Andy Schleck je 19. julija na kolesarski Dirki po Franciji 22 kilometrov pred ciljem na vzponu na Port de Bales silovito potegnil in si hitro nabral nekaj prednosti, a je pri prestavljanju naredil napako, veriga mu je padla s kolesa in izgubil je približno pol minute. V tistem trenutku so njegovi največji konkurenti za končno zmago - na čelu z Albertom Contadorjem - silovito potegnili in si do cilja nabrali 39 sekund prednosti.
Stroka na različnih straneh
Javnost (tako strokovna kot navijači) je bila v hipu razdeljena. Selektor slovenske reprezentance Martin Hvastija je v prvem odzivu dejal "da v kolesarstvu ni fair-playa", pozneje pa oceno omilil in osrednjo misel iz napada Contadorja premaknil na Schleka in njegovo napako. Na drugi strani je strokovni komentator Eurosporta Sean Kelly potezo označil kot nešportno. Prvi skupni zmagovalec svetovnega pokala meni, da ni bilo sporno, da je Contador kolesaril naprej, ampak je v danem trenutku vozil na polno moč (kar sicer ne bi, če se nesreča ne bi zgodila).
Isti teden sporno še v formuli ena
Šest dni pozneje so vozniki formule ena tekmovali v Hockenheimu za VN Nemčije. Vodilni Felipe Massa je v 49. krogu po neuspešno "skritih navodilih" iz Ferrarijeve garaže pred seboj spustil moštvenega kolega Fernanda Alonsa. Španec je namreč v skupnem seštevku svetovnega prvenstva v mnogo boljšem položaju kot Brazilec in ima realne možnosti, da do konca sezone ostane v boju za tretji naslov svetovnega prvaka.
Moštvena navodila veljajo od nekdaj
Tudi v tem primeru je bila javnost razdeljena. Predsednik Ferrarija Luca di Montezemolo tako priznava, da moštvena navodila veljajo od vedno: "Dovolj je te hinavščine, čeprav verjamem, da bi morda nekateri radi videli, kako bi se naša dirkača medsebojno izločila, a to zagotovo ne velja zame ali za naše navijače. Zelo sem vesel za vse naše navijače, ki so končno videli, da sta dva Ferrarija vodila od štarta do cilja in dominirala na dirki." Spet drugi so trdili, da so bili ogoljufani predvsem gledalci in fair play.
Minimum: strogo spoštovanje pravil
A kaj fair play sploh je? Obstaja več definicij tega pojma, ki zajema številne sfere - ob vrhunskem športu vsaj še šport mladih, rekreativni šport, gibalno ovirane, medije, športne organizacije, sodnike, gledalce ... Glede na "nagovorjeno skupino" se tudi poudarki samega fair playa razlikujejo. Fair play v vrhunskem športu kot minimum zahteva strogo spoštovanje napisanih pravil in njihovo razširjanje na duh športnega vedenja. Zadnji sloni na spoštovanju vseh tekmovalcev ter razširjanje na skrb za zdravje in interese, ki jih imajo športniki eden do drugega (1).
Osebna odgovornost in spoštovanje
Mednarodni komite za fair play v svoji deklaraciji med drugim piše (1) tudi o osebni odgovornosti udeležencev in njihovo spoštovanje tako pri kontaktu med športniki, skrbi za osebno zdravje in zdravje drugih, sprejemanju pravil in odločitev sodnikov ter samonadzora tako ob zmagi kot porazu.
Nazaj na Tour
Omenjena deklaracija tako podaja tudi primere fair playa. Eden izmed teh je prav iz kolesarstva - kolesar se na dolgi tekmi ustavi, da bi pomagal tekmecu, ki je padel in si poškodoval kolo, ter mu omogoči zamenjavo opreme iz lastnih pripomočkov. Primer sicer res ni povsem enak kot z letošnjega Toura, a vprašanje ostaja: "Bi moral Contador počakati Schlecka ali vsaj ne napasti na polno?". Jan Ullrich je pred leti na isti dirki počakal Lancea Armstronga, ko je ta padel zaradi spleta okoliščin (vrečka se je zapletla v njegovo kolo) in pozneje imel še težave pri kolesarjenju (zdrs noge s pedalke).
