Z nepozabno predstavo na superveleslalomu in drugem mestu je Mazejeva osvojila tisto, kar ji še manjkalo v karieri: olimpijsko medaljo. Zdaj jo lahko že postavljamo ob bok Mateji Svet, ki je na strminah blestela v 80. letih. Za MMC sta o uspehu Korošice razmišljala nekdanja smučarja Jure Košir (leta 1994 bronasti slalomist olimpijskih iger v Lillehammerju) in Tomaž Čižman (leta 1989 tretji na svetovnem prvenstvu v superveleslomu), ki ima na Whistler sicer slabe spomine, saj je na superveleslalomski tekmi leta 1989 grdo padel, potem ko je narobe ocenil progo. Dodajamo še izjavo legende slovenskega smučanja Toneta Vogrinca za STA.

Tomaž Čižman: Nisem pričakoval, da ji bo to uspelo v superveleslalomu, saj v tej disciplini letos ni bila v vrhu. V nasprotju s konkurentkami je odpeljala zelo taktično. Progo si je odlično ogledala. Na vsakem odseku je vedela, kaj narediti in kdaj to narediti. V superveleslalomu se mora poklopiti vse, saj tu ni treninga, je le ogled in potem moraš pri hitrostih od 80-100 km/h reagirati pravilno. Na roko sta ji šla še vreme in snežna podlaga. Na moški tekmi je bila pri višjih številkah proga že nekonkurenčna. Uspeh je prišel v pravem trenutku, zdaj se je vsa nervoza razblinila in bo lahko tudi v veleslalomu in slalomu pokazala pravi obraz.

Tone Vogrinec: Sem mehka duša, pritekle so mi solze, v pogovoru z novinarjem sem komaj izgovoril zadnjo besedo. Bilo me je malce strah prvega skoka. Ko pa ga je uspešno premagala, sem vedel, da je konkurenčna. Njena linija je bila enkratna, ni bilo prav nobenega oddrsavanja. Vedel sem, da bo kolajna. Mislil sem, da bo bronasta, a me je presenetila in bila še boljša. Po tej medalji je dobila toliko sproščenosti, da lahko od nje še kaj pričakujemo. V sredinem veleslalomu bo nevarna, pa tudi v slalomu. V kombinacijskem slalomu me je navdušila, saj je bila povsem enakovredna Kathrin Zettel, ki je ena najboljših slalomistk na svetu.