Na MMC-ju v teh dneh natančneje predstavljamo fair play. V prvem delu članka smo se s pojmom podrobneje spoznali, v drugem pa predstavili tri komponente fair playa, ki so ga leta 2005 v Športni morali predstavili Maja Smrdu, Stanislav Pinter in Milan Hosta. Zdaj nas čaka predstavitev še zadnjih štirih in iskanje primerov v bližnji športni zgodovini.

4. Športnost/solidarnost
Fair play se je začel preučevati ravno s to kategorijo in še danes jo veliko avtorjev enači s fair playem. Pojem športnosti je povezan s sporazumom poštenosti in vsebuje spoštovanje do vseh tekmecev, odrekanje vsakršni nepošteni prednosti, "ponižnost" v zmagi in dostojanjstvo ob porazu.
- zaustavi igro, če nasprotnik ni v stanju enakovrednega nasportnika
To je morda celo najbolj razširjen in splošno sprejet del fair playa v športu, saj vsakodnevno vidimo, da športnik prekine igro (žogo pošlje z igrišča), ko eden od igralcev na nasprotni strani zaradi poškodbe ne more igrati. Omenimo ekstremni primer, ko je športnik prekinil igro ravno v akciji, v kateri bi lahko dosegel zadetek (Paolo Di Canio). Obstajajo pa tudi primeri, ko v trenutkih "neenakovrednosti" ekipa doseže zadetek, nato pa v duhu fair playa nasprotniku dovoli, da hitro tudi sama doseže gol (Ajax, Ascoli, dečki Barcelone ...). V slovenskem športu sta bila za prekinitev ugodne akcije nagrajena nogometaš Ljubiša Štrbac in vaterpolist Tevž Suhadolnik. Plavalka Dara Torres pa je na olimpijskih igrah 2008 v Pekingu ustavila začetek svoje kvalifikacijske skupine, saj je opazila, da je imela ena od tekmovalk v skupini težave z opremo in ne bi mogla pravočasno štartati.
- zmaga za vsako ceno
Koliko je vredna zmaga? Je pri tem vredno zavestno kršiti pravila? Ekstrem predstavljata nogometni roki Diega Maradone in Thierryja Henryja, ki med tekmo svojega dejanja nista priznala. Zanimiv primer prinaša nogometaš Nwankwo Kanu, ki je za Arsenal debitiral 13. februarja 1999 v osmini finala FA-pokala proti Sheffield Unitedu. Deset minut pred koncem tekme se je pri izidu 1:1 poškodoval eden od Arsenalovih igralcev, gostujoči vratar Alan Kelly je v duhu fair playa žogo brcnil v avt. Le-tega je izvajal Ray Parlour in žogo želel vrniti vratarju, a je Kanu žogo prestregel in jo podal Marcu Overmarsu, ki je postavil izid tekme (2:1). Javnost je bila zgrožena, trener topničarjev Arsene Wenger je nato v duhu fair playa predlagal ponovitev tekme, do katere je res prišlo deset dni kasneje (tudi tisto tekmo so Londončani dobili z 2:1). Pozitivni primer pa prinaša Sebastian Loeb. Francoski voznik relija bi si v sezoni 2005 drugi naslov svetovnega prvaka lahko zagotovil že pet dirk pred koncem (na dirki po Walesu), zato bi moral zmagati in računati na slabše uvrstitve njegovih tekmecev. V tragični nesreči Estonca Markka Märtina (bil je še v teoretičnem boju za naslov svetovnega prvaka) je umrl njegov sovoznik Michael Park. Loeb, ki je tik pred koncem dirke sicer zanesljivo vodil, je naredil namerno napako, ki ga je stala dve minuti, s čimer je padel na tretje mesto in si s tem še ni zagotovil naslova prvaka, saj ni želel izkoristiti smrti tekmeca.
- altruizem
Šport ni namenjen le športniku samemu, brez spoštovanja in upoštevanja preostalih tekmovalcev bi najbrž izgubil svoj pomen. Uspeh, ki je dosežen na nepravičen način, najbrž izgubi lesk. Navajamo primer Espena Bredesena, ki je na svetovnem prvenstvu v poletih v Planici 1994 uradno osvojil drugo mesto, a bi si to mesto zaslužil sicer tretjeuvrščeni Italijan Roberto Cecon (takrat je Fis polete omejil na 191 metrov, vsak polet čez to mejo je ocenil s točkami za daljavo 191 m). Norvežan je takrat na podelitvi Italijanu enostavno podaril svoje srebro, ker si ga je s predstavami zaslužil. Primer sodi tudi v kategorijo opozarjanja napak.
- pomoč
O nesebični pomoči atleta Lutza Longa in voznika boba Eugenija Montija smo pisali že v prvem delu članka. Tokrat poglejmo v domače loge - natančneje v spidvej. Večkratni slovenski in madžarski prvak Matej Ferjan je bil večkrat deležen nesebične pomoči. Leta 2004 je na mednarodni dirki za VN Krškega nastopil le z enim motorjem, saj je drugi zaradi napake ostal v Londonu. Ferjan je bil točkovno v boju za zmago, a brez motorja ni mogel tekmovati. Na pomoč mu je priskočil njegov največji konkurent Matej Žagar in mu posodil svoj motor. Ferjan je tako lahko tekmoval do konca in osvojil četrto mesto. Zanimivo - Ferjan se je v podobni situaciji znašel tudi lani na tekmovanju za Zlati znak občine Krško. Edini motor se mu je v nesreči vnel, na pomoč pa mu je nesebično priskočil Samo Kukavica, ki na dirki sicer ni vozil (bil je rezerva).
- spodbuda
Za odmevno potezo je 16. avgusta 2005 poskrbel jadralec Gašper Vinčec. Nekaj dni pred tem je na evropskem prvenstvu na Švedskem osvojil srebro v razredu finn, kar je bila njegova prva medalja v članski konkurenci. Na sprejemu v domovini je svojo medaljo podaril klubu, se mu s tem zahvalil za vso podporo v preteklosti, hkrati je bilo to tudi dejanje spodbude in opomina, da imajo funkcionarji v klubih veliko odgovornost do otrok, ki se udejstvujejo v športu. Dejanje je vredno še več, ker so (bili) odnosi v slovenskem jadranju (takrat) sila skrhani.

