Čas je za športno-zgodovinski odvod pri podkastu SOS-odmev, v katerem se bomo v prihodnje redno dotikali tem, kot so bile slovenske korenine Seppa Kussa, nostalgični spomini ob svetovnih prvenstvih, stoletnica nogometa v Sloveniji ali pa zgodovinske prekinitve v svetu športa.

Da ima zgodba rep in glavo, je prav, da se začne na začetku, zato sta Slavko Jerič in Toni Gruden za omizje in prvič tudi kamero povabila primernega gosta. Dr. Aleš Šafarič je vodja Muzeja športa in hkrati zgodovinar, ki je doktoriral iz sokolskega gibanja in njegovega prepletanja s politiko konec 19. in v začetku 20. stoletja.

161 let organiziranega športa na Slovenskem

"Če govorimo o modernem organiziranem športu kot fenomenu 19. stoletja, bi bil 1. oktober 1863 lahko lepa iztočnica. S številkami je sicer hakeljc. Oblast je društvena pravila potrdila kakšen teden pred 1. oktobrom, medtem ko je bila sama pobuda za ustanovitev društva že v letu 1862," je Šafarič pojasnil, zakaj lahko 1. oktober 1863 opredelimo kot datum začetka organiziranega športa na Slovenskem. Takrat je bilo ustanovljeno telovadno društvo Južni Sokol v Ljubljani, tedaj glavnem mestu Kranjske, edine avstrijske dežele s slovensko narodno večino.

Malce srednješolske zgodovine: konec je Bachovega absolutizma, z letom 1860 se v tedanjem cesarstvu Avstriji začne vzpostavljati civilna družba, društva poganjajo kot gobe po dežju, a zelo hitro prevlada narodni ključ.

"Ena izmed novosti je bil tudi Sokol. Ob kupih narodnih društev, vsi smo slišali za čitalnice, je izstopal zaradi svoje osnove – telovadbe. Odziv na čas, v družbi. Poenostavljeno, meščanska noviteta. Šport je nastajal za meščane, ker so imeli več časa, pa tudi denar in je bilo treba zapolniti čas," oriše čas nastanka Šafarič. Ob tem pa doda: "Pri Sokolu imamo dve poti – na eni strani telovadba kot telesno vzgojna, na drugi strani pa kot šport."

Telovadba kot veščina v narodnem boju

Druga ključna dvojnost Sokola v Ljubljani je buditeljska vloga. Kot pri Čehih tudi pri Slovencih postane telovadno društvo eden izmed narodnih stebrov, brez katerega si je težko predstavljati tudi politično dogajanje konec 19. stoletja, katerega glavni boj je potekal na narodni ločnici Slovenci in Nemci.

"Sokol je bil v osnovi telovadno gibanje, brez tega bi bil samo eno izmed narodnih društev, ki bi verjetno tudi prej ko slej propadlo, telovadba pa ga je obdržala na površju. Zaradi narodne politične ideje je bil izredno pomemben segment, kar ga ločuje od nekega športnega kluba. Politika je bila pomembna. Tudi vodilni so bili vplivni ljudje. Ravno na začetku je Henrik Costa, tudi župan Ljubljane, pozneje Ivan Hribar, Ivan Tavčar, spet oba župana, govorimo samo za Ljubljano," politično prepletenost in pomen predstavi na primeru treh županov, ki so bili hkrati tudi na čelu sokolskega gibanja, brez katerega si je težko predstavljati uspešno taborsko gibanje in enotne slovenske politike znotraj velike in raznolike države.

Šele dobrih 40 let po ustanovitvi sprva Južnega Sokola in zatem Ljubljanskega Sokola (1868) je notranjepolitični razdor prinesel tudi telovadno delitev na liberalne sokole in katoliške orle (1905). Takrat se je že močno okrepil športni element tako znotraj telovadnega gibanja kot tudi možnost druge izbire.

Tudi kolesarstvo, a nogomet hitro postane posebna zgodba

Prvo "drugo" športno društvo za Slovence je bilo leta 1887 ustanovljeni Klub slovenskih biciklistov Ljubljana. Med katerimi športi je lahko na začetku 20. stoletja izbiral mladenič v osrednjem slovenskem mestu?

"Vedno imamo slovenske in nemške klube. Dijak je možnost imel torej v Sokolu ali Orlu. Če ga to ni zanimalo preveč, potem so imeli v šolah igralne popoldneve, na katerih so gojili razne igre, zlasti z žogo. Na drugi ravni smo imeli bolj rekreacijsko, družabne in zabavne dejavnosti: drsanje v Tivoliju, plavanje, veslanje, sankanje. Kolesarjenje je bilo za dijake že predrag šport. Nekega dne je padla nogometna žoga in v enem letu je Ljubljana doživela popolni bum. Tukaj ne moremo mimo ustanovitve Ilirije leta 1911," je Šafarič podal športno stanje pred izbruhom prve svetovne vojne, ko je nogomet zasvojil najprej šolarje, nato tudi gledalce.

Nova država in tekmovalni pohod sokolov po svetu

Ko mine svetovna morija 1914–1918, nastanejo nove države, večina današnje Slovenije postane del Kraljevine SHS in pozneje Kraljevine Jugoslavije. Nove razmere so uresničenje sanj sokolov, ki takoj tudi športno izbruhnejo in poskrbijo za prve mednarodne uspehe, ki jih lahko še zdaj primerjamo in vrednotimo.

