Slovenska ragbijska reprezentanca je v soboto popoldne na stadionu ZŠD v Ljubljani v evropskem pokalu narodov skupine 2C ugnala izbrano vrsto Bolgarije in si že zagotovila obstanek v skupini, saj ima pred zadnjim krogom šest točk prednosti pred četrtouvrščeno Bolgarijo in še točko več naskoka pred zadnjeuvrščeno Avstrijo, ki bo nasprotnica encijanov 3. maja na Dunaju.

Stadion v Šiški je bil zapolnjen do zadnjega kotička. Športni navdušenci so prišli spodbujat slovensko reprezentanco, v kateri so premierno zaigrali bratje Skofič iz Anglije. Prav Skofičevi so v zadnjih dneh pritegnili veliko pozornosti slovenske (športne) javnosti. Archie, Frankie, George, Jack in Max so v zeleno-modrem dresu navdušili zbrano množico in se vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov, saj se je prvič zgodilo, da je na eni tekmi za reprezentanco nastopilo kar pet bratov.
Bolgari niso bili lahek zalogaj
Čeprav končni izid tega ne pokaže, so bili Bolgari izredno močan nasprotnik. V prvi polovici prvega polčasa so bili vseskozi pod pritiskom, potem pa so napadli z vsemi močmi in še pred odmorom zaostanek znižali na -7 (19:12). V nadaljevanju se je njihova igra sesula kot hišica iz kart, v obrambi so se pojavile vrzeli, ki so jih slovenski fantje pridno izkoriščali in si tako priigrali neulovljivo prednost. "Z Bolgari smo pričakovali težek obračun. O njih smo veliko slišali, saj se je slovenska ekipa z njimi že pomerila, zato smo približno vedeli, kaj nas čaka. Igrali so zelo fizično, niti malo niso popuščali in morali smo se kar pošteno potruditi, da smo jih strli. Imeli smo drugačno taktiko - mi smo žogo nabijali naprej, oni pa so jo želeli na naš konec prinesti s tekom," je dejal George. Max je dodal: "Vedeli smo, da bomo v drugem delu izjemno močni, če preživimo prvi polčas. Taktika selektorja Emmanuela Meyerja se je obrestovala, igrali smo kompaktno, kot da bi igralo 30 bratov."
Navijači so se izkazali
Gledalci - zbralo se jih je 2.500 - so lahko ob lepem spomladanskem vremenu uživali v zelo fizični, a športni tekmi ragbija. Vzdušje je bilo izjemno, za kar je zaslužen tudi ožji in širši krog sorodnikov ter prijateljev bratov Skofič iz Šentilja, Maribora, Anglije in ZDA. Angleški navijači so vseskozi skandirali in prepevali napeve, nekajkrat so s slovenskimi kolegi skandirali "Mi, Slovenci!", "Slo-ve-ni-ja", izkazali so se tudi z vpitjem "We're Slovenija" (prev. "Mi smo Slovenija") in petjem "We all dream of a team of Skofičes" (prev. "Vsi sanjamo o ekipi Skofičev"). "To je daleč največja množica ljudi, pred katerimi sem igral. Navijači so bili izjemni, poskrbeli so za fantastično vzdušje, vseskozi so vpili, skandirali, nas bodrili. Res krasen dogodek," je povedal George, Frankie pa je razkril, da jih pride na tekme njihovega lokalnega kluba Tarleton spodbujati občutno manjša množica gledalcev - okrog 20.

Max himno zapel s cmokom v grlu
Bratje Skofič so se ves teden učili besedilo Zdravljice, saj so jo želeli zapeti v čast svojih očeta in dedka. "Zdravljico smo se naučili na pamet, saj smo želeli izkazati spoštovanje tudi do soigralcev in do Slovenije," je poudaril Frankie. George je sem in tja kakšno besedo narobe izgovoril, Max pa je dejal, da je himno odpel z velikim cmokom v grlu. "Bilo je zelo čustveno. Poskušal sem peti, a premagala me je ganljivost trenutka. Orosile so se mi oči, potočil sem kakšno solzo ali dve za očeta in za dedka. Lahko pa povem, da smo se z brati potrudili himno odpeti karseda brezhibno," je povedal MVP tekme, ki je v 25. minuti zamenjal Simona Gombača in nato dosegel tri zadetke. "Zelo sem ponosen, da sem bil razglašen za najkoristnejšega igralca tekme. Srečanje sem začel na klopi, kar je bilo edino pravilno, saj smo najprej začeli z visokimi igralci, nato pa nadaljevali z manjšimi. Taktika se je obrestovala in zelo sem vesel te zmage," je razložil.
Sanje bi se skoraj razblinile
Želja njihovega očeta Jonathana Skofiča, ki je tragično preminul oktobra 2011, je bila, da bi svoje sinove videl zaigrati v istem moštvu. Željo so mu uresničili po smrti z igranjem v isti ekipi Tarletona, v njegovo čast so želeli podvig ponoviti še v dresu slovenske reprezentance, a lahko bi se zgodilo, da tega ne bi mogli storiti. Namreč, na zadnjem treningu pred sobotno tekmo si je Jack nategnil desno stegensko mišico, zaradi česar je bil njegov nastop pod velikim vprašajem, a najstarejši izmed bratov Skofič je stisnil zobe in v 77. minuti vendarle stopil na igrišče. "Sprva nismo vedeli, za kako resno poškodbo gre, toda Jack je zelo trdoživ, njegova želja je bila, da z nami zaigra ragbi in prav nič ga ne bi moglo zadržati stran od igrišča," je dejal George. Najmlajši, Frankie, je priznal, da ga je spreletel srh, ko je uradni napovedovalec izgovoril ime starejšega brata: "Za vse nas je bil danes nepozaben dan. Ko pa je v igro kot zadnji vstopil še Jack, so vsi na tribuni vstali in z glasnimi ovacijami pospremili njegov prihod na zelenico. To je bil eden najlepših trenutkov v mojem življenju."
Slovenski igralci so jih navdušili
Max je v pogovoru za MMC na začetku tedna dejal, da ragbi - sodeč po videoposnetkih, ki so si jih bratje ogledali na spletu - po kakovosti ne zaostaja veliko za tistim, ki se igra na Otoku. To je dejal, še preden so se vsi bratje udeležili prvega skupnega treninga. Kakšno je mnenje bratov o novih reprezentančnih kolegih po treningih in po tekmi? "Slovenski igralci so bili precej boljši od pričakovanj. Pokazali so neizmerno strast do igre in kot ljudje so naravnost fantastični. V čast mi je bilo igrati z njimi. Ne da se opisati čustev, ki so med tekmo vrela v meni. Strast in borba celotne ekipe sta bila neverjetna. Vsi tukaj ljubimo ragbi in z vsem srcem smo danes odigrali to tekmo. V čast mi je, da smo lahko pomagali ta šport približati slovenski športni javnosti," je poudaril George.
Bratje so po tekmi z reprezentančnimi kolegi odšli na skupno večerjo, nato pa se je proslavljanje zmage nadaljevalo dolgo v noč. "Če nas bo slovenska reprezentanca še želela in če si bomo lahko v službi vzeli prosto, se bomo z veseljem odzvali povabilu," je še obljubil Max, ki si je takoj po tekmi želel le požirek piva.