Športni filozof Milan Hosta je med dejavnejšimi športnimi delavci v našem prostoru. Znan je kot promotor fair playa, pred kratkim pa je predstavil spletni portal Ogledalo športa, s katerim želi analizirati stanje v slovenskem športu. Hosta se je v pogovoru za MMC razgovoril o novem projektu, pa tudi perečih temah, kot je doping. Boj proti dopingu tepta kar nekaj pravic.

V dveh znanih zgodbah ogledalo oziroma odsev človeka uniči (Narcis, kraljica v Sneguljčici). Se lahko kdo Ogledala športa ustraši? Komu je sicer namenjeno?
Ne, ne, nimamo se česa bati (smeh). Ogledalo samo po sebi ni ničesar krivo. Ogledalo samo odseva, vprašanje je samo, kdo in zakaj se v njem gleda. Ali pa morda zakaj noče videti svoje prave podobe. Zaenkrat na portalu še pogrešamo določene podobe.

Gre za projekt, ki naj bi odseval stanje celotnega slovenskega športa. Ne moremo mimo dejstva, da manjkata zelo pomembni organizaciji - Olimpijski komite Slovenije in Društvo športnih novinarjev Slovenije. Kako to komentirate?
Na obe omenjeni organizaciji smo se seveda obrnili s povabilom k soustvarjanju, da bi objavljali stvari, ki so v njihovem interesu. Ogledalo nikoli ni samo kritika, saj pokaže dejansko stanje, zato želimo skozi ogledalo projicirati tudi dobre prakse. Očitno se jima v to ogledalo še ni potrebno zazreti.

Morda pa je razlog pasivnost. Morda bi se aktivirali, če bi jih "pozitivno provocirali"? Nenazadnje na samem začetku modernega olimpizma stoji Henri Didon, ki je reakcije skušal doseči s "pozitivnim" provociranjem? Eden izmed takšnih produktov pa je ravno olimpijski moto hitreje, višje, močneje.
Na nek način je ogledalo z zdaj objavljenimi vsebinami že provokativno. Nekateri posamezniki namreč glasno izražajo svoje mnenje in s tem želijo doseči odziv teh inštitucij, ki še niso prisotne. Želimo doseči nekaj takega, kot na mednarodnem nivoju dosega portal "Play the game" - dati prostor kritični in konstruktivni misli ter s tem sprovocirati temeljne deležnike v našem športu, da se soočijo na terenu, kot se nenazadnje tudi sami športniki soočijo na igrišču.

Omenjeni olimpijski moto je bil primarno mišljen kot spodbuda posameznika. Danes pa se zdi, da je ukoreninjen v šport in sistem celotne družbe. Športniki ne tekmujejo le s samim seboj, ampak nasprotniki in celotno zgodovino v podobi statistik in lovov na rekorde.
Ta moto hitreje, višje, močneje je nastal še pred začetkom olimpijskih iger v Franciji, kjer je prej omenjeni duhovnik Didon želel spodbuditi tekmovalce na športnem tekmovanju mladih. Bilo je mišljeno 'potrudite se, dajte vse od sebe'. Pomembno je sodelovati, a naj vsak pokaže, kaj zmore. V tem smislu je to nedolžno geslo. Vprašanje pa je, kako ga interpretiramo oziroma v kakšnem okolju se potem znajde. Današnja družba in ne samo šport je okolje, v katerem zahtevamo nenehno rast. V finančnem sektorju smo videli, da je ta balon že počil, na telesnem nivoju, na nivoju športnikov, ki vedno znova podirajo rekorde, se to odraža v 'pokanju' mišic in kosti. Na področju organiziranosti športa pa se kaže v tem, da nekateri klubi tega tempa oziroma zahtev zaostrene mednarodne konkurence več ne morejo dohajati in zato propadajo. To je dejansko zapisano v gen naše potrošniške družbe, na drugi strani pa to geslo še vedno lahko velja v 'nedolžnem' smislu - vsakič, ko se v športu udejstvuješ, skušaj doseči svoje najboljše dosežke. Ti polji se prelivata kot jing in jang. Ko greš v eni skrajnosti do konca, se pokaže seme drugega.