Je bila žogica v igrišču ali ne?
Spet drugi primer iz iste deklaracije - teniški igralec pomaga sodniku in sam pove, da je tekmovalčeva žogica padla na notranjo stran zunanje linije igrišča. Primerov nespoštovanja te smernice je veliko, obstajajo pa tudi svetle izjeme. Omenimo le Andyja Roddicka, ki je leta 2005 v 3. krogu turnirja v Rimu v odločilnem nizu proti Fernandu Verdascu imel zaključno žogo, linijski sodnik je Špancu dosodil dvojno napako in s tem zmago Roddicku, a je Američan priznal, da je žoga pravilno zadela igrišče in pozneje dvoboj tudi izgubil. Ker pa je bilo takih primerov malo, sodniške napake pa so pri tem športu povsem mogoče, je razumljivo, da se je tenis prilagodil in na največje turnirje vpeljal sokolje oko, ki to igro dela bolj "pošteno".
Za koga gre: za šport ali za človeka?
Oba primera je moč pogledati vsaj skozi dve prizmi. Prva predstavlja "praktični vidik" - zmaga je vendarle zmaga, čez deset let se ne bo nihče spominjal, kako je nekdo dosegel to zmago, zgodovina se bo spominjala le zmagovalcev. A obstaja tudi drugi "etični vidik". Milan Hosta, vodja izobraževanj pri Zavodu za fair play in strpnost v športu, v uvodu Etike športa (2) tako razmišlja: "Ob etičnem raziskovanju športne prakse se nujno dotikamo temeljnih dimenzij športa in človeka. Seveda se moramo vprašati, za koga gre: za šport ali za človeka? Nam gre za oboje! Vendar je jasno: brez človeka ni športa! Torej?!"
Šport in doping, nameščanje izidov, simulacija ...
Torej? Fair play izvira zaradi preproste težnje, želje po "pošteni igri" za vse tekmovalce. Je šport še pošten ali celo smiselen, če so športniki že v osnovi neizenačeni (doping), če skušajo pretentati sodnike (simuliranje poškodb, simuliranje prekrškov ...), goljufati (nameščanje izidov na stavnicah), izkoristiti smolo tekmeca - nezmožnost igranja po lastnih močeh (zabiti gol ob poškodbi igralca druge ekipe)? Si res želimo šport, ki na prvo mesto postavlja le zmago in filozofijo zmage za vsako ceno?
Fair play ima in mora imeti mesto v športu
Želje so eno, realnost pa druga - kapitalistična miselnost kovanja dobička svoj pečat pušča tudi v športu in ga spreminja po svojih željah. A iskanje "krivca" je nesmiselno, vsakdo, ki je posredno vpleten v šport, bi se moral vprašati o svoji vlogi in narediti samorefleksijo. Tudi mediji, ki tako radi "prodajamo" zgodbe o uspehih, zgodbe o zmagah. A kaj sploh je zmaga? Le prvo mesto na nekem tekmovanju? Pojem zmage bi moral vključevati tudi duh fair playa.
Literatura:
(1) - Smrdu, M., Pinter S., Hosta M. (2005), Športna morala, Zavod za fair play in strpnost v športu, Ljubljana.
(2) - Hosta, M. (2007), Etika športa, Fakulteta za šport, Inštitut za šport, Ljubljana.
Spletne povezave: Mednarodni olimpijski komite, Slovenski olimpijski komite, Sportikus, Mednarodni komite za fair play, arhiv MMC-ja
Najvišje odlikovanje za fair play podeljuje Mednarodni olimpijski komite, ki je do zdaj podelil enajst "medalj Pierra de Coubertina". V nadaljevanju predstavljamo šest potez športnikov, ki so dobili priznanja za svoja dejanja (nagrajeni so bili tudi športni delavci za svoja dolgoletna dela v svetu športa).
slavko.jeric@rtvslo.si
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje