Je članica paraolimpijske reprezentance v sedeči odbojki, in čeprav je še zelo mlada, je z reprezentanco prepotovala pol sveta in nastopila na paraolimpijskih igrah v Londonu.

Dekleta zdaj čaka evropsko prvenstvo v Podčetrtku, osvojitev zlate kolajne pa bi jih pripeljalo naravnost na olimpijske igre v Riu de Janeiro: "Upam, da bo na evropskem prvenstvu veliko gledalcev, da bomo imela dekleta domačo podporo, ker je tako laže igrati," pravi Lena in nas vabi v Podčetrtek.

Lena, ste odbojkarica od glave do peta. Nekje sem prebrala, da ste v tem športu, pa čeprav ste brez ene roke, tako rekoč od otroštva. Precej nenavadno, glede na to, da so pri odbojki ključne roke. Se motim?
Ne, imate prav. To je precej nenavadno, čeprav odbojko igram od otroštva. Predtem sem celo igrala običajno, stoječo odbojko. Najprej za osnovno šolo, potem za celjski klub. Na podlagi tega so me tudi poklicali v reprezentanco za sedečo odbojko. Izbira je nenavadna, saj je pri odbojki glavna okončina prav roka. Tudi na mednarodni ravni je v sedeči odbojki največ fantov in deklet brez nog, brez roke nas je malo.

Ker ste s stoječe odbojke presedlali na sedečo, zelo dobro veste, kakšna je razlika med obema disciplinama. Predvidevam, da je to velik preskok.
Tehnična razlika je, da je igrišče za sedečo odbojko manjše, mreža je niže, glede pravil pa, se servis lahko blokira. Drugače pa je osnovno pravilo, da se sedi na tleh, pri servisu moraš biti za črto z zadnjico in ne z nogami. In seveda, nikoli ne smeš dvigniti zadnjice. Pri bloku se na primer ne smeš dvigniti na kolena, saj je to prekršek. Tudi sistem igre je drugačen, tako da o sebi ne morem reči, da sem sprejemalka oziroma napadalka, ker to nisem. Nimamo natančno določenih funkcij, vsaj naša reprezentanca ne.

Ampak v ekipi verjetno imate neko vlogo, v nečem ste zagotovo boljši.
Jaz konkretno sem bolj za napad in sprejem žoge.

Koliko vam pomaga to, da ste predtem igrali navadno, stoječo odbojko?
Zagotovo je to prednost, tehnične elemente sem spoznala že prej. Ko gledam dekleta, ki pridejo na novo in predtem niso imele stika z odbojko, jih je treba vse naučiti na novo. Pri meni pa je bilo samo to, da sem se morala navaditi premikanja po tleh, in to sede, kar je bil kar velik problem.

Bili ste že na igrah v Londonu, pred tremi leti torej. Mar to pomeni, da ste že izkušena igralka?
Izkušena, vendar ne najbolj. Imamo dekleta, ki so bila že na paraolimpijskih igrah v Pekingu in predtem v Atenah. Je pa res, da bo bližajoče se evropsko prvenstvo za dve med nami prvo veliko tekmovanje nasploh.

Evropsko prvenstvo v sedeči odbojki, ki se začne sedmega novembra v Podčetrtku, bo za vas zelo pomembno, saj se lahko neposredno uvrstite na paraolimpijske igre v Riu. Kakšno uvrstitev morate doseči?
Za igre sta na voljo samo še dve mesti in dekleta računamo, da bo eno naše. Naslov evropskih prvakinj pomeni neposredno uvrstitev na igre, sicer nas drugo leto marca na Kitajskem čakajo kvalifikacije, v katerih se prva še neuvrščena ekipa uvrsti na igre v Rio.

Koliko možnosti za evropsko krono imate v Podčetrtku? Kakšna je pravzaprav evropska konkurenca?
Na zadnjem prvenstvu so prepričljivo slavile Rusinje. Nastopilo bo osem držav, vse najboljše, in po mojem mnenju so Rusinje spet favoritinje. Tudi Ukrajinke so močne. Me imamo ugodno skupino, tako da v tem delu ne bi smelo biti težav. Naprej pa ... Premagamo lahko vsako ekipo, če smo dovolj zbrane. Veliko je odvisno od dnevne forme. Problem je tudi v tem, da se z ekipami vidimo le na večjih tekmovanjih, kar pomeni, da ni mogoče spremljati napredka drugih, v pol leta pa se lahko marsikaj spremeni. Naša kapetanka je na primer vmes rodila, tako da res ne moreš vedeti in predvideti, kako kdo igra. Več bo znanega, ko se bo prvenstvo začelo.

