limpijka.

Lahko se pohvali z dvema olimpijskima kolajnama v namiznem tenisu, na paraolimpijskih igrah v Atenah leta 2004 je osvojila zlato medaljo, štiri leta pozneje v Pekingu je bila še bronasta. Pred kratkim je naznanila, da končuje svojo športno pot.

Športno kariero končujete precej mladi, čeprav je seveda za vami dolga in predvsem zelo bogata kariera. Navsezadnje ste svojo odločitev sporočili tri leta po tem, ko ste nazadnje nastopili na večjem tekmovanju, na paraolimpijskih igrah v Londonu. Zakaj torej prav zdaj?
Lahko rečem, da sem bila v to kar malce prisiljena. Po igrah v Londonu sem prenehala tekmovati zaradi poškodbe, zaradi hude okužbe, ki me je skoraj za dve leti priklenila na posteljo. Takrat sem se sicer še vedno osredotočala na to, da čim prej okrevam, z mislijo, da igranje namiznega tenisa nadaljujem. A ker je vse skupaj tako dolgo trajalo, sem vmes že ugotovila, da tudi zaradi starejše poškodbe rame in roke moje telo ne bo več zdržalo vseh naporov, ki bi jih potrebovala za rezultate in si jih tudi želela. Ne nazadnje tudi finančne podpore, kot je štipendija oziroma zaposlitev na račun športa, ni bilo. Imela sem le štipendijo, ki sem jo dobivala za študij, in nekaj denarja od pokroviteljev, kar pa za vsakdanje življenje in kariero ne bi zadoščalo. Zato se mi je zdelo, da je prišel čas, da to zgodbo tudi uradno končam, še preden pridejo nove olimpijske igre. Igre v Riu sem še vedno imela v mislih, toda ker zadnjo sezono, ko se je delala norma, nisem igrala, je postalo jasno, da bo treba tudi javno sporočiti, da je z namiznim tenisom konec, da ni možnosti, da bi se vrnila tja, kjer sem bila, in da nameravam po novem energijo posvetiti stvarem, ki so bile doslej zanemarjene, vendar me prav tako veselijo in bom v njih prav tako lahko uspešna.

Ugotovili ste torej, da je zdravje vendarle najpomembnejše. Ste si rekli, punca, pamet v roke?
Da, natanko tako. Ker že na začetku leta nisem začela trenirati in delati za nazaj, je bilo jasno, da bi sezono zelo težko izpeljala. Odločitev je bila torej racionalna. Predvsem pa se bojim ponovitev poškodb. Ne nameravam si uničiti telesa, saj ga bom potrebovala še prihodnjih dvajset, trideset let. Roke so pomembne za moje življenje, nog že tako in tako nimam. Če mi gre še ena roka, vrat, kar koli ... Zelo dobro sem občutila, kako je, če ne moreš iz postelje. Brez namiznega tenisa bom preživela, brez roke, vozička pa bolj težko.

Dve leti ste bili priklenjeni na posteljo. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Pred paraolimpijskimi igrami v Londonu sem staknila infekcijo v stegnu, za katero zdravniki še zdaj ne vedo, od kod je prišla. Po zdravljenju je ostala rana, ki se nikakor ni hotela celiti, predvsem med sedenjem ne. Prav zato sem morala veliko časa preležati. Sledile so operacije s presaditvijo stegenske mišice vred in vse je trajalo zelo dolgo. Takrat sem videla, kako je to, če ne moreš početi niti vsakdanjih, običajnih stvari, ko si ne moreš umiti zob. Tega si res ne želim več. Če bi namizni tenis nadaljevala, bi me peljalo samo v to smer.

Če pogledava vse skupaj, je bila ta druga poškodba še ena velika prelomnica v vašem življenju. Jo lahko primerjate z dogodkom izpred petnajstih let, ko ste zaradi nerodnega padca pristali na vozičku?
Ja, pravzaprav se da, čeprav mi je bilo mogoče drugič še hujše. Pred petnajstimi leti je bila rehabilitacija prav tako težka in dolga, vendar je bilo iz dneva v dan bolje, predvsem ko sem spoznavala, da se da tudi na vozičku še marsikaj početi v življenju. Nato pa so se vse te opcije naenkrat ustavile. Vse, kar sem gradila v teh letih, je naenkrat zvodenelo. Zaradi rane sem postala priklenjena na posteljo. Na srečo se je vse dobro končalo.

Vrhunska športnica, ves čas v pogonu. Kako ste se prepričali, da morate biti ves čas pri miru?
Tako kot pri treningu: tudi kadar se slabo počutiš, veš, da ga moraš opraviti, saj drugače ne moreš biti dober. Ko si zelo poškodovan, veš, da moraš biti na miru, ker drugače ne bo bolje. Logika je zelo preprosta.

