Alberto Contador je v najodmevnejši etapi na letošnjem Touru proti Andyju Schelcku dobil 39 sekund prednosti, na koncu francoske pentlje pa je imel natanko toliko zaloge prednosti pred kolesarjem iz Luksemburga. Schleck, ki je tudi na začetku dirke izkoristil padec tekmecev, se po koncu tritedenske dirke ni pritoževal in športno čestital Špancu. Foto: EPA
Alberto Contador je v najodmevnejši etapi na letošnjem Touru proti Andyju Schelcku dobil 39 sekund prednosti, na koncu francoske pentlje pa je imel natanko toliko zaloge prednosti pred kolesarjem iz Luksemburga. Schleck, ki je tudi na začetku dirke izkoristil padec tekmecev, se po koncu tritedenske dirke ni pritoževal in športno čestital Špancu. Foto: EPA
Ferrari
Nobena skrivnost ni, da nekatera moštva v formuli ena obema svojima varovancema ne omogočajo enakih pogojev za dirkanje. Razlika se morda skriva le v tem, da nekatera moštva to bolj skrijejo, nekatera manj. Med zadnje gotovo sodi Ferrari, ki je javnost razburkal že leta 2002, ko je Rubens Barrichello tik pred ciljem VN Avstrije pred sebe spustil Michaela Schumacherja in mu podaril zmago. Letos se je moral v vlogi 'božička' znajti še en Brazilec, Felipe Massa, ki je zmago prepustil Fernandu Alonsu. Foto: EPA
Thierry Henry
Duh fair playa narekuje, da športnik prizna svoj 'prekršek', čeprav je to sodnik spregledal. Ena najbolj očitnih sodniških napak v zadnjem času je bila roka Thierryja Henryja v dodatnih kvalifikacijah za SP v nogometu med Francijo in Irsko. Galski petelini so po sporni akciji dosegli zadetek in odpotovali JAR, kjer so kasneje klavrno končali. Foto: EPA
Tommy Haas in Nikolaj Davidenko
Tommy Haas in Nikolaj Davidenko v čakanju na posnetek sokoljega očesa. Foto: EPA
Petra Majdič
Koliko je vreden uspeh? Milan Hosta je v Dnevniku o olimpijskem bronu Petre Majdič razmišljal: 'Zgodba bi se lahko iztekla manj srečno, kot se je. Poškodba reber namreč ni nedolžna stvar in če rebra predrejo še pljuča, je to lahko smrtno nevarno. Tveganje v tem primeru je pokazalo, v kakšen sistem so vpeti športniki, saj je Petra z olimpijskim nastopom tvegala tisto, kar je sveto - življenje. Zato bi raje videl, da bi se tekmovanju odpovedala.' Foto: STA
Robert Hoyzer
Pred desetletjem se je zdelo, da je doping glavni 'sovražnik poštenemu športu'. V zadnjih letih ta primat počasi prevzemajo nelegalne stavnice in prodane tekme. Pred leti je bil v središču nemške nogometne afere obetavni mladi sodnik Robert Hoyzer, ki je goljufanje tudi priznal in odsedel kazen. Foto: EPA

Andy Schleck je 19. julija na kolesarski Dirki po Franciji 22 kilometrov pred ciljem na vzponu na Port de Bales silovito potegnil in si hitro nabral nekaj prednosti, a je pri prestavljanju naredil napako, veriga mu je padla s kolesa in izgubil je približno pol minute. V tistem trenutku so njegovi največji konkurenti za končno zmago - na čelu z Albertom Contadorjem - silovito potegnili in si do cilja nabrali 39 sekund prednosti.

Stroka na različnih straneh
Javnost (tako strokovna kot navijači) je bila v hipu razdeljena. Selektor slovenske reprezentance Martin Hvastija je v prvem odzivu dejal "da v kolesarstvu ni fair-playa", pozneje pa oceno omilil in osrednjo misel iz napada Contadorja premaknil na Schleka in njegovo napako. Na drugi strani je strokovni komentator Eurosporta Sean Kelly potezo označil kot nešportno. Prvi skupni zmagovalec svetovnega pokala meni, da ni bilo sporno, da je Contador kolesaril naprej, ampak je v danem trenutku vozil na polno moč (kar sicer ne bi, če se nesreča ne bi zgodila).

