno. Škoda mi je fantov, ki so si res zaslužili. Dokazali so, da smo bili kljub slabši tokratni predstavi vseeno v igri za medaljo. Za nazaj ne moremo ničesar popraviti, a kapa dol fantom," je sklenil Zorman. Razočaranje je bilo v slovenskem taboru razumljivo veliko. Vsi so pred kamero stopili s solzami v očeh. Blaž Janc, igralec Barcelone, ki je dosegel pet golov, je težko našel prave besede: "Nimam česa pametnega povedati. Dali smo svoj maksimum. Praktično smo že imeli medaljo. Jaz sem jo že videl, a tak je šport. Res smo dali vse od sebe. Več od tega nismo mogli narediti. Nimam besed. Trenutno sem razočaran, jezen, ne vem, kaj naj še rečem."

Blizu finala, domov pa praznih rok

S šestimi goli je bil prvi strelec tekme Dolenec, tudi nekdanji rokometaš Barcelone, ki je zanesljivo izvajal sedemmetrovke: "Poraz, ki v moji karieri najbolj boli. Težko bi bilo bolj kruto. Polfinale smo izgubili za en gol, s tem da smo imeli napad za izenačenje. Za tretje mesto izgubili za gol in smo imeli zadnji napad za izenačenje. Imeli smo svoje priložnosti. Na tej tekmi se nam ni uspelo odlepiti. Mislim, da smo v napadu odigrali eno slabših tekem na turnirju. Po drugi strani je razumljivo, saj je bila osma tekma, le dan in pol časa za pripravo in počitek, noge pa so bile težke, kar se je videlo tudi na španski strani. Tudi oni so imeli v napadu težave. Dvakrat žal prekratki za gol. Bili smo blizu finala, na koncu pa gremo domov brez vsega."

"Nekaj malega je zmanjkalo. Žal. Ogromno je dejavnikov, ki vplivajo na rezultat na teh izenačenih tekmah. Preprosto se nam ni 'poklopilo'. Nismo bili daleč. Odločilnih žog nismo znali pretvoriti v gol ali jih ubraniti. Žal je to to. V prvi vrsti bi se rad zahvalil fantom. Ponosen sem in v čast mi je, da sem kapetan ter del take ekipe. Skupaj smo preživeli skoraj dva meseca. Bilo je vsega. Veliko grdih in lepih besed, smeha, joka … Dihali smo drug za drugega. Zahvalil bi se našim družinam, ki so praktično celotno poletje zdržale brez nas. Tudi njim ni bilo lahko in zaradi njih smo si še bolj želeli osvojiti medaljo. Toda za nazaj se v življenju ne da spremeniti ničesar. So pa tudi pomembnejše stvari na svetu, kot so rezultati v športu. Skušali bomo najti nekaj pozitivnega iz vsega skupaj, čeprav je v tem trenutku res težko," je sklenil kapetan.