Koliko časa ste morali strogo ležati?
Samo ležati, in to na trebuhu, sem morala prvih pet tednov v bolnišnici, ko sploh nisem smela vstati iz postelje. Počasi sem dobila dovoljenje za pol ure na dan in tako naprej. Od prve operacije do takrat, ko sem lahko spet ves dan normalno sedela na vozičku, je minilo dve leti in pol. To je bila res težka izkušnja, čeprav je mogoče pogledati tudi z druge strani. Če se to ne bi zgodilo, bi se verjetno teže poslovila od namiznega tenisa. Samo s poškodovano roko bi verjetno še vztrajala kakšno leto ali dve in se mučila.

Vprašanje glede na vaše okoliščine verjetno ni najprimernejše, pa vendarle. Še ena vrhunska športnica, ki je letos končala kariero, Tina Maze, je v enem izmed intervjujev dejala, da je namesto olajšanja, ko naenkrat ni bilo več treningov, tistega ritma, obveznosti, kar naenkrat padla v nekakšno depresijo. Kaj pa vi? Tekmovalnega ritma ni več, telo drugače deluje – kako se počutite oziroma ste se počutili vi?
Čeprav sem bila v to prisiljena, seveda vse to še vedno pogrešam. Zagotovo gre pri tem za nekakšno depresijo. Tudi jaz pogrešam ta športni ritem. Vstaneš, gre na trening, telo se razmiga. Navsezadnje povzroča šport sproščanje endorfinov in tega kar naenkrat ni. Ena od stvari, ki jih najbolj pogrešam v življenju, je ta strukturirana športna aktivnost. Je pa res, da sem se, medtem ko sem bila poškodovana, ukvarjala z drugimi stvarmi in je bilo pomanjkanje športa še najmanjši problem, čeprav ga še vedno pogrešam. Pridejo dnevi, ko se ti zdi, da boš kar znorel, če se ne boš razmigal. Zato grem na kolo in dan je takoj lepši.

Je torej ročno kolesarjenje vaš novi šport?
Pred letom dni sem si priskrbela ročno kolo, da grem ven, na zrak. Uporabljam ga za rekreacijo, brez treningov, brez merjenja rezultatov. Daleč od tega. Tako sem lahko zunaj skupaj z očetom in fantom, ki tečeta. Včasih se nam pridruži še mama na kolesu. Želela bi še na fitnes, vendar me roka zaradi prevajanja in tipkanja ves čas boli, zato si je ne upam dodatno obremenjevati.

15 let je minilo od vaše prve poškodbe. Jo še kdaj podoživljate, se sprašujete, kaj bi bilo, če bi bilo?
Ne, tega nisem počela niti takrat oziroma vsaj dolgo ne. Če me kdo, takole kot vi, o tem ne sprašuje, se sploh ne spomnim na to. Pomislite, se vi mogoče spomnite, kako ste se počutili pred petnajstimi leti, kako ste se počutili v nekem trenutku? Zdaj sem drug človek. Takrat sem bila stara petnajst let, zdaj jih imam trideset. Vmes sem doživela toliko stvari in za vse sem bolj ali manj vesela, da so se mi zgodile. Kaj bi pa bilo? Zlate olimpijske kolajne verjetno ne bi dobila, če se ne bi poškodovala. Življenje je, kakršno je. Iz stvari, ki se ti zgodijo, moraš potegniti največ. Razmišljanje, kaj bi bilo, če bi bilo, nima smisla. Raje se sprašujmo, kaj bo, ko bo. Na vprašanja o občutkih, o tem, kaj se je zgodilo, nerada odgovarjam. Pa ne zato, ker bi bilo boleče, preprosto zato, ker se pol stvari ne spomnim in se mi ne zdijo več relevantne. O tem niti ne razmišljam vsak dan. Saj se ne spomnim natanko niti, kako sem se počutila, ko sem osvojila zlato medaljo. Jasno, da je bilo vse super, navdušenje in podobno, vendar se je tudi to zgodilo pred desetimi leti.

Kako ste postali vrhunska športnica? Je to samo zaradi poškodbe, vas je po njej gnalo naprej, ali ste že ves čas takšni po značaju, imate to v genih?
Vedno poudarjam, da vrhunski šport ni za normalne ljudi ... (smeh) Sicer sem vedno imela željo po športu. Ne nazadnje sem igrala rokomet na precej vrhunski ravni, bila sem ambiciozna. V namiznem tenisu pa sem se našla. Sicer pa stvari nikoli nisem počela na pol. Vsega sem se lotila z nekim ciljem, z vso svojo energijo, če mi je bilo to v interesu.