Beseda šport prihaja iz besede sportes ('zabavati se, sprostiti se'). Danes se bolj kot ne ob njem zabavajo le gledalci. Šport 'diha na denar'. V čem je potem še smisel športa?
Najprej se je treba dogovoriti, kako razumemo šport. Medijsko ogledalo nam kaže zgolj en del športa - to je organizirani, vrhunski, tekmovalni šport. A obstajajo tudi drugi športi, ki niso tako izrazito tekmovalni in ne rinejo v eksces. Če pa govorimo o vrhunskem športu, je ta zabava oziroma igra podrejena delovni normi. Biti športnik pomeni opravljati poklic, in s tem je potrebno zadovoljiti delovno normo, ki pa se stalno odmika, se povečuje, nikoli ni dovolj dobro. V tem smislu prihaja do ekstremnih primerov, ekstremnih tekmovanj, da sploh lahko dosežejo svoj rezultat in jim na koncu omogoča, da preživijo. A od športa samega lahko preživi samo peščica.

Na eni strani ste (lahko) kritični do vrhunskega športa, a na drugi strani je posredno ravno ta kriv za nastanek vaše discipline - filozofije športa. Te najbrž ne bi bilo, če šport pred 50 leti ne bi s TV-prenosi postal postindustrijska panoga. Torej ste lahko na nek način veseli, da se je to zgodilo?
Seveda, eno kolo poganja drugo (smeh). Res je, filozofija športa je zrasla skupaj z dilemami v vrhunskem športu, ko je v zahodni družbi postal popkultura. Sami filozofi so že od nekdaj obravnavali gibanje, telesno higieno in šport kot nekaj pomembnega. V tem smislu je bila to od vedno pomembna filozofska in politična tema, kot akademska disciplina pa se res veže na začetek prisotnosti športa v vsakodnevnem življenju.

Kako dojemate vlogo filozofa športa predvsem v luči medijev? Ste strokovnjak za točno določeno področje, ki je za medije večinoma zanimiv le ob negativnih dogodkih. Tako kot je, denimo, Andrej Stritar zanimiv ob večinoma negativnih dogodkih (lažni alarm v Krškem, Fukušima), to velja tudi za vas (mariborski navijači, smrt Nicka Zoricica ...).
S človeške plati nam je kurativa bližje kot preventiva. Tu gre za princip pedagogike katastrofe, ko se zavemo, da so šle stvari preko meja. Po neki inerciji gredo stvari še naprej. Odreagiramo pa šele, ko se zgodi neka katastrofa. To velja tako za osebno kot družbeno raven. V tem smislu to ni nič čudnega. Želel bi si, da bi poleg kritike in refleksije na nekaj, kar se je že zgodilo, skušali ponuditi tudi alternativo, ta pa pride prav v preventivnem smislu. V športnem smislu tu govorim o vzgoji in fair playu. Po svoje pa tudi razumem medije, saj za njih večinoma štejejo te "negativne" novice.

Ta dvojnost preventive in kurative ne velja le za šport, ampak celotno družbo. Kako narediti ta miselni preskok?
Najlažje je to v pragmatičnem smislu - pokazati je treba makroekonomske in mikroekonomske koristi, ki jih imajo taki ukrepi. Poglejmo le primer zdravja, gibalne aktivnosti znižajo pogostost številnih kroničnih bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, bolezni dihal, visokega pritiska ... Vse to se da znižati do 50 odstotkov. To pa se pozna seveda tudi v ekonomskem smislu. Vsak evro, ki ga vložimo v tovrstno preventivo, se nam povrne v treh evrih manj stroškov pri zdravljenju teh istih kroničnih bolezni. Država te logike danes žal še ne razume. To velja tudi na ravni športa, kjer klubi plačujejo visoke kazni za izgrede njihovih navijačev. Če bi ti navijali v duhu fair playa, teh kazni ne bi bilo, da niti ne govorim o sami škodi na športnih objektih, ki jo povzročijo huligani. Ta preventiva je cenejša. Vendar pa je težko utemeljevati, da se ravno zaradi teh preventivnih ukrepov nekaj (slabega in dragega) ni zgodilo.