5. Spoštovanje
V tej komponenti ne gre za golo spoštovanje pravil (glej točko 2 - pravičnost), temveč bolj do vseh udeležencev.
- avtoritet
V prvi vrsti gre za spoštovanje sodnikov. Pravi športnik naj bi vedno sprejel vsako odločitev sodnikov, ki ni presojena v škodo kogarkoli ter kaže pripravljenost za sodelovanje s sodniki. Spomnimo se le na nekaj primerov, ko športniki izrazito preburno reagirajo na sodniške odločitve (Sererna Williams, ki je bila kasneje tudi kaznovana; fizični napad na sodnika ...).

- soigralcev
Atlet Cene Šubic je junija 2004 na evropskem pokalu državnih reprezentanc v Carigradu na začetku teka na 3.000 metrov z zaprekami grdo padel in si poškodoval glavo in roko, a kljub bolečinam tekel do cilja in Sloveniji pritekel pomembno točko. Odnos do celotne ekipe in pripadnost je dokazal že s tem, da se je na tekmovanje sploh odpravil, saj je v Turčijo odpotoval na dan pogreba svojega očeta. Športniki so pri svojem nastopu včasih nemočni, saj enostavno nimajo dovolj dobre opreme ali maže. Januarja 2004 je po tekmi za svetovni pokal na Pokljuki Janez Marič slabši izid obrazložil "s katastrofalno pripravo smuči." Njegov reprezentančni kolega Marko Dolenc pa je na vso situacijo pogledal z drugačne perspektive in imel pri tem v mislih svoje sodelavce (se pravi soigralce): "Če so smuči odlično pripravljene in če tekmovalec zgreši, potem rečejo tekmovalec je kriv; če je situacija obrnjena je kriv serviser, ampak, jaz mislim, da naš servisni tim dela zelo dobro in jih nič ne obtožujem. Pravim, da imajo pravico tudi oni zgrešiti." Podoben primer predstavlja Petra Majdič, ki pri vseh svojih zmagah ne pozabi omeniti svojega servisa.
- tekmecev
Spoštovanje do tekmecev so športne poteze Valterja Birse, Mitje Petkovška, Espena Bredesena ... V nasprotni pol lahko uvrstimo primere, v katerih sta športniku motiv zmage in uspeha tako velika, da je celo pripravljen ogroziti zdravje tekmeca (nazadnje Michael Schumacher, ki je pri veliki hitrosti nevarno zapiral Rubensa Barrichella).