Namizni tenis ste torej vzljubili v Soči, na rehabilitaciji.
Da. V Soči sem poskusila kar nekaj športov in ta se me je prijel. Na začetku se mi je zdelo, da mi dobro gre, da mi je všeč, da me zanima, zato sem kar sama vzpostavila stik z reprezentanco in začela trenirati.

Je treba imeti pri namiznem tenisu poseben, prilagojen voziček, tako kot na primer pri košarki na vozičku?
Za igranje namiznega tenisa imamo druge vozičke, vendar niso ne vem kako prilagojeni: sedeži so nekoliko dvignjeni, da prideš nad mizo, višji je naslon, torej nič posebnega. Pravila igre so taka kot pri običajnem namiznem tenisu, le pri serviranju je nekoliko drugače. Sicer pa je pri nas vse na rokah, predvsem pri meni, ki tudi prepone ne čutim. Zato je tudi toliko poškodb – roka, vrat ... Na igralni roki sem imela teniški komolec in utesnitev živca v zapestju. Kar nekaj tega je bilo.

Kateri je vaš najljubši dogodek v karieri? Se spomnite najtežjega?
Najlepšega trenutka v karieri mi ni treba posebej izbirati: to je seveda zlata kolajna na olimpijskih igrah. Čeprav je eden najlepših spominov tudi trenutek, ko sva s soigralko Andrejo na ekipni tekmi v Kranjski Gori postali evropski prvakinji. Bilo je doma, na domačem terenu. Eden boljših trenutkov zame pa je bil tudi tisti, ko sem postala evropska prvakinja v odprti kategoriji, kar pomeni, da sem premagala tudi tiste manj poškodovane. Takrat sem bila res ponosna sama nase. Težji trenutek? Vsak poraz je težek. Zelo težko mi je bilo izgubiti v četrtfinalu na paraolimpijskih igrah v Londonu, čeprav sem to pričakovala, saj zaradi poškodbe vso sezono pred tem nisem igrala. Kljub temu je bilo to moje prvo veliko tekmovanje, s katerega sem prišla brez medalje, tekmovanje, za katerega se je izkazalo, da je bilo tudi moje zadnje.

Se vam zdi, da so vam kot paraolimpijski prvakinji v Sloveniji namenili takšno pozornost, kot bi si jo zaslužili?
Če bi dobila zlato medaljo v kakšnem drugem športu in predvsem v neinvalidskem športu, bi bile stvari zagotovo drugačne. Če gledam to primerjavo, pozornosti ni bilo dovolj. Vsekakor pa sem bila deležna več pozornosti v primerjavi z drugimi paraolimpijci iz tistih časov. Sicer so se stvari v zadnjem času zelo spremenile. Od paraolimpijskih iger v Londonu, ki so jih izpeljali enakovredno z olimpijskimi igrami, se stvari spreminjajo na bolje. In vesela sem, da je tako. Je pa res, da bi mi bilo tako glede kariere kot sponzorjev veliko lažje, če bi uspehe izpred desetih let dosegala zdaj oziroma v prihodnosti, ko bo, vsaj tako kaže, še bolje. Sicer pa se v šport nisem podala zaradi pozornosti, je pa res, da bi bilo veliko laže, če bi bilo te pozornosti več.

Kot ste dejali, je zdajšnje delo, prevajanje iz angleškega in nemškega jezika, vaša druga ljubezen, nekaj, čemur ste se, tako kot pred leti športu, v celoti posvetili. Kako ste usklajevali študij, poškodbe, šport?
Fakulteto sem delala redno in jo tudi končala. Za mano je pet prevedenih knjig, trenutno se ukvarjam s šesto. Imam srečo, da prevajam literaturo, ki mi je všeč. Sicer pa prevajam magazin s področja športa, kar sem si vedno želela, še preden sem začela študirati prevajalstvo. Kar trenutno počnem, mi je zelo všeč, zato sem zelo zadovoljna.

Si nameravate v kratkem ustvariti še družino? Po navadi je tako, ko je športne kariere konec.
Razmišljam že, vendar ne kratkoročno, se ne mudi. Glede na leta zagotovo ne bi bilo prehitro, toda preden se vržem v novo dejavnost, v novo službo za 24 ur na dan, bi si želela še kakšno leto zase. Sicer imam partnerja, s katerim sva skupaj dobri dve leti, čeprav se poznava že iz gimnazije, kjer sva bila sošolca.

