Bodoča magistrica športnega menedžmenta je danes najprej mama devetmesečnemu Noahu. Kot prostovoljka na eni od mednarodnih tekem se je v Lozani prvič srečala z lokostrelstvom. "Našel me je direktor tega centra. Glej, Živa, ti imaš pa take mišice, roke, a ne bi malo prišla streljat z nami. In sem rekla, ja, pa bi. Oni so mi potem ponudili lok, dali so mi ure in ta ljubezen je bila ljubezen na prvi pogled, ker je zelo podobna moji drugi, pri kateri potrebuješ osredotočenost, odmisliti moraš vse ostalo in biti v tistem samem trenutku."

To zadnja štiri leta od nje zahteva vožnja z bobom enosedom. "Začne se tako, da te katapultirajo, da imamo vsi tekmovalci približno enako hitrost. Dovoljeno je, da imamo balastno težo v bobu, tako da se nekako vsi približamo najvišji dovoljeni teži 100 kg."

Tako pojasnjuje pravila športa, ki je zdaj malo v ozadju. Vsa pozornost je usmerjena v tarčo.
"Vsi detajli so pomembni, kako boš spustil, kako boš dvignil lok, kaj boš naredil, kam bo tvoja glava usmerjena. Delam predvsem na tem, da se duševno pripravljam, kako bo moja glava sodelovala. Fizična pripravljenost pa mora biti na mestu."

Da po usodni nesreči z gorskim kolesom lahko razmišlja tudi zmagovalno, gredo zasluge švicarskemu sistemu vključevanja invalidov v družbo. Nikjer te ne pozabijo, pravi. Njej je bilo v pomoč predvsem odlično zavarovanje delodajalca. "Na neki način so zavarovalnice tiste, ki skrbijo, potem je pa še Stiftung. To je kot neka organizacija, združenje, kot Društvo paraplegikov Slovenije. Samo da si v Švici vsi tisti, ki so še hodeči, želijo biti člani tega društva, ker vedo, da bodo s tem pomagali tistim, ki so na vozičkih oz. potrebujejo pomoč." Teh članov je 1,9 milijona.