Težka dokazljivost je ena težava, druga pa je tudi potrpežljivost, saj najbrž traja kar nekaj časa, da se en prej omenjeni evro oplemeniti v tri privarčevane. Današnja družba namreč nenehno hiti. Kar družba seje, to žanje.
Seveda, problem pa je v tem, da želi takoj žeti. To je isti problem, kot ga imamo v športu z geslom hitreje, višje, močneje. Čim hitreje želimo videti učinke, vsak evro se mora čim hitreje obrniti in oplemenititi. A to so investicije na dolgi rok. A to so tudi tiste investicije, ki krepijo vrednote med ljudmi, zato na njih ne smemo gledati zgolj strogo ekonomsko.

Ste velik zagovornik fair playa. Znana je vaša misel, da je fair play srce športa. V izjemno tekmovalnem športu (pa tudi družbi) se zdi (boj za) fair play utopija?
Morda je to na prvi pogled res. Pravzaprav gre za paradoks, tu je skrit paradoks igre, v tem smislu je na šport potrebno pogledati kot igro. Dejansko vsi vemo, da fair play je srce športa, etična vprašanja so športu usojena. Tudi ljudje večkrat rečejo 'to ni več šport, ampak samo cirkus'. A v cirkusu se ne sprašujemo po etiki, tam gledaš spektakel, tam velja estetika. Ko gre šport čez to mejo, govorimo, da gre bodisi za gladiatorstvo bodisi za cirkus. Dokler se bomo spraševali o fair playu v športu, potem lahko še govorimo o 'pravem' športu. Na drugi strani v kontekstu igre pa je treba priznati, da je tudi laž vsajena športu v srce. A ta laž se dogaja znotraj igre, ko želiš nekoga preigrati, da lažje dosežemo koš ali gol. A to ni laž zla, saj je na nek način pričakovana, in tudi to daje športu čar in s tem postane moralni poligon.

V tekmovalnem športu je fair play lahko zavora. Dosledno držanje pravil fair playa lahko nasprotnik hitro izkoristi in ti zabije gol, ko nisi pripravljen. Zdi se, da fair play ne gre z roko v roki s pragmatizmom.
S tem se moram kar strinjati. Poznamo rek v športu, da je 'fair play v športu le tolažilna nagrada'. Tega ne spodbujam, a žal velikokrat tako izpade. Sprejeti je treba hiearhično naravnanost športa, bolj kot gremo proti vrhu (denimo v kakem pokalnem sistemu), manj je prostora. Na koncu ostane prostor le še za enega. To sili hojo po robu, ko športnik nastavi kak komolec več, kot bi ga sicer, in na koncu imaš kolajno, tisti drugi, ki te igre ne sprejema, pa je nima.

Borci za fair play medijem očitajo, da so bolj kot ne naravnani k negativnim praksam tega pojava in poročajo o negativnih vidikih (doping, goljufije, simulacije). Da manjka pisanja o pozitivnih praksah.
Ja, to razumem. Fair play je v športu samoumeven, sodelovanje, strinjanje s pravili in njihovo upoštevanje je znak, da se strinjajo z isto 'pogodbo'. Veliko potez znotraj športa je poštenih, veliko dilem se samoumevno razreši na licu mesta in na pošten način. To so razlogi, da so zato toliko bolj opazni negativni primeri. Pa tudi v človeku samem je, da hitreje najdemo negativne stvari kot pa pozitivne. Te se nam zdijo samoumevne, kar pravzaprav kaže na dobronamerno naravo človeka.

