To je ena redkih ženskih alpinističnih odprav, ki jo je razpisala Planinska zveza Slovenije. "V preteklosti so že bile ženske odprave v lastni režiji ali pa ženske naveze kot del moških odprav," je v pogovoru za MMC pojasnila Patricija Verdev (AO PD Celje Matica), ki je bila organizacijski motor odprave, za katero je pobudo dala Anja Petek (Zgornjesavinjski AK Rinka), v zadnjih letih naša najboljša alpinistka. "Idejo, kaj bi ženska odprava plezala, smo dale ven že prej, preden je bil objavljen razpis," je razložila Anja Petek, pri kateri je začela želja po tovrstni odpravi tleti po tem, ko sta s Patricijo skupaj plezali pozimi. "Začela je Anja s klicem, čez proces iskanja sva potem prišli do Lalunga, dolina z rezervnimi cilji je bila določena, potem je šel ven razpis, na katerega so se lahko prijavile vse zainteresirane alpinistke, ki so izpolnjevale določena merila," razloži potek polletne misije Patricija Verdev. Na razpis sta se kot edini prijavili Urša Kešar (AO PD Kranj) in Ana Baumgartner (AO PD Ljubljana Matica), tako da proces izbora ni bil težek. Anja in Patricija sta ob tem hitro dodali, da v primeru več kandidatk ne bi izbirali oni, temveč bi odločitev prepustili komisiji PZS-ja za alpinizem.

Sorodna novica Podvig slovenskih alpinistk: štiri prvenstvene smeri v Himalaji

"Ko sem videla razpis za žensko odpravo, me je spreletelo, da se želim prijaviti," svoj začetek "misije" opiše Ana, sicer raziskovalka. "Potem, ko sem bila sprejeta, sem bila pa res čisto preč. Na koncu ugotoviš, da že to, da se prijaviš na odpravo, terja določen pogum, potem je dejansko iti še toliko večja stvar. Samo za sámo odpravo potrebuješ več kot mesec dni, potem so tu še priprave, kar za sabo potegne veliko prilagoditev, doma daš veliko stvari na stran. Vse je torej enkrat prvič, da je pa v mojem primeru to bila še indijska Himalaja, kjer še nihče sploh ni osvajal vrhov, je pa še toliko bolje," se odkritosrčno nasmeji.

V isti sapi nadaljuje, kako pomembno pri vsem skupaj je bilo samozaupanje, sploh ker ni tako izkušena kot druge tri članice. "Zaupam si, da se znam odločati, sem se tudi že velikokrat obrnila, kar je zelo pomembna stvar, da znaš oceniti, kdaj je to potrebno, kdaj je objektivna nevarnost prevelika. Hkrati pa sem vedela, da bo zame res veliko stvari novih, in to me je zelo zanimalo. Zelo sem zadovoljna, da sem dobila to priložnost, in upam, da to ne bo moja edina odprava."

Od samega razpisa do odhoda so imele za ureditev vse potrebne dokumentacije pol leta. Levji delež urejanja papirja je nase prevzela Patricija, za kar ji je preostala trojica zelo hvaležna. "Anja je bila priča na poroki 28. septembra, kar nam je določilo datum, kdaj moramo biti nazaj z odprave," se zasmeji. Sledila je matematika čez palec: en teden je potreben za aklimatizacijo, en teden za morebitno slabo vreme, dva tedna za plezanje, skupaj torej štiri tedne, potem so tu še čas, potreben za pot od letala do doline, čas za brifinge in debrifinge in številka se je povzpela na 35 dni. "S te številke je sledil nakup letalskih vozovnic, pridobivanje dovoljenj, urejanje stvari z agencijo, načrtovanje spanja, zavarovanje …" povzame na kratko zapleten proces Patricija.