Športniki invalidi, vsi, s katerimi sem govorila doslej, pravijo, da je šport tisto, kar invalidu najbolj pomaga pri integraciji z okoljem. Šport pomaga, daje zalet in družbo ter je ne nazadnje zdrav. Kaj bi vi svetovali staršem invalidnih otrok? Tudi sami ste bili otrok, ko ste pristali na vozičku.
Šport? Seveda. Vendar v smislu zdravega miganja, kar pa tako in tako velja za vse. Invalide, neinvalide, odrasle, otroke. Vrhunski šport pa naj bo za ljudi, ki se za to odločijo. To velja tudi pri otrocih. Človek si mora v življenju za integracijo najti nekaj, kar ga bo vleklo naprej. Je to branje knjig, igranje violine, je to šport, snemanje filmov? Vseeno. Seveda je šport bolj zdrav kot igranje videoigric. Mislim, da tudi meni starši sedenja pred televizorjem ne bi smeli dovoliti, enako pa ne na vso silo siliti v neki šport. So še druge stvari. Sicer pa – vrhunski šport je daleč od tega, da bi bil zdrav. Sama bi bila verjetno veliko bolj zdrava, če bi šla vsak dan za pol ure kolesarit, kot pa da sem bila vsak dan deset ur v dvorani za mizo.

Kako naj se starši vedejo do otroka, ki se mu zgodi taka nesreča, da postane invalid?
Do njega se je treba vesti enako kot do drugih. Ne "šparajte" ga. Sama sem bila na srečo taka oseba, da sem želela vse sama, nisem dovolila pomoči za stvari, ki sem jih bila sposobna sama narediti. Drugače se vsem zasmiliš, vsi bi ti pomagali – in naenkrat nisi sposoben za nič. Pa ne zato, ker ne bi bil sposoben. Preprosto ti vsi pomagajo, kar privede do tega, da si nesamostojen. Zame je samostojnost v takšnih razmerah najpomembnejša. Starši, ki imajo takega otroka, naj naredijo vse, da bo otrok najprej poskusil sam, če ne gre prvič, pa drugič ... Vztrajati je treba. Otrok naj premisli, kaj bo storil, ko ne bo nikogar zraven. Ta otrok pri tridesetih ne bo še vedno star devet let in živel doma, pri starših. Ali v domu, kjer mu bo 24 ur nekdo na voljo. To pa res ni socializacija. Pri tem ti tudi šport ne more pomagati, če te bo moral nekdo voziti na trening, te posaditi na voziček, zavezati vezalke. Kaj ti pomaga, če si tisti dve uri na dan zaradi športa med ljudmi, preostalih 22 ur pa odvisen od drugih? Malo so pri tem krivi starši, ker ne razmišljajo, kaj bo čez leta, ko bo treba biti samostojen, si najti partnerja, ne pa ves čas iskati nekoga, ki ti bo pomagal.

Kako je bilo z vašimi starši?
Svojim staršem sem izjemno hvaležna, ker so se potrudili, da sem lahko obiskovala običajno gimnazijo, kamor sem lahko šla po nesreči, in da me niso stlačili v dom, kjer bi se kdo drug ukvarjal z menoj, kjer bi bila med sebi enakimi, kar pomeni, da sploh ne bi vedela, kako je početi tisto, kar počnejo običajni ljudje. Kot invalid se ne smeš družiti samo s sebi enakimi invalidi, tarnati o enakih težavah. Pomembno je, da tudi ti počneš vse stvari, ki te zanimajo v življenju. Da imaš prijatelje, ki niso nujno na vozičku, da premagaš kakšno stopnico, čeprav je težko, se zbašeš v kakšno ozko kopalnico. Brez tega si res omejen. Limit, kaj gre in kaj ne gre, je treba potisniti do skrajnosti. Če katerega mojega prijatelja vprašate, ali je kaj, česar jaz ne bi mogla storiti, vam sploh ne bi znal povedati. Velikokrat se zgodi, da kar pozabijo, da jaz vendarle ne morem kar tako vstati in česa vzeti z najvišje police. Tako sem jih navadila.

Pa opažate, da se ljudje še vedno veliko ozirajo za vami, vas pomilujejo? Vam poskušajo pomagati, čeprav tega ne potrebujete, in vam je zato neugodno?
Seveda se zgodi, da te ljudje pomilujejo. Pa kaj morem. Se dogaja, da te kdo sredi trgovine ustavi in reče: "Joj, pa kako se ti je to zgodilo?! Jaz bi se na tvojem mestu kar ubil." Ob tem si misliš, on bi se moral smiliti meni, in ne jaz njemu. Kaj bi se vznemirjal zaradi takšnega človeka? Očitno on nima stvari urejenih v glavi, ne jaz. Sicer pa: na tistih področjih, kjer se lahko borim, poskušam dokazati, da tega ni, da je to pomilovanje nesmiselno, ker ima vsak na tem svetu svoje težave: moje težave se vidijo na zunaj, številnih težav, ki si jih drugi ustvarijo v glavi, pa jaz sploh nimam.