Vrhunski šport na nek način lahko primerjamo z vojsko. Gre za poseben svet v mejah "običajnega sveta", kjer vlada avtonomen sistem s svojimi zakoni in pravili. Zunanji opazovalci se tega niti ne zavedamo, a športnikom so zaradi tega sistema kršene pravice, ki so jim sicer z ustavo zagotovljene v "našem" svetu. Govorim o varstvu pravic in zasebnosti, ki je zaradi vojne proti dopingu kršeno.
S tem se povsem strinjam, vrhunski šport je skoraj hermetično zaprta institucija. Cel sistem zate poskrbi v celoti, ko pa mu več ne odgovarjaš, te izvrže. Športniki pravzaprav sploh nimajo izbire, saj morajo sprejeti kršenje njihove svobode, v nasportnem primeru se s športom ne morejo ukvarjati. V tem smislu so zavedeni v ta sistem, kar seveda ni prav. Na filozofski ravni imamo številne in trdne argumente, da to ni prav. Športniki so na nek način na razpolago delodajalcu 24 ur na dan in 365 dni na leto. Vedno jim lahko vzamejo krvni vzorec ali urin. Gre za globok poseg v telesno integriteto, danes manipulacija s temi vzorci omogoča vpogled v genski zapis, kar pomeni, da lahko prihaja do zlorab še na katerih drugih ravneh. Druga stvar je, da mora športniki stalno javiti, kje se nahaja, da so lahko v vsakem trenutku dosegljivi. Ne vem, če bi kdo od nas v običajnih službah sprejel, da bi naši šefi to zahtevali od nas.

Na nek način se to zdi "nujno zlo", ki vsaj v teoriji omogoča športnikom, da so v samem izhodišču vsaj približno enakovredni in nimajo prednosti v lovu na uspeh. Kaj je po vašem alternativa?
Na nek način vsak sistem vsebuje kakšno "nujno zlo", zato pa je sistem, da lahko drži tkivo skupaj. Nujno zlo je zato, ker smo ta šport ponesli tako daleč, da telesa brez vnosa določenih substanc niso več sposobna zdržati vseh naporov. Gre za izjemno naporne treninge. Zakaj Dirka po Franciji traja kar tri tedne? Zakaj je skoraj vsaka etapa dolga 200 kilometrov? Kaj če bi vse skupaj skrajšali? Bi bila to rešitev? Kakor poznamo človeško naravo, dvomim, saj bi tudi v omejenem sistemu skušali iti do konca in bi spet uporabili vsa razpoložljiva sredstva. Gre za dilemo uporabe in zlorabe. To so ponavadi medicinska sredstva za uporabo pri zdravstvenih težavah, v športu pa ne gre za zdravstvene težave, zato gre za zlorabo. Na nek način gre torej res za nujno zlo, če bo človek namreč nekaj lahko uporabil, bo lahko tudi zlorabil. Najbrž ne isti posameznik, ampak nekdo drug. Kar pa morda sili prvega, da poseže po teh stvareh, saj ima sicer že v osnovi zaostanek.

Športniki se tekem spominjajo po zmagah, porazih, navijači po epskih dogodkih in rekordih. Po čem si dogodke zapomni športni filozof?
To je dobro vprašanje. Po posebnih dogodkih, ki izvlečejo iz mene filozofsko radovednost, da se vprašam, kaj je v človeku, da je nekaj storil. Ko se mediji obrnejo k škandalom, se tudi filozofi zdrznemo in začnemo o teh stvareh bolj intenzivno premišljevati.

Kateri je zadnji tak dogodek, ki vas je tako zdrznil?
Tak primer so bile olimpijske igre v Vancouvru in nastop Petre Majdič. Vprašam se, v kaj je vpet športnik, zakaj nadaljuje, čeprav s tem ogroža svoje življenje, morda niti ne ve, da je poškodba resna. Če se skušam spomniti okoliščin dogodka in vseh izjav vpletenih, se mi zdi, da v samem trenutku niti niso vedeli, kako resna je poškodba, zato so šli naprej. Če bi vedeli vse razsežnosti poškodbe, ji po mojem prepričanju ne bi smeli dovoliti nastopiti. Počeno rebro bi namreč lahko preluknjalo pljuča. Če tega niso vedeli, potem jih razumem, da so šli do konca. Je pa to tak dogodek, da se je potrebno vprašati, kaj človeka žene, da gre do konca. Eden od takih je tudi v dokumentarcu o Martinu Strelu, ki plava te dolge reke, potem pa šele na koncu izvemo, zakaj plava. Očitno so v njem neke travme iz otroštva, ki jih lahko premaga samo na tak način, da se obrne sam k sebi in se potopi v vodo. S tem plava proč od slabih izkušenj. Znotraj pa so gotovo tudi drugi motivi.