Seveda brez zapletov ni šlo: samo izvesti plačilo na indijsko banko je bil cel podvig, za katerega so potrebovale skoraj dva tedna. "Presenetilo me je, da je organizacija Planinske zveze Indije (IMF) tako osnovna, vse je v nekih fasciklih, nič pa ni zares zavedeno. Recimo oddati moraš obsežno poročilo, obrazec pa je natisnjen postrani. Ko smo v Indiji iskale več informacij o dolini, so eno uro iskali po zemljevidu, kjer sploh je ta dolina," se spominja Urša. Največ informacij je iz prve roke podala Patricija, ki je bila v tem predelu pred nekaj leti. Signala tam ni, tako da jim je bilo jasno, da jim za komunikacijo ne preostane drugega, kot da nabavijo satelitski telefon, četudi je ta v tistih koncih prepovedan. "Pravila v Ladaku so čisto drugačna kot v New Delhiju ali južni Indiji, tudi kultura je popolnoma drugačna," pojasni Patricija. V tem odročnem predelu signala bolj kot ne ni.

Na vprašanje, ali so jih domačini gledali postrani, ko so izvedeli, kakšen je njihov cilj, se vse štiri zasmejijo in odkimajo. "Zdele smo se jim carice," vzklikne Ana, Anja pa jo dopolni, da so pokazali veliko navdušenje. "Spodbujali so nas, kar je neverjetno, če zdaj pomislim za nazaj. Prej bi v Sloveniji dobile kak čuden pogled."

Sorodna novica Prvi festival zgodb, ki jih pripovedujejo gore, odpira razstava fotografij Urbana Goloba

Različni pristopi, skupen cilj: osvojitev novih smeri in vrhov

Kdo bo plezal s kom v navezi, je bilo jasno že od razpisa. Zanimivo je, da imata para prav diametralno nasprotni zgodbi. Anja in Patricija se zelo dobro poznata, veliko sta preplezali skupaj, medtem ko sta Ana in Urša pred odhodom skupaj plezali le enkrat, a sta hitro začutili, da imata isto miselnost glede plezanja.

"Zame je povezovanje s soplezalcem pred odpravo zelo pomemben dejavnik, ga spoznati, iti v različne okoliščine, kjer so različni izzivi, da vidiš, kako funkcionira. Če ne bi šli s Patricijo pozimi skupaj plezat, se verjetno v meni ne bi začela razvijati ideja o ženski odpravi. Predtem namreč nisem imela ženske soplezalke," svoje razmišljanje deli Anja in doda, da je zanjo ključno, da s soplezalko vesta, kako funkcionirata, da poznata medsebojne šibke in močne točke. K temu Patricija doda, da je to dobro medsebojno poznavanje v tako zahtevnem okolju še toliko bolj pomembno. "Če greš z nekom recimo prvič v sicer že poznano smer doma, se lahko zgodi, da se ne ujameš, pa si rečeš, prvič in zadnjič. Pri taki odpravi pa je preveč na kocki." Ob tem jo Anja dopolni, da je dobro poznavanje tudi pogoj za to, da si več upaš. "Tudi če bi prej vedeli druga za drugo, pa se ne bi skupaj pripravljali, si verjetno ne bi toliko upali. Pa ne gre za to, da sva rekli, da bova tvegali, ampak gre bolj za to, da sva si res zaupali."

Pri Urši in Ani je bilo ravno obratno. "Midve sva šli doma skupaj plezat zgolj enkrat, a sva se takoj začutili, takoj nama je bilo jasno, da podobno razmišljava in se podobno odločava," razkrije Urša neverjetno srečo, da sta se kot edini prijavljeni kandidatki tako dobro ujeli. "Imava podobno razmišljanje in potem tudi zaupaš drugemu, kako se odloča. To je bilo zame najpomembnejše, ker gre za nevarne situacije in je ključno vedeti, da je poleg nekdo, ki mu zaupam, da se bo varno odločil v nevarni situaciji," jo dopolni Ana in doda, kako pomembna je nenehna odkrita komunikacija in razčiščevanje.