Na tem prvenstvu boste prvič v vlogi kapetanke, kar je v športu seveda velika čast. Povejte mi, kako vam je šport osmislil življenje, vam ga naredil boljšega? Kako to, da so vas vzeli v ekipo, glede na to, da nimate roke? To se mi zdi izjemno zanimivo in seveda spodbudno.
V osnovni šoli sem imela učiteljico za športno vzgojo, ki tega, da sem brez roke, ni vzela kot oviro. Enako je pri meni, saj me starši niso vzgajali na tak način. Imeli so me za enakovredno, zato sem se tudi sama ves čas tako počutila. Starejša sestra je bila v šolski odbojkarski ekipi, in to sem želela še jaz. Uvedla sem svoj sistem, šlo mi je, učiteljica je to videla in me spodbujala. Povabili so me v celjski klub, kjer sem bila nekaj časa celo kapetanka. V ta šport sem se preprosto zaljubila, čeprav sem se preizkusila tudi v atletiki, tenisu, nogometu. Vendar mi nikjer ni bilo tako všeč.

To, da nimate roke, ni ovira za šport. S katerimi športi se še ukvarjate? Smučate?
Seveda, brez palic, in to rada. Od vseh športov, ki sem se jih lotila, je zame neprimerno edino plezanje, saj je zame pretežko. Odbojka je sicer najbolj čudna izbira, ker za to potrebuješ roke, vendar zame to ni bil nikoli problem in s protezo mi gre odlično.

Trenutno nosite električno protezo, vidim, kako se vam premikajo prsti.
To protezo res veliko uporabljam, na Soči so mi omogočili, da so tudi prsti gibljivi. Na protezo sem navajena že od malega. Je zelo funkcionalna. Pri odbojki imam sicer drugo protezo, saj z njo laže sprejemam in odbijam žogo.

Kakšen je trening? Poleg rok in hrbta je pri vas, sedečih odbojkaricah, velikega pomena že zadnjica. Vas zelo boli po treningu, tekmi?
Trening je precej drugačen. Pri ogrevanju ne tečemo. Kondicijo pridobivamo s čim hitrejšim pomikanjem po zadnjici, in to v vse smeri. Sledijo vaje tehnike, vadimo servis, napadalni udarec. Je pa res, da tisti, ki pridejo na novo, na začetku trpijo zaradi sedenja. Nisi ga vajen. Kak mesec te vse boli. Na začetku sem imela žulje povsod, drža je nenavadna. Premikamo se tudi po rokah, tako da so tudi roke odrgnjene ...

Kakšno lekcijo, kakšno pozitivno stvar ste vi našli v svoji invalidnosti? Vem, da ste jo, saj sicer ne bi bili takšna pozitivna oseba, vesela in uspešna dvajsetletnica.
Moja največja lekcija je bila, da te bodo drugi, če jim ne daš vedeti, da si drugačen, sprejemali kot sebi enakega. Pri meni marsikdo ne opazi, da sem brez roke. Ko opazi, to obrnem na šalo. Ko vidijo, da mi ni težko govoriti o tem, je vsem laže, tudi meni. Za to so zaslužni tudi starši, saj sama nikoli nisem imela občutka, da sem drugačna. Nikoli nisem imela več ugodnosti kot sestra in tega se navadiš. Tudi sama sem zelo trmasta, hočem vse sama.

Katero obdobje je bilo za vas prelomno, da ste pristali tukaj, kjer ste?
V klubu v Celju, ki sicer ni bil vrhunski klub, tam, kjer sem igrala običajno odbojko, bila dobra in celo kapetanka, se je zamenjal trener. Odločili so se za resnejše delo, imeli so višje cilje in ambicije. Prišel je torej novi trener in mi že na prvem treningu dejal, kaj mi ni jasno, zakaj sem se usmerila v odbojko in zakaj ne izberem česa primernejšega zase. To mi je rekel, čeprav sem igrala že pet let, in mislim, da nisem bila tako slaba. Takrat mi je vse »padlo dol«, predvsem zato, ker me je na vseh treningih postavljal na stran, čeprav sem pred tem delala enake vaje kot kolegice in bila pri tem enako uspešna. Hudo je, če veš, da si sposoben, pa ne dobiš priložnosti. Zaradi tega si manj konkurenčen, ne napreduješ več tako. Skratka, trener me je postavil na rob, vendar sem vztrajala, čeprav nisem več toliko igrala.

