Uživanje poživil v športu nikakor ni novost. Korenine jemanja nedovoljenih poživil in drugih substanc segajo v čas pred našim štetjem. Že stari Grki so eksperimentirali z različnimi zeliščnimi zvarki, da bi tako izboljšali svoje telesne sposobnosti.

Tudi v času rimskega cesarstva so gladiatorji jemali halucinogene snovi, zlasti strihnin, da bi zmanjšali utrujenost, bolečino in izboljšali intenzivnost bojev.

Maratonec leta 1904 komaj ušel smrti
V drugi polovici 19. stoletja so francoski kolesarji pili vino in žvečili liste koke, da so zmanjšali utrujenost in občutek lakote. Leta 1904 je na olimpijskih igrah v St. Louisu maratonec Thomas Hicks pred nastopom zaužil mešanico brendija in strihnina, zaradi česar je, potem ko se je ob prečkanju ciljne črte zgrudil, skoraj umrl. Dobil je zlato medaljo.

Iaaf prvi, ki je prepovedal doping
Leta 1928 je bila krovna atletska zveza (Iaaf) prva, ki je uživanje poživil prepovedala, a to v boju proti temu ni kaj dosti pomagalo. Med 2. svetovno vojno so nacisti med drugim na zapornikih testirali steroide, vojaki so uživali amfetamin, po vojni so to kemično snov uživali še športniki, v 60. letih prejšnjega stoletja pa so bili anabolni steroidi onkraj luže dosegljivi tudi v prosti prodaji.

Vse več smrtnih primerov zaradi uživanja poživil
V naslednjih letih je doping postajal vse pogostejši - in zaradi številnih smrtnih primerov, zlasti v kolesarstvu, tudi vse bolj zloglasen. Leta 1967 je Mednarodni olimpijski komite (MOK) določil zdravniško komisijo za boj zoper doping v športu. Ta komisija je imela tri glavna načela: varovanje zdravja športnikov, spoštovanje medicinske in športne etike ter enakost za vse tekmovalce. MOK je izdal prvi seznam prepovedanih snovi (ta je med drugim vseboval tudi narkotične analgetike in poživila, leta 1975 so na seznam uvrstili še anabolne steroide), sprejel je definicijo dopinga, uvedel je prve formalne dopinške kontrole na igrah v Grenoblu in Ciudad de Mexicu.

Nenapovedani testi prestrašili športnike
Z vsemi ukrepi je MOK razvijalcem poživil in dopingiranim športnikom pošteno stopil na prste. Zanimivo je, da je leta 1983 veliko športnikov svoj nastop na panameriških igrah v Caracasu odpovedalo, potem ko so morali izvesti nenapovedane dopinške teste. Veliko jih je tekmovanje zapustilo brez pojasnila, 19 jih je na dopinškem testu padlo. Še odmevnejši je primer kanadskega sprinterja Bena Johnsona pet let pozneje, ki je zaradi pozitivnega dopinškega testa - v njegovem vzorcu so našli sledi anabolnega steroida - izgubil naslov olimpijskega zmagovalca. V naslednjih letih je bilo primerov uživanja poživil v športu vse več, razvijalci in športniki so na vse pretege poskušali zabrisati sledi jemanja nedovoljenih poživil - celo tako, da je irska plavalka Michelle Smith, ki je leta 1996 osvojila zlato medaljo na igrah v Atlanti, v svoj vzorec urina dolila viski. V laboratoriju so ugotovili, da vzorec vsebuje smrtni odmerek alkohola, plavalko so suspendirali za štiri leta, a vse medalje - v Atlanti jih je osvojila štiri - je kljub vsemu lahko obdržala.

Leto 1999 prelomno v boju zoper uživanje poživil
Med 2. in 4. februarjem 1999 je v Lozani potekala svetovna konferenca o uživanju poživil v športu, na kateri so sprejeli lozansko deklaracijo o dopingu v športu, prek katere je bila 10. novembra tistega leta ustanovljena Svetovna protidopinška agencija Wada. Predstavniki MOK-a in EU-ja so se med drugim dogovorili, da bo Wada obnovila obstoječi seznam prepovedanih poživil, poleg tega pa bo prevzela nadzor nad preiskovalnimi laboratoriji in uskladila delovanje preiskovalcev. Uskladiti se je morala s posameznimi mednarodnimi športnimi zvezami. Član izvršnega odbora MOK-A Jacques Rogge je poudaril, da bo protidopinška agencija potrebovala šest mesecev, da bo začela delovati. Hkrati je obljubil, da bo do olimpijskih iger v Sydneyju že vse nared.