Pred odhodom na odpravo so si dekleta kot glavni cilj zadala zimsko plezanje, a vedoč, da bo od okoliščin na mestu odvisno, kakšne cilje si bodo potem lahko zadala. Ne le vremenskih, ampak, kot se je pokazalo v Uršinem primeru, tudi zdravstvenih.

"Vedele smo, da gremo v dolino, kjer sta tako skala kot zima, kar pomeni, da lahko plezamo eno ali drugo. Cilj in želja sta bila usmerjena v zimo, a nikoli ne veš, kako jo bo zagodlo vreme. Moje osebno mnenje je, da smo se vse tja podale vsestransko pripravljene, tako za zimo kot skalo," je dejala Anja.

Slabo vreme je večinoma krojilo potek odprave. Lepše dni so izkoristile za aklimatizacijo. Anja in Patricija sta 31. avgusta preplezali prvenstveno smer Connection (1400 m, 15 ur) v steni vrha 5332 m in bivakirali na 5300 metrih.

Urša si je želela zime, a ji jo je zagodla višinska bolezen. "V hipu ni bilo več dileme. Treba se je bilo prilagoditi, nič objokavanja, ne bo šlo tako, kot sva si želeli, treba je poiskati rešitev. Tule je milijon sten, pojdi, znajdi se." Vrnili sta se v bazni tabor, in čeprav nista imeli podatkov o vremenu, jima je uspelo preplezati prvenstveni smeri v bližnji granitni severni steni: gre za 800-metrsko smer BC (Bear Camp) v steni še neimenovanega vrha 5332 m, kjer ju je ujel snežni metež, čez nekaj dni pa še 670 metrov dolgo smer Calm before the storm?.

"Na takšnih odpravah so odstotki uspeha (že samih pristopov) pravzaprav zelo majhni, ravno zaradi takšnih in drugačnih težav, ki se tam pojavljajo. Da nama je kljub vsemu uspelo splezati kar dve prvenstveni smeri, me je pa pravzaprav zelo pozitivno presenetilo. Ob obeh preplezanih smereh sem se počutila res zadovoljno, da nama je uspelo najti lepi in plezljivi liniji v neznanih koncih. Hkrati so bili dobri občutki tudi zato, ker sva počeli to, za kar sva v prvi vrsti prišli tja – plezali," se spominja Urša.

Ko pride sonce …

Medtem sta Anja in Patricija osvojili 6243 metrov visoki Lalung 1, in sicer sta preplezali 2000-metrsko smer Here comes the sun po vzhodnem grebenu na še neosvojen šesttisočak Lalung I., za kar sta potrebovali pet dni v alpskem slogu. Smer sta ocenili z ED-jem, kar je najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice. Vreme je močno krojilo njun podvig. Kot je pojasnila Anja, je napoved kazala, da bosta imeli vsaj teden dni lepega vremena, a že drugi dan na grebenu se je pojavil snežni metež, ki je trajal še cel naslednji dan. "Tam si z občutkom nemoči in se sprašuješ, ali iti naprej ali nazaj. Pretehtala je najina realna ocena situacije, ker sva videli možnost izhoda, kje bi, če bi nama še kaj zagodlo, sestopili. S točke, kjer sva pa bili drugi oz. tretji dan na grebenu, bi bilo pa težje sestopati, izpostavljeni bi bili plazovom," je pojasnila v pogovoru za Odmeve.

Plezali sta tudi ponoči, čeprav v neznanih okoliščinah. "Kot alpinist se v danih okoliščinah, ki jih ocenjuješ na najboljši možen način, na kraju samem odločiš, kaj boš naredil. Res je, da nisva poznali okoliščin, smeri. To je bil tudi namen odprav: da plezava nekaj neraziskanega, to je tisto, kar žene alpinista. V tisti situaciji sva se strinjali, da bova plezali, dokler čutiva, da lahko, cilj je bil priti čim višje, ker bi posledično hitreje prišli potem v dolino."