Isti teden sporno še v formuli ena
Šest dni pozneje so vozniki formule ena tekmovali v Hockenheimu za VN Nemčije. Vodilni Felipe Massa je v 49. krogu po neuspešno "skritih navodilih" iz Ferrarijeve garaže pred seboj spustil moštvenega kolega Fernanda Alonsa. Španec je namreč v skupnem seštevku svetovnega prvenstva v mnogo boljšem položaju kot Brazilec in ima realne možnosti, da do konca sezone ostane v boju za tretji naslov svetovnega prvaka.

Moštvena navodila veljajo od nekdaj
Tudi v tem primeru je bila javnost razdeljena. Predsednik Ferrarija Luca di Montezemolo tako priznava, da moštvena navodila veljajo od vedno: "Dovolj je te hinavščine, čeprav verjamem, da bi morda nekateri radi videli, kako bi se naša dirkača medsebojno izločila, a to zagotovo ne velja zame ali za naše navijače. Zelo sem vesel za vse naše navijače, ki so končno videli, da sta dva Ferrarija vodila od štarta do cilja in dominirala na dirki." Spet drugi so trdili, da so bili ogoljufani predvsem gledalci in fair play.

Minimum: strogo spoštovanje pravil
A kaj fair play sploh je? Obstaja več definicij tega pojma, ki zajema številne sfere - ob vrhunskem športu vsaj še šport mladih, rekreativni šport, gibalno ovirane, medije, športne organizacije, sodnike, gledalce ... Glede na "nagovorjeno skupino" se tudi poudarki samega fair playa razlikujejo. Fair play v vrhunskem športu kot minimum zahteva strogo spoštovanje napisanih pravil in njihovo razširjanje na duh športnega vedenja. Zadnji sloni na spoštovanju vseh tekmovalcev ter razširjanje na skrb za zdravje in interese, ki jih imajo športniki eden do drugega (1).

Osebna odgovornost in spoštovanje
Mednarodni komite za fair play v svoji deklaraciji med drugim piše (1) tudi o osebni odgovornosti udeležencev in njihovo spoštovanje tako pri kontaktu med športniki, skrbi za osebno zdravje in zdravje drugih, sprejemanju pravil in odločitev sodnikov ter samonadzora tako ob zmagi kot porazu.

Nazaj na Tour
Omenjena deklaracija tako podaja tudi primere fair playa. Eden izmed teh je prav iz kolesarstva - kolesar se na dolgi tekmi ustavi, da bi pomagal tekmecu, ki je padel in si poškodoval kolo, ter mu omogoči zamenjavo opreme iz lastnih pripomočkov. Primer sicer res ni povsem enak kot z letošnjega Toura, a vprašanje ostaja: "Bi moral Contador počakati Schlecka ali vsaj ne napasti na polno?". Jan Ullrich je pred leti na isti dirki počakal Lancea Armstronga, ko je ta padel zaradi spleta okoliščin (vrečka se je zapletla v njegovo kolo) in pozneje imel še težave pri kolesarjenju (zdrs noge s pedalke).

Je bila žogica v igrišču ali ne?
Spet drugi primer iz iste deklaracije - teniški igralec pomaga sodniku in sam pove, da je tekmovalčeva žogica padla na notranjo stran zunanje linije igrišča. Primerov nespoštovanja te smernice je veliko, obstajajo pa tudi svetle izjeme. Omenimo le Andyja Roddicka, ki je leta 2005 v 3. krogu turnirja v Rimu v odločilnem nizu proti Fernandu Verdascu imel zaključno žogo, linijski sodnik je Špancu dosodil dvojno napako in s tem zmago Roddicku, a je Američan priznal, da je žoga pravilno zadela igrišče in pozneje dvoboj tudi izgubil. Ker pa je bilo takih primerov malo, sodniške napake pa so pri tem športu povsem mogoče, je razumljivo, da se je tenis prilagodil in na največje turnirje vpeljal sokolje oko, ki to igro dela bolj "pošteno".