Ljubljana poleti leta 1922 gosti množični tritedenski prvi jugoslovanski vsesokolski zlet. Del tega dogajanja je bilo tudi sedmo svetovno prvenstvo v gimnastiki in Slovenci pod vodstvom Viktorja Murnika s pridom izkoristijo priložnost. Peter Šumi v mnogoboju postane prvi Slovenec z nazivom svetovni prvak, Leon Štukelj slavi zmago na kar treh od štirih orodij. Začne se tekmovalni razcvet.

Dandanes je zaradi šestih olimpijskih medalj v obdobju 1924–1936 v športni zavesti Slovencev vtisnjeno ime Leon Štukelj. A v tistem času je v slovenski družbi za vrhunec športnih dosežkov Sokola veljal bron reprezentance Jugoslavije iz Amsterdama 1928, ko je bilo med osmerico kar sedem Slovencev, ekipo pa je vodil Murnik.

"Ravno prvi jugoslovanski zlet leta 1922, ko je bilo na namensko zgrajenem stadionu nekaj deset tisoč ljudi. Njihov namen je bila predvsem manifestacija na zunaj in tudi navznoter. Navznoter utrjuješ svoje članstvo, na zunaj pa pokažeš svojo moč. V bistvu posameznik ni pomemben. Pomembno je, da smo mi kot Sokol, kot Slovenci, kot Jugoslovani, kot Slovani in kot ljudje, da se razvijamo, da smo močni, da napredujemo skozi telovadbo," je vodilo Sokola poudaril Šafarič.

Šport je mlad, a stvari hitro izginjajo

Športno zgodbo Sokola in telovadnega fenomena smo ustavili na njegovem tekmovalnem vrhuncu, ki je vreden dodatnih oddaj in razstav. Po novem letu prihaja v Narodnem muzeju na Metelkovi razstava o Viktorju Murniku, ob odprtju prenovljenega kopališča Ilirije bo v novih prostorih tudi stalna razstava o Stanku Bloudku.

Čas je za preskok k zdaj osnovni poklicanosti gosta – Muzej športa. "Muzej je ustanova, ki zbira, ohranja, proučuje in predstavlja dediščino, v našem primeru športno dediščino. Muzej ni samo razstava, to je samo vrh, smetana na torti. Šport je relativno mlada stvar in marsikaj je še ostalo, a že zdaj smo ogromno izgubili, če hočemo te stvari obdržati na dolgi rok," je Aleš Šafarič predstavil naloge enega najmlajših slovenskih muzejev, ki je del Slovenskega šolskega muzeja, v katerem ima v nekdanjem hodniku odmerjen en razstavni prostor.

"Imamo posebno knjižnico, dokumentacijo s fototeko. Na Kopitarjevi v središču Ljubljane imamo tudi depo, manjka velik, zaokrožen prostor, predvsem razstavni prostor, da ljudje vidijo, kaj vse imamo, kaj smo dosegli, kaj je dosegel slovenski šport. Mislim, da to krvavo potrebujemo," je vodja Muzeja športa izrazil upanje, da bo nekoč slovenska športna zgodovina predstavljena, kot si zasluži v samostojnem razstavnem objektu.

Postani varuh športne dediščine

Muzej športa hrani več kot 12 tisoč predmetov in na tisoče fotografij ter dokumentov, a želi si jih še mnogo več, zaradi česar se obrača na javnost.

"Varuhi športne dediščine smo mi vsi, zato nagovarjamo vse, od športnikov, nekdanjih športnikov, njihovih sorodnikov, prijateljev, vas, novinarjev, do vseh poslušalcev, ki tole gledajo. Moramo imeti v mislih, da danes hranimo za pozneje. Vedno želimo poudarjati to zbiralno akcijo, imamo pa zdaj še malo bolj usmerjeno za Stanka Bloudka, kar je povezano z Ilirijo in s kopališčem Ilirija," Šafarič poziva poslušalce in tokrat tudi gledalce SOS-odmeva, da postanejo varuhi športne dediščine.

Spodaj v galeriji so nekateri primeri fotodediščine, ki jo hrani Muzej športa:

Skozi preteklost za prihodnost

Vabljeni k ogledu in poslušanju celotne epizode 167, v kateri smo govorili še o naslednjih temah:

− ali še sledimo vrednoti o telesni vzgoji,
− okoliščine in čas, ko so nastala prva tudi športna društva,
− narodnobuditeljski, tudi vizualni element Sokola,
− politična delitev prinese leta 1905 katoliške orle,
− nogomet poseben fenomen, ki je hitro prerasel šole,
− nova država omogoči Sokolu prodor v šolstvo in vojsko,
− Viktor Murnik in Stanko Bloudek, dva velikana slovenskega športa,
− kaj je prinesel športni uspeh pred stoletjem,
− politična dejavnost tedanjih športnikov brez posledic,
− spregledan vrhunec ženskega Sokola: četrto mesto telovadk v Berlinu 1936,
− ženski šport in sokolstvo,
− šport tudi muzejsko gledano ni obskurna zadeva,
− raztrgane rokavice Tine Maze in pomen zgodb predmetov,
− kdaj je bila prva športna tekma kot spektakel za gledalcev na Slovenskem – 7. maja 1911,
− zanimivost o številu (1)67, ki je povezano s takrat prelomnim letom 1867 in pretepom v Šantlovi veži, kar je tudi prineslo razpustitev Južnega Sokola, ki ga je kmalu nasledil Ljubljanski Sokol (daljša zgodba za prosti čas).