Zadnje dopoldne ob vzponu jima je nagajala difuzna svetloba, tik pred vrhom pa je ožarjeno sonce dodalo piko na i osupljivemu dosežku. "Skušam si predstavljati, ko bom čez nekaj let pogledala nazaj in se spominjala odprave, kljub takšnim in drugačnim preglavicam na njej, od vremena do medvedov, da me bo prevel občutek, ki je že zdaj tu, da se je razvila res čudovita zgodba. In si kar predstavljam, katera slika doline bo privrela na plan vedno znova ob spominjanju odprave. Kontradiktorno oz. zanimivo mi je, da sem imela na gori, na kateri predtem ni bilo nikogar, tak občutek domačnosti. Ko sva plezali, sem rekla Patriciji, meni je ta gora domača, pa sem prvič tu. Sploh nihče še ni bil tu," se mesec dni po vzponu spominja veličastnega trenutka Anja.

Na vprašanje, kakšne občutke preveva človeka ob pogledu na še nikoli preplezane in osvojene vrhove, ki se vabeče bohotijo drug poleg drugega, Ana odgovori, da "se takoj ponudijo možnosti, ko vidiš, kaj vse bi se še dalo preplezati, ker je pač vse tako veliko. Nisem si predstavljala takih razsežnosti vsega, ledenikov, hribov in dolin".

Ko prilomasti medved in vse obrne na glavo

Dekleta potem druga čez drugo razložijo, kako so jih presenetili medvedje, ki se nikakor niso pustili odgnati, in da je bil tudi razlog, da so odpravo končale predčasno. "Najbolj smešno je bilo, da nam je gospa iz agencije ob prihodu pojasnila, da bomo v dolini lahko videle ovce in lisice in še nekatere drugi živali," razloži Urša, Ana pa doda, kako vesela je bila odgovora, da ni pajkov, ki jih res ne mara. Kdo bi si mislil, da jim bo življenje zagrenil medved. "To je bila edina žival, ki smo jo videli."

Kot pojasni Urša, sta z Ano v baznem taboru preživeli več časa od druge naveze, ker sta se morala vanj predčasno vrniti zaradi njenega počutja. A namesto da bi bile noči namenjene počitku pred plezanjem naslednji dan, se je ekipa, poleg plezalk še oficirka in najprej trije, potem pa dva kuharja, ukvarjala s tem, kako odgnati kosmatinca. "Grozno mi je bilo. 2–3 večere oz. noči še zdržiš, potem pa vidiš, da je položaj zelo resen, kot te posvarijo, da moramo ponoči vsi spati na sredini šotora. Za vsak primer. Plezanje je bilo odvisno od tega, kakšna noč je bila za nami, pogovarjali smo se, da bo zajtrk recimo ob 7. uri, a če bo noč prenaporna, potem ne greva plezat," se spominja zelo neprijetne situacije. "Če bi vedeli, da obstaja možnost, bi s seboj vzeli pripomočke, s pomočjo katerih bi medveda pregnali, tako pa nismo imeli ničesar."

Medved je poškodoval Patricijin šotor, uničil potovalko hrane, da bi ga odgnali, so tolkli s palicami, se znašli z ognjem, a vse skupaj ni bilo zelo učinkovito, je pa situacija močno načenjala duha. Na koncu so odpravo zaradi medvedov predčasno prekinile po dobrih treh tednih. "Potem smo izvedeli, da se je medved naselil k cesti, kamor so prišli neki delavci, in je tudi njim razdejal kuhinjo."

Ali jih zdaj, ko so se že polegli vtisi, že mikajo novi alpinistični podvigi? "Malo časa bo še potrebnega, da se vtisi poležejo. Ni tako, da bi v tem hipu rekla, pojdimo drugo leto spet. Bilo je res intenzivno, tudi izkušnja z medvedi," zaključi Urša.