Novice o dopingu postale športni vsakdan
V novem tisočletju je uživanje poživil, žal, postalo vsakdanja tema pogovorov o športu. Športni navdušenci so postali sumničavi ob vsakem boljšem dosežku posameznika, javnost razburjajo tudi številna priznanja športnikov, ki so več let zatrjevali, da živijo v duhu ferpleja. Marion Jones in Lance Armstrong sta bila zagotovo najodmevnejša primera, a takšnih je še mnogo več. Še posebej v zadnjem času, ko na plan vsak teden kapljajo informacije o sistematskem dopingiranju ruskih športnikov. Nazadnje je v sredo ruska tiskovna agencija Tass objavila seznam 14 grešnikov, ki so bili pozitivni po ponovnem pregledu dopinških testov z OI-ja 2008 -, za katerim naj bi po navedbah nemških medijev stale ruske oblasti, športni funkcionarji in celo agenti službe državne varnosti, ki naj bi po vsakem tekmovanju menjali sporne vzorce urina in jih nadomestili z neoporečnimi.

Malovrh: Večina ljudi se mora zamenjati
"Določanje in zloraba dopinga sta znanost. S strahom najbolj spremljam to, da so se določeni funkcionarji infiltrirali v to stran boja proti dopingu, iz teh institucij uhajajo informacije. Po drugi strani je omogočeno, da se lahko tako ali drugače zakrijejo rezultati oziroma da se o njih ne govori," je v Odmevih prejšnji teden poudaril strokovnjak za antidoping Tadej Malovrh in dodal: "Bojim se, da kratkoročno ne bomo mogli več narediti nekih večjih premikov. V tem položaju, v katerem smo se znašli, bo potreben en daljši rok, v katerem se bo večina ljudi, ki so glavni igralci v tem poslu, zamenjala."

Močni v preventivi, slabši v kurativi
V Sloveniji se proti uživanju poživil bojuje Slovenska antidoping organizacija (Sloado), njeno poslanstvo je ustvariti generacijo športnikov, ki verjame v svoje sposobnosti in za uspeh ne potrebuje prepovedanih snovi in postopkov. V omenjeni organizaciji izvajajo vrstniško izobraževanje, v sklopu dneva čistega športa - ta je bil 10. aprila, a so ga raztegnili na 14 dni -, ki je namenjen promociji boja proti dopingu in širitvi ideje o čistem športu, so izvedli vrsto dejavnosti za športnike, imeli so tudi seminarje za starše in trenerje. "Močni smo v preventivi in bistveno slabši v kurativi," je na okrogli mizi na Pravni fakulteti aprila dejal direktor Sloada Janko Dvoršak in poudaril: "V okviru protidopinške organizacije vsako leto na svetu opravimo približno 200 do 250 tisoč testiranj, kar je izjemno veliko . A če upoštevate, da je zgolj 1,5 do 2 odstotka vzorcev pozitivnih, pomeni, da je ta izkupiček zelo majhen oziroma, da je učinkovitost teh testiranj izjemno slaba."

Mednarodni olimpijski komite je za boj zoper nepravilnosti v športu namenil 20 milijonov ameriških dolarjev, od katerih gre polovica za razvoj znanstvenih metod za lažje odkrivanje dopinga. A nepravilnosti v športu je še veliko več (prirejanje izidov tekem, korupcija ... ).