In potem je prišel telefonski klic, ki vam je spremenil življenje. Koliko ste bili stari takrat?
Pred začetkom srednje šole me je poklicala Anita Urnaut, nekdanja kapetanka reprezentance, in vprašala, ali bi prišla na trening in že kar čez mesec dni odšla na evropsko prvenstvo. Ne morem reči, da sem bila najboljša, čeprav sem veliko igrala. Bilo je kar nekaj težav, saj so bile punce vendarle precej starejše od mene. Pozneje sem se v sedečo odbojko zaljubila, se ujela z ekipo. Prav je bilo, da sem takrat vztrajala.

Nekje sem prebrala, da spadate med najboljše evropske igralke.
Ne vem, to so mnenja trenerjev in strokovnjakov. Verjetno tudi zato, ker sem mlada, hitra in nikomur ne gre v račun, kako mi je uspelo tako dobro naštudirati sprejem žoge, kako mi tako dobro uspeva s protezo. Menim, da sem našla način, ki mi najbolj ustreza, in to je pri invalidnosti najpomembnejše. Sicer pa pri odbojki ne smem uporabljati enake proteze kot v vsakdanjem življenju, ker se rada pokvari. Uporabljam estetsko protezo, ki je bolj prilagojena za šport.

Se proteza tudi pokvari?
Se mi je že zgodilo, da mi je ostala na kolesu, ko sem z njo držala krmilo. Preprosto je nisem mogla spustiti, ker so se mi izpraznile baterije. Kolo sem parkirala, snela protezo in odšla po nove baterije.

Verjetno si predstavljate življenje brez športa.
Ne. Naučiš se discipline, potem je tukaj druženje, ki je v ekipnih športih seveda še intenzivnejše, pred seboj imaš cilj. Mislim, da se bom kar vse življenje ukvarjala s športom, če ne profesionalno, pa rekreativno. Šport mi pomeni sprostitev, dobro se počutim, če vem, da sem nekaj naredila zase. Zato mi je žal, da je šport invalidov pri nas še vedno premalo poznan. Kajti če me ne bi povabili k sedeči odbojki, najbrž sploh ne bi vedela, da obstaja, in to je žalostno. Veliko invalidov sploh ne ve, da jim je na voljo ogromno športov, zato je moj življenjski cilj, da bi psihologijo, ki jo študiram, izkoristila za pomoč invalidom, jim približala šport, jim poskušala dopovedati, da šport izredno spremeni življenje in ga osmisli. Z njim se kot invalid laže vklopiš v družbo, predvsem po poškodbi. Ko ugotoviš, da lahko marsikaj počneš, sebe drugače sprejemaš. Ko vidiš, da je vse mogoče, da se da premagati oviro, tudi tako, da se ne smiliš samemu sebi, je vse laže.

In kaj natančno bi počeli kot psihologinja?
Poskušala bi uvesti ameriški sistem, kjer vsakega invalida po nesreči, po amputaciji, že v času rehabilitacije seznanijo s paraolimpijskimi športi in ga povabijo, da si jih ogleda. Pri nas tega ni, ljudje ne vedo, kaj vse je mogoče početi. Teh športov je ogromno, in vsak, še celo najtežji invalid, lahko najde kaj primernega zase. Saj lahko rečeš ne, me ne zanima, in mogoče počakaš kakšno leto.

Čeprav je verjetno teže tistim, ki se poškodujejo starejši, kot pa vam, ki ste invalidni od rojstva.
Seveda, vedno pravim, da je meni laže, ker preprosto ne vem, kako je živeti z dvema rokama. Vendar še vseeno mislim, da je paraolimpijski šport odlična rešitev, rehabilitacija, in zanj nisi nikoli prestar in preveč hendikepiran, za vsakogar se kaj najde. Sta pa pomembna volja in interes in s tem se da daleč priti, tudi na paraolimpijske igre.

Ko sva pri igrah: kakšne možnosti imate dekleta v Riu 2016, če se seveda uvrstite tja?
Vse je mogoče, čeprav je konkurenca huda. Že leta so najboljše Kitajke, Američanke so podprvakinje, Rusinje ... Težko se primerjamo z največjimi – dekleta hodijo v službo, študiramo, v ZDA so profesionalke z vso podporo, tako da se lahko pred igrami osredotočijo samo na to. Živijo v kampusih, če so zaposlene ali študentke, dobijo podporo. Enako je na Kitajskem. Pri nas pa ... Upam, da bo na evropskem prvenstvu veliko gledalcev, da bomo imela dekleta domačo podporo, ker je lažje. Vsak gledalec bo torej dobrodošel. Prvo tekmo imamo 9. novembra ob 19. uri. Prve nasprotnice bodo Nemke, ki smo jih nazadnje premagale, v naši skupini so še Madžarke in Hrvatice, zato ne bi smele imeti težav. Naprej pa? Bomo videli. Vse je mogoče.