"V mladosti je bilo jadranje vedno na prvem mestu in nikoli nisem pričakoval, čeprav sem rad bral, da bom kdaj pesnik. Zgodilo se na faksu predvsem s poezijo Tomaža Šalamuna, kar je bila osnova za vse," je povedal 29-letni Hmeljak, ki je z Mitjo Nevečnym v razredu 470 nastopil na olimpijskih igrah v Pekingu, letos pa se pripravlja, da bo v Londonu tekmoval med enosedi laser standard.

Kje najde vzporednice s športom? "Pri športu preizkušaš lastne meje, pri pisanju poezije pa je nekaj podobnega, ko iščeš prave verze. Gre za poskus, kako obremeniti jezik do nekih njegovih lastnih mej."

Svet je hrupen in kaotičen, obrnimo ga v pravo smer
"Če je jadranje izkoriščanje vetra in če jadro v vetru plapola, povzroča nek hrup. Jaz vidim ta hrup v svetu. Svet je hrupen in kaotičen in mislim, da zmore poezija ta veter in ta hrup umiriti, ga utišati in obrniti v drugo smer. Tako kot jadro, če ga pravilno obrneš, omogoči, da odpluješ, kamor koli želiš."

Pred štirimi leti je Karlo Hmeljak izdal prvo pesniško zbirko Dve leti pod ničlo. "To je bil predvsem čas, ko sem zelo intenzivno doživljal tako poezijo kot tudi šport. Z Mitjo sva se, takrat še v razredu 470, uvrstila na olimpijado v Pekingu. Dogajale so se mi stvari, ki jih prej niti slutil nisem."

Pesništvo ne vzame veliko časa
Zakaj je izbral prav pesništvo, ne pa kakšne druge oblike umetnosti? "Če pišem pesmi, sem lahko tudi jadralec, ker drugače si tega ne bi mogel privoščiti. Katera koli druga oblika umetnosti bi zahtevala v tehničnem in obrtniškem smislu večji napor. Meni je dovolj list papirja in svinčnik, čeprav pravijo, da pesem se napiše, dela pa se jo ves čas."