Za koga gre: za šport ali za človeka?
Oba primera je moč pogledati vsaj skozi dve prizmi. Prva predstavlja "praktični vidik" - zmaga je vendarle zmaga, čez deset let se ne bo nihče spominjal, kako je nekdo dosegel to zmago, zgodovina se bo spominjala le zmagovalcev. A obstaja tudi drugi "etični vidik". Milan Hosta, vodja izobraževanj pri Zavodu za fair play in strpnost v športu, v uvodu Etike športa (2) tako razmišlja: "Ob etičnem raziskovanju športne prakse se nujno dotikamo temeljnih dimenzij športa in človeka. Seveda se moramo vprašati, za koga gre: za šport ali za človeka? Nam gre za oboje! Vendar je jasno: brez človeka ni športa! Torej?!"

Šport in doping, nameščanje izidov, simulacija ...
Torej? Fair play izvira zaradi preproste težnje, želje po "pošteni igri" za vse tekmovalce. Je šport še pošten ali celo smiselen, če so športniki že v osnovi neizenačeni (doping), če skušajo pretentati sodnike (simuliranje poškodb, simuliranje prekrškov ...), goljufati (nameščanje izidov na stavnicah), izkoristiti smolo tekmeca - nezmožnost igranja po lastnih močeh (zabiti gol ob poškodbi igralca druge ekipe)? Si res želimo šport, ki na prvo mesto postavlja le zmago in filozofijo zmage za vsako ceno?

Fair play ima in mora imeti mesto v športu
Želje so eno, realnost pa druga - kapitalistična miselnost kovanja dobička svoj pečat pušča tudi v športu in ga spreminja po svojih željah. A iskanje "krivca" je nesmiselno, vsakdo, ki je posredno vpleten v šport, bi se moral vprašati o svoji vlogi in narediti samorefleksijo. Tudi mediji, ki tako radi "prodajamo" zgodbe o uspehih, zgodbe o zmagah. A kaj sploh je zmaga? Le prvo mesto na nekem tekmovanju? Pojem zmage bi moral vključevati tudi duh fair playa.

Drugi del članka sledi v petek, ko bomo nadaljevali sprehod po pojmu fair playa.

Literatura:
(1) - Smrdu, M., Pinter S., Hosta M. (2005), Športna morala, Zavod za fair play in strpnost v športu, Ljubljana.
(2) - Hosta, M. (2007), Etika športa, Fakulteta za šport, Inštitut za šport, Ljubljana.
Spletne povezave: Mednarodni olimpijski komite, Slovenski olimpijski komite, Sportikus, Mednarodni komite za fair play, arhiv MMC-ja

Najvišje odlikovanje za fair play podeljuje Mednarodni olimpijski komite, ki je do zdaj podelil enajst "medalj Pierra de Coubertina". V nadaljevanju predstavljamo šest potez športnikov, ki so dobili priznanja za svoja dejanja (nagrajeni so bili tudi športni delavci za svoja dolgoletna dela v svetu športa).
slavko.jeric@rtvslo.si





