43-letni paraolimpijski športnik bo zadnji dan olimpijskih iger (18. september) v maratonskem teku v igri za zelo visoka mesta, saj je letos tekel že hitreje od dveh ur in 40 minut. Atlet iz Zgornjih Dupelj je bil do nesreče, ko je leta 2005 oslepel, mizar. Delal je cele dneve, po službi pa se je s prijatelji rad družil ob kozarčku. Tragedija je pustila hude posledice, vendar je tolažbo našel v teku. Leta 2008 je na Ljubljanskem maratonu prvič opravil z 42-km razdaljo, nato pa z leti postajal vse resnejši kandidat za paraolimpijski nastop. Velika želja se mu bo kmalu uresničila ...

Kakšne so bile zadnje priprave pred odhodom v Rio?
Največ treninga sem opravil doma na traku in v Kranju na stadionu, kjer je lažje teči kot na cesti, saj ni lukenj in s tem nisem zakrčen. Zadnjih enajst noči sem spal tudi v višinskem šotoru, ki mi ga je priskrbel Tadej Valjavec. Tako mi ni bilo treba v njegov hotel na Pokljuki. V tem šotoru so takšne razmere, kot da bi bil na 3300 metrih nadmorske višine.
Kdo bo v Riu v vlogi vašega spremljevalca in kako pomembno je medsebojno zaupanje?
Izjemno pomembno, saj moram spremljevalcu popolnoma zaupati. Opozarjati me mora na ovire, na sotekače, na čas, priskrbeti mi mora hrano in pijačo. Predvsem pa mora biti vsaj deset odstotkov hitrejši od mene, da lahko vse to počne. V Riu bosta ob meni Urban Jereb in Roman Kejžar, vsak po 21 km. Ves čas morata paziti na tempo, biti morata v koraku z mano, saj sva navezana s trakom. Pri tem obstaja še tveganje, da se spremljevalec poškoduje. V tem primeru ostanem brez rezultata, pa če sem še tako pripravljen za medaljo.

In tudi zato je nenavadno, da boste v Riu tekli v isti kategoriji kot slabovidni tekači!
Res je. Lani so se spremenila pravila, tako da smo v isti tekmovalni kategoriji združeni slepi tekači (T11) in slabovidni tekači (T12), ki pa lahko maraton pretečejo sami, torej brez spremljevalca.
Kakšen je vaš osebni rekord in kaj lahko pričakujete v Riu?
V Dubaju sem letos maraton tekel 2:39:57, s čimer sem tudi izpolnil A-normo, ki je bila 2:42. Vsako leto napredujem. V Hannovru 2012, ko sem lovil normo za paraolimpijske igre v Londonu, sem tekel še tri ure, naslednje leto na SP-ju za invalide v Lyonu 2:56. Realen cilj je deseterica, mgoče pa je prav vse. Najbolj bom vesel, če bom v cilju lahko rekel: dal sem svoj maksimum.

Kakšne težave imate slepi tekači na maratonih?
Pomemben je štart, saj si je treba izbojevati dober položaj, pri tem pa upati, da bodo preostali tekači pazili nate. Predstavljajte si, koliko je tekačev v Radencih ali na Ljubljanskem maratonu! Težave so lahko tudi ob prihodu v cilj, saj je ta isti za tiste na krajši kot za tiste na daljši razdalji. In ko pritečeš s hitrostjo 17 km/h, je neugodno, ko so pred teboj tisti s krajših tekov in ki so precej počasnejši. Včasih se moram ustaviti, saj ne morem v slalomu okrog njih. Paziti je treba tudi na luknje in preostale ovire, na primer ležeče policaje. Da ne govorim o tem, da nekateri mislijo, da sva s spremljevalcem ušla iz zapora, ker sva navezana. Enostavno ne vedo, zakaj sva na vrvici.
Oslepeli ste zaradi nenavadne nesreče. Kaj se je zgodilo?
Na fantovščini, bilo je 4. septembra 2005, smo preveč popivali. S križem, ki sem ga celo sam naredil za ženina, sem padel, potem ko sem nerodno stopil na rob pločnika, name pa je padel še težak križ. Bil sem 14 dni nezavesten. Ko sem se zbudil, se nisem ničesar zavedal in sploh nisem vedel, da sem slep, ker sem bil omamljen. Šele na rehabilitaciji v Soči sem dojel, kaj je narobe.

Vseeno niste obupali, ampak rešitev našli v teku.
Bil sem nestrpen, agresiven. V centru Korak, kjer sem imel res dobre prijatelje, smo iskali rešitev, kako iz te krize. Tek je idealna rešitev, saj lahko sprostiš vso negativno energijo. V otroštvu sem sicer igral nogomet, nikoli pa si nisem mislil, da bom kdaj pretekel maraton. Ko sem začel, je moja samopodoba vedno bolj rasla, saj sem videl, da mi gre. Tek mi je izboljšal tudi motorične sposobnosti. Najbolj pa mi je pomagal Primož Černilec, ki mi je ves čas stal ob strani.
Vseeno trdite, da ste šele po nesreči začeli zares živeti. Zakaj?
Nekaj se je moralo zgoditi, da me je ustavilo. Zdaj živim drugače kot prej. Bolje. Prej sem svet videl, pa ga nisem znal gledati. Zdaj ga ne vidim, a ga znam gledati. Do izraza pridejo osnovne stvari, hvala, prosim, pogovor ... Premalo se pogovarjamo, preveč je zamer. Tudi ko tečem, veliko razmišljam o tem, iščem rešitve, delam načrte. S Primožem si veliko poveva, zaupava težave.

Radi se pogovarjate tudi o ženskah. Kako zdaj, ko ste slepi, začutite žensko, s katero se pogovarjate?
Hitro začutim, ali sva si podobna po značaju. Že ko pristopi do mene, mi je jasno, ali se lahko odprem ali pa ji rečem zgolj živjo. Lepota mi zdaj seveda sploh ni pomembna, ampak je pomembno srce, duša.
Ampak, prijatelje pa verjetno potem na skrivaj vprašate, kako je videti dekle, s katero ste se pogovarjali ...
Saj noče nihče povedati in so skrivnostni. Vprašam, kakšne prsi ali ritko ima, pa jim je kar nerodno. Je pa zanimivo, kako sem Primožu enkrat opisal dekle, s katero sem se malo prej pogovarjal. Rekel je, da je res takšna, kot sem jo opisal.
Ste velik ljubitelj smučarskih skokov in poznate tudi Petra Prevca. Ste med tekmami pred televizorjem ali poslušate prenos po radiu?
Najraje sem kar pred televizorjem. Pogosto me moti, da komentatorji preveč klepetajo, pozabijo pa povedati daljave. Enkrat sem hotel že poklicati na TV Slovenija in tudi Petru Prevcu sem v Kranju, kjer se družimo na stadionu, povedal, da me to moti in če lahko to pripombo posreduje reporterjem.

Vabljeni k ogledu Polnočnega kluba - Invalidi športniki, v katerem je gostoval tudi Sandi Novak