- sebe
Športnik mora spoštovati tudi sebe in svoje telo. Letos je bil seveda najbolj odmeven primer Petre Majdič, ki je ob petih zlomljenih rebrih na olimpijskih igrah v Vancouvru resno ogrozila svoje zdravje. Na eni strani gre razumeti tekmovalko, ker je želela izpolniti svoje karierne sanje, po drugi strani pa se gre vprašati, za kakšno ceno. Je kos kovine res vredno življenja? Šlo je za trenutek - bi Majdičeva tekla, če bi poznala nevarnost svojega dejanja?

6. Enakopravnost
Problem enakopravnosti se v športu pojavlja predvsem skozi enega osnovnejših ciljev športa - omogočiti vsem enake pogoje za udeležbo in tekmovanja. Običajne oblike neenakosti so: spolna, rasna in religiozna. Ti problemi so sicer ponavadi že v osnovi bolj problem družbe kot pa samega športa. Na tem mestu naj omenimo težnjo po možnosti enakih pogojev, kar pa je praktično nemogoče. Finančna sposobnost posamezne zveze onemogoča, da bi imeli vsi športniki enako kvalitetno opremo ali enako možnost treninga (na različno dragih prizoriščih). Vsi pa bi morali imeti vsaj približno enake vremenske pogoje na tekmovanjih (kjer je to pomembno). V zadnjem času so "nepravičnost" narave v smučarskih skokih skušali omejiti z uvedbo izravnavne formule, ki izničuje vpliv vetra. Enaki kriteriji bi morali biti tudi pri sojenju - pogosto se zgodi, da sodnik ekipo, ki je že tako ali tako favorizirana, za storjene prekrške manj strožje kaznuje.

7. Agresivnost
Kot smo omenili že pod kategorijo pravičnost je agresivnost v športu celo zaželena. Na tem mestu omenjamo ekstremne primere.
- zastrahovanje
Najpogostejši primeri izhajajo iz tenisa, kjer izkušeni igralci z različnimi triki vplivajo predvsem na linijske sodnike, da bi ti v kasnejših dvomljivih situacijah sodili v njihovo korist. Včasih gre to predaleč - omenimo le "večnega nergača" Johna McEnroeja in Sereno Williams, ki je lani na US Opnu linijski sodnici v afektu zagrozila, da jo bo ubila.

- pregroba igra
Razlika med običajnimi in "nešportnimi" prekrški je občutna. Omenimo mladega obetavnega kanadskega hokejista Patrica Cormierja, ki je januarja brutalno udaril Mikaela Tama. Kapetan kanadske mladinske reprezentance je bil nato suspendiran do konca sezone.

- maščevalnost
Irski nogometaš Roy Keane je eden najbolj znamenitih "avtorjev" grobega prekrška zaradi maščevalnosti. Nogometaš Manchester Uniteda je leta 1997 na tekmi proti Leedsu skušal zaustaviti Alfa Inga Hälanda, a se pri tem sam huje poškodoval in končal sezono. Ko je ležal na tleh, je do njega pristopil Norvežan in ga obtožil, da poškodbo samo hlini, da bi se s tem izognil kazni. Štiri leta kasneje sta se nogometaša srečala na mestnem derbiju. Keane je pet minut pred koncem tekme brutalno štartal na nogo Hälanda. Slednji je bil dolgo časa odsoten, kmalu po vrnitvi leta 2002 je utrpel še poškodbo druge noge, zaradi česar je končal kariero. Istega leta je primer spet oživel, saj je Keane v avtobiografiji priznal: "Dolgo časa sem čakal, močno sem ga zadel ... Tukaj imaš, ti piz**. Nikoli več ne stoj ob meni in se mi posmehuj, da hlinim poškodbo." Čeprav je bil Keane za prekršek kaznovan že po tekmi (tri tekme neigranja in 5.000 funtov), je angleška zveza po izdaji knjige Irca dodatno kaznovala zaradi njegove maščevalnosti in očitne želje po poškodbi igralca nasprotne ekipe. Keane je moral plačati 150.000 funtov, na petih tekmah pa ni smel igrati.

Literatura:
(1) - Smrdu, M., Pinter S., Hosta M. (2005), Športna morala, Zavod za fair play in strpnost v športu, Ljubljana.
Spletne povezave: Mednarodni olimpijski komite, Slovenski olimpijski komite, Sportikus, Mednarodni komite za fair play, arhiv MMC-ja, youtube.

slavko.jeric@rtvslo.si