Brez dopinga manjši presežki
Za vrhunski šport je v osnovi značilna tekmovalnost. V najvišjih stopnjah šport preizkuša meje človekovih zmogljivosti. Te meje so dane in jih je dokaj lahko z novimi metodami treninga in različnimi pristopi presegati, a le za zelo majhne odstotke. Za večje presežke športniki sežejo po poživilih. "Doping je poskus, da se s pomočjo različnih sredstev in genetskega inženiringa povečajo človekove zmogljivosti. Možno je, da se te zmogljivosti bistveno povečajo. Če pogledamo rezultate vrhunskih športnikov, ugotovimo, da je s pomočjo dopinga brez nadaljnjega mogoče doseči rezultate, ki so neprimerljivi," je dejal podpredsednik EOC-ja in FIS-a dr. Janez Kocijančič in poudaril, da v metu kladiva najboljši posamezniki na svetu v tem trenutku ne dosežejo obdobja vzhodnonemških športnikov, ko so ti metali kladivo pet, šest metrov dlje. "Doping je oblika goljufanja, ki temeljno spremeni primerjave v športu," je dodal in podal zanimivo primerjavo: "Boj proti dopingu je podoben boju proti mednarodnemu terorizmu. Boj, ki globoko posega v dosedanje pojmovanje človekovih pravic. Pri dopingu mora športnik dokazovati, kako je prišla dopinška substanca v njegovo telo. To v mnogočemu ogroža njegove pravice."

Sistem Adams zelo pereča tematika
Po mnenju številnih v pravice športnikov posega sistem Adams (The Anti-Doping Administration & Management System). Gre za spletni sistem za upravljanje baz podatkov, ki poenostavlja dnevne dejavnosti vseh udeležencev in športnikov, ki so udeleženi v protidopinškem sistemu. Sistem Adams je dvignil nemalo prahu. "Ta sistem Adams je eden bolj perečih problemov v boju proti dopingu. Ko si enkrat v tem bazenu, moraš sporočati lokacijo. Sporočati moraš, kje spiš, kje treniraš, eno uro na dan moraš biti dostopen za kontrolo dopinga. Če te ob določeni uri ni, zato ker je prišlo do nepredvidenih dogodkov in tebi ne uspe pravočasno sporočiti protidopinški kontroli, gre že za kršitev pravil. Ne veš, kje boš vsak dan. Sam sem se dogovoril za obdobje med 6. in 7. uro zjutraj, saj sem takrat vedno spal. Vedel sem, da bom takrat doma in da bo najmanjša verjetnost, da bo prišlo do kakšne spremembe. Potem pa se začnejo dogajati takšne stvari, da si pod stresom zaradi treninga in se ti začne dozdevati, da je nekdo pozvonil. Doma smo bili zmenjeni, da se gre vsakič pogledat pred vrata, če se je komu zazdelo, da je zaslišal zvonec. Da ne bi slučajno preslišali vsega tega. To je za športnika veliko breme in je eden izmed vidikov, kjer smo športniki v tem sistemu zelo izpostavljeni," je poudaril varuh pravic športnikov Rožle Prezelj.

Možnost zlorabe protidopinških postopkov
Odvetnik Pavle Pensa, ki je pred petimi leti vodil obrambo Tadeja Valjavca pred Mednarodnim športnim razsodiščem (Cas) v Lozani, se je ob tem dotaknil boja za pošteni protidopinški postopek. Gre za zelo spolzek teren, saj ima opozarjanje na poštene postopke negativno konotacijo in je v očeh številnih enako zagovarjanju prekrškarjev. Toda možnosti zlorabe protidopinških postopkov vseeno ne gre prezreti. "Protidopinški postopek je eno zelo močno orodje v rokah mednarodnih zvez. To orodje, tako kot vsako, je mogoče uporabiti pravilno, lahko pa se ga tudi zlorabi. In če ga zlorabimo zato, da določenega športnika ciljamo in izločimo iz boja, druge športnike pa se pustimo tam, kjer so - ne glede na to, kaj počnejo -, je porušeno zaupanje v poštenost postopka, mednarodne zveze in v celotni šport. Z orodjem, ki smo ga postavili zato, da imamo pošten postopek in čist šport, delamo večjo umazanijo, kot jo ustvarja sam doping. Na te stvari je treba s postopkovnih vidikov opozarjati," je prepričan Pensa.

