Gost pogovorne športne oddaje "V sredo" na Valu 202 je bil zdravnik, profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti ter pesnik in pisatelj Alojz Ihan, ki je v pogovoru z Igorjem Tomincem razmišljal o modernem športu.

Vrhunski šport že dolgo ni več zdrav, ali je danes edini zdrav šport le še rekreativni šport?
Tekmovalni šport je enako kompetitiven kot, denimo, gospodarstvo in nasploh življenje okrog nas. Športnik mora izkoristiti vse svoje potenciale, da ostane konkurenčen, in ker to počnejo vsi, mora biti športnik vseskozi na robu svojih zmožnosti. To seveda ni zdravo. To, kar počneta športnik in njegov trener, je po navadi na skrajni meji tega, kar organizem še zmore. S treningom se ta rob zvišuje, ampak nekje vendarle so meje človeškega organizma in na drugi strani te meje sledi bolezen. Zato športnik poleg dobrega poznavanja samega sebe nujno potrebuje tudi sposobnega trenerja, ki od zunaj vidi, kdaj lahko ta športnik zdrsne prek roba v pretreniranost. Včasih pa športnik mejo prekorači zaradi nepredvidenega dodatnega stresa za telo v obliki okužbe ali kakšne druge okoliščine. Stresni hormoni lahko dvignejo skrajni rob športnikovih zmogljivosti, zato nekateri trenerji načrtno programirajo svoje varovance, tako da iz njih postrgajo vse čustvene potenciale, ki obstajajo. To lahko na primer v boksu pomeni, da športnik zasovraži svojega nasprotnika. Če športniku dobršen del energije dajejo negativna čustva, bo trener pač izzval negativna čustva.

Ali zaradi tega včasih športnikov organizem primerjate z dirkalnikom formule 1?
Z dirkalnikom formule 1 imamo krasno metaforo, saj na dirkalni progi lahko pogosto vidimo, kako se pokadi dim iz motorjev, čeprav so ti motorji narejeni iz najboljših kovin in zlitin in predstavljajo optimum tistega, kar človeška pamet na tem področju zmore. Ker moštva tekmujejo med seboj, je treba ta optimum prignati do take skrajnosti, da včasih kaj eksplodira. Pri motorjih gre za materialno škodo, pri športnikih pa za ogromno človeško škodo. Ne samo, da športnik izgubi sezono, lahko tudi zboli in ogrozi nadaljnjo kariero. To je velika cena, ki jo lahko športnik plača.

Kako zdravniki s svojega etičnega vidika gledate na športnika, ki je obremenjen do skrajnosti, ekipa okrog njega pa deluje v smeri, da to skrajnost še dvigne?
Lahko govoriva o dveh stvareh. Po eni strani je športnik osebnost, ki se je odločila za neko poklicno pot, njegov instrument je telo, ki ga želi prignati do skrajnosti, in če se na tej poti kaj zalomi, je normalno, da medicina vskoči in športnika spravi nazaj v stanje funkcioniranja. Tukaj za medicino ni dilem, dileme pa nastopijo, ko medicina športnika začne obdelovati intenzivistično po njegovem nastopu. Vzemimo kolesarje, ki imajo v spremljevalni ekipi medicinski kombi, in so po etapah, ko so dehidrirani in izmučeni, deležni infuzije, uredijo jim stanje elektrolitov v krvi in jih nasploh obdelajo kot nekoga po operaciji. To so vse dovoljeni in normalni postopki, to ni doping, vendar je stvar mejna. Jasno namreč je, da se nekdo s svojimi ledvicami, svojimi jetri in svojim dihanjem ne bi mogel regenerirati v nekaj urah in ne bi mogel biti naslednji dan spet pripravljen za nastop na Tour de Franceu.

Ali lahko, upoštevajoč vse prej povedano, relativiziramo problem dopinga? Saj vendar športniki tudi brez njega zdravstveno precej tvegajo ...
Ne. Omenjena intenzivistična obdelava športnikov je stvar, o kateri je sicer treba razpravljati, mednarodne zveze morajo postaviti pravila, tako da bodo imeli vsi športniki enake možnosti in da bo šport ostal šport. Osebno menim, da mora pozornost ostati na človeku, in ne na tehnologiji kot v formuli 1. Doping pa so vsi postopki, ki športniku zunaj dovoljenih načinov treninga omogočajo boljše rezultate. Tu v ospredju ne sme biti zdravstveni vidik, ampak filozofski. Bistvo boja proti dopingu je, da ne želimo iz človeka delati kiborga. Ne želimo imeti umetnega človeka, ki si je oblikoval mišice s sredstvi zunaj treninga. Zdravstveno tveganje pri dopingu je danes povezano le z neveščim dopingom. Danes položaj ni več takšen kot nekoč v Vzhodni Nemčiji, kjer so zaradi slabih preparatov športniki, predvsem pa športnice, množično zbolevali. Danes tehnologija omogoča, da ustvarimo tega umetnega človeka tudi brez prevelikih obremenitev za njegova jetra in ledvice. Trenutno so tveganja pri dopingu povezana le z razpoložljivim denarjem. Tisti, ki ga ima, si bo privoščil varne postopke, tisti, ki ga nima, pa bo posegel po nepreverjenih preparatih. Ob tem bi še poudaril, da je trg dopinga danes v treh četrtinah le trgovina blefa. Velika večina sredstev, ki jih športniki danes v strahu jemljejo kot doping, ima samo placebo učinek.

Če obravnavamo nujne lastnosti šampionskega športnika, ali sem sodi tudi inteligentnost, ne tista motorična, ampak miselne kapacitete športnika?
Inteligentnost je čuden pojem, ki so ga razvili psihologi v industrijski dobi, ko so testirali ljudi pred sprejemom v službo ali vojsko. Danes vemo, da obstaja več vrst inteligentnosti, po drugi strani pa tista - recimo ji - šahovska, ki zna tudi v navadnem življenju predvideti več potez vnaprej, nima posebne teže. Ne vem, zakaj bi jo imela, ko pa je očitno, da v življenju in v športu uspejo tisti, ki v bistvu počnejo "neinteligentna" dejanja – to pomeni, da vztrajajo na neki poti, čeprav cilja nimajo na vidiku in čeprav v začetku morda doživljajo neuspehe. Kar še zadeva inteligentnost, meni se zdijo neverjetno inteligentni v nekem določenem smislu človeških sposobnosti nogometaši. Neverjetno se mi zdi, kako lahko nekdo prostorsko obvladuje tolikšen teren, kako lahko obvladuje kombinacije 22 nogometašev v polnem teku in s prvim dotikom izpelje podajo v prostor, kjer ta hip ni še nikogar in kjer bo nekdo šele čez tri, štiri sekunde.