Roman Pongrac bo v Londonu nadaljeval uspešno pot, ki jo je v Atenah začel tlakovati David Kuster. Takrat, pred približno osmimi leti, se je Pongrac navdušil nad kolesarstvom in se zaljubil v savinjske ravnice in klance.

Za športnika, ki ima hemofilijo, kolesarstvo ni najprimernejši šport: "To je dedna bolezen, manjka beljakovina in se ne strjuje kri. Kolesarstvo je zato zame nevarno, saj se ne smem poškodovati. Ampak kolesarstvo mi leži, uživam v tem."

Njegov trener je Erik Rosenstein: "Roman je res dober, priden na treningu. Ko je izvedel za možnost nastopa na paraolimpijskih igrah, ni naredil le koraka naprej, ampak deset korakov naprej."

Nastopil bo na cestni dirki in v kronometru, in sicer v kategoriji C2, saj pri kolesarjenju uporablja le eno nogo. V mislih bo imel svojo družino in tudi velikega vzornika Lancea Armstronga, sedemkratnega zmagovalca Dirke po Franciji.

Ko se pri 44 letih zazre v preteklost, priznava, da niti sanjal ni, da bo prišel tako daleč. "Kako naj gre hemofilik na paraolimpijske igre? To je 'fight', borba, to ni za hemofilika. Ponosen sem nase, da mi to uspeva."

In kako Pongrac premaguje naporne kilometre? "Takrat, ko mi je težko, nimam časa razmišljati. Trpim in čakam, da bo konec. Bolj 'na izi' je treba, marsikaj ti pade na pamet, vidiš pa tudi kakšno luštno punco ob cesti in in pogledaš (smeh)."