Berlin, olimpijske igre 1936, 4. avgust. Sredi nacističnega gnezda je domači matador Lutz Long zlahka zmogel kvalifikacijsko normo. Svetovni rekorder Jesse Owens je dvakrat prestopil in bil povsem obupan. Nemec je stopil do Američana in mu svetoval, naj podaljša zalet, saj bo s tem zagotovo zmogel kvalifikacijsko normo. To se je res zgodilo - Owens se je uvrstil v finale, kjer je dan pozneje z 806 cm postal tudi olimpijski prvak. Lutz Long je pristal pri osebnem rekordu (787 cm) in srebrni medalji. Nemški atlet je umrl v 2. svetovni vojni, nagrado za fair play pa je posthumno dobil vrsto let pozneje. Foto: EPA
Olimpijske igre 1952. Emil Zatopek je slavil na 5 in 10 kilometrov ter na maratonu. Za najdaljšo atletsko preizkušnjo se je odločil šele v zadnjem hipu, čeprav pred tem nikoli ni (uradno) tekmoval na tej razdalji. Pred igrami v Helsinkih so mu zdravniki zaradi težav z žlezami nastope odsvetovali, a se mu je do iger le uspelo pripraviti. Češka lokomotiva je priznanje prav tako prejel posthumno, le nekaj dni po smrti. Foto: EPA
Eugenio Monti je sploh prvi dobitnik tega priznanja. Italijan je športno kariero sicer začel kot alpski smučar, a zaradi poškodbe je moral presedlati v bob. Na olimpijskih igrah v Innsbrucku leta 1964 je osvojil bronasto medaljo tako v dvosedu kot štirisedu, na obeh tekmah pa je zaradi svoje športne poteze izgubil srebro. V dvosedu je del sani posodil Britancu Tonyju Nashu, ki je tik pred štartom ostal brez manjšega vijaka na sprednjem delu sani. Italijan je Britancu nesebično posodil del svoje opreme in britanski bob je osvojil zlato medaljo. Italijanski tisk je Montija kritiziral (Italija je namesto zlata in srebra v tisti tekmi osvojila 'le' srebro in bron), Monti pa je svojo odločitev obrazložil: 'Nash ni zmagal, ker sem mu posodil del svoje opreme. Zmagal je, ker je odpeljal najhitrejše vožnje.' Pri štirisedih je imela kanadska ekipa okrog Vica Emryja tehnične težave, Monti je skupaj s svojimi mehaniki odpravil njihove težave in Kanada je pozneje dobila zlato. Monti je štiri leta pozneje na igrah v Grenoblu osvojil zlati medalji v obeh disciplinah. Foto: EPA
Olimpijske igre v Seulu 1988. Jadralec Lawrence Lemieux je bil po petih od sedmih regat na drugem mestu v razredu finn. Kanadčan je opazil nesrečo singapurske posadke v razredu 470, ki se je zgodila povsem blizu. Oba Azijca sta zaradi vetrovnih razmer padla, pri tem pa se tako poškodovala, da se nista mogla povzpeti na jadrnico. Lemieux je skočil v vodo in ju spravil na jadrnico ter počakal na pomoč. S tem je bilo tudi konec sanj o olimpijski medalji. Foto: EPA
Igralec ragbija Tana Umaga je prvi športnik, ki priznanja ni dobil zaradi športnega dejanja na olimpijskih igrah. Leta 2003 je na tekmi med Novo Zelandijo in Walesom kapetan zadnjih Colin Charvis po trku padel, Nova Zelandija je imela lepo priložnost za zadetek, a je Umaga prekinil napad, skočil k Charvisu in preveril, ali jezik ni zašel v sapnik. Umage ni nagradil le Mednarodni olimpijski komite ampak tudi ragbizveza Walesa. Foto: EPA
Olimpijske igre 2004 v Atenah. Brazilec Vanderlei de Lima je dolgo časa vodil v maratonu. Malo po 35. kilometru ga je napadel nekdanji irski duhovnik. Brazilec je imel pred incidentom okrog 30 sekund prednosti, pri napadu je izgubil sicer 'le' deset sekund, a je bil videti povsem šokiran. Vseeno se je zbral in imel dovolj moči, da je v cilj pritekel kot tretji. Na sklepni slovesnosti ob zaprtju iger je dobil de Coubertinovo medaljo zaradi športnega obnašanja, vztrajanja na tekmi in slavja v zadnjih metrih tekme. De Lima je v domovini postal izjemno priljubljen, postal je tudi športnik leta 2004. Naslednje leto je brazilski odbojkar Emanuel Rego v neki televizijski oddaji maratoncu podaril svojo zlato medaljo iz Aten, a je vidno ganjeni de Lima darilo zavrnil. Foto: EPA