Prezelj je izpostavil še eno tematiko: "Vzorci se hranijo 10 let. Kako bo nekdo za 10 let nazaj sploh verodostojno dokazoval, da se je kar koli zgodilo. Kako bo to potekalo? Hranijo se vzorci vrhunskih športnikov, ki imajo - predvidevamo - najboljši genetski potencial. Kakšna zaščita tega genetskega potenciala je s hranjenjem vzorcev krvi sploh zagotovljena? Še posebej zdaj, ko genski inženiring napreduje in smo v dobi kloniranja. Tam pa imamo veliko bazo DNK-vzorcev najsposobnejših ljudi s fizičnega vidika. To se premalo poudarja, a je po mojem mnenju kar aktualno."

V Sloveniji ujetih 41 športnikov
Slovenija se bistveno ne razlikuje od drugih držav glede uživanja poživil. Tudi pri nas se je v protidopinško past ujelo že kar nekaj športnikov, med njimi gorska kolesarka Blaža Klemenčič in plavalka Tanja Šmid, v vzorcu katere so našli snov GW 1516. Gre za snov, ki povzroči večjo sintezo proteinov, odgovornih za energijski metabolizem. Kot so zapisali v sporočilu za javnost pri Plavalni zvezi Slovenije, "na ravni mišice omogoča remodeliranje v vzdržljivostna (počasna) vlakna." Snov nima farmacevtskega imena, raziskovanje pa je bilo prekinjeno na stopnji živalskih poskusov, ker je povzročalo raka na več organih, posledično substance tudi ni na prostem trgu, so še poudarili in najostreje obsodili vsako obliko dopinga v plavalnem športu. "Nam ni treba iti v Rusijo, v Kenijo ali na Kitajsko, kjer je toliko primerov dopinga. To imamo doma. Doslej so ujeli tudi, ko je bil dr. Malovrh predsednik antidopinške komisije, 41 športnikov, dva od teh sta bila tujca, a sta bila ujeta med igranjem v Sloveniji," je v Odmevih dejal dr. Andrej Stare.

Stare: Jemanje poživil kriminalno dejanje
Šmidovo je doletela uradna štiriletna prepoved nastopanja, Stare meni, da bi morale biti kazni še hujše. "Američani so dokazali, da jih je nekaj v hlačah v primeru atletinje Marion Jones. Poslali so jo v zapor, izbrisali vse izide in ji odvzeli denar. Tudi Lanceu Armstrongu bodo pobrali denar. V takih primerih bi se marsikdo vprašal, ali bo posegel po nedovoljenih poživilih ali ne," je oktobra 2012 v pogovoru z Marcelom Stefančičem dejal Stare in dodal: "Velik korak naprej bi naredili, če bi jemanje poživil označili za kriminalno dejanje."

Igranje z zdravjem - in zdravjem potomcev
Neizpodbitno je dejstvo, da so sodobni šport, napačne predstave medijev o slavnih in zmagovanje za vsako ceno (nehote) ustvarili rastoči trg nedovoljenih poživil, ki se zlorabljajo za boljše rezultate, ne le pri vrhunskih, temveč tudi pri rekreativnih športnikih. Izobraževanje, še posebej o negativnih učinkih jemanja prepovedanih snovi, je zato nujno pri boju zoper uživanje poživil, saj se velika večina ne zaveda posledic, ki jih prinaša. "Športniki se ne zavedajo, da se z dopingom igrajo s svojim zdravjem in zdravjem potomstva. Športniki, ki umirajo, po navadi umrejo zaradi neodkrite srčnožilne bolezni, povezane z jemanjem nedovoljenih sredstev in postopkov. Zakaj? Ker so snovi in postopki, ki povzročajo nenadno srčno smrt popolnoma isti kot tisti, ki se jemljejo za doping," je še pripomnil Stare.

Novodobna kuga v svetu športa
Doping je postal novodobna kuga, razširjena in smrtonosna bolezen športa. Pri vsej tej zgodbi ne gre pozabiti na velike finančne dobičke, ki jih laboratoriji ali prodajalci dopinških snovi lahko zaslužijo. Zelo problematično pa je tudi to, da se snovi, ki so bile razvite za vrhunske športnike, nato nemalokrat znajdejo na črnem trgu in so dostopne vsem tistim, ki si želijo le nekoliko boljšo, vitkejšo ali bolj mišičasto postavo - in takšnih je veliko, še posebej med mladimi.