Pegan se je odpovedal nastopu na letošnjem svetovnem prvenstvu na Japonskem, ki bo od 7. do 16. oktobra in na katerem bodo tekmovalci lovili olimpijske vozovnice. Čeprav je bil 37-letni ljubljanski telovadec več kot desetletje med vodilnimi tekmovalci na drogu, mu toga pravila (ta "zahtevajo", da so tekmovalci mnogobojci, specialisti za orodje pa imajo skoraj zaprta vrata na olimpijske igre) niso dovoljevala, da nastopi na olimpijskih igrah v Atlanti, Sydneyju, Atenah in Pekingu. Zaradi težav s hrbtom Pegan ne bo potoval na Japonsko, letos načrtuje le še nastop na Šalamunovem memorialu.

Kako močno vas ovira poškodba hrbta? Lahko sploh trenirate?
Vsak dan treniram, vendar previdno. Poškodba me ovira, določene gibe težko delam. To se ponavlja že dalj časa. Po navadi sem poškodbo hitro saniral, tokrat ne gre. Ko mislim, da sem pripravljen za tekmovanje, se poškodba obnovi. Tokrat me sicer ni nič uščipnilo, toda na treningih napredujem zelo počasi in se ne morem dobro pripraviti na svetovno prvenstvo.

Očitno se bliža dan, ko boste končali kariero ...
Zavedam se, da sem eden izmed najstarejših tekmovalcev, zato sem se sprijaznil, da se kariera počasi končuje. Ampak težko je reči: to je bilo zadnje tekmovanje, poslavljam se, zato še poskušam in vztrajam, res pa je, da se vsako leto manj naučim in sem že zadovoljen, če lahko delam iste stvari, kot sem jih delal prejšnjo sezono. Če so zraven še poškodbe, ki se vedno dalj časa zdravijo, je še toliko težje.

Ker vas ne bo na svetovnem prvenstvu, boste ostali tudi brez olimpijske vozovnice za London. Se je težko sprijazniti, da v karieri niste bili niti na enih olimpijskih igrah?
S tem sem se že zdavnaj sprijaznil. Sicer so se vedno pokazale določene možnosti, ampak vsako leto se je težje pripraviti na veliko tekmovanje, sploh če želiš priti do medalje. Potrebna je težka vaja, saj so v zadnjih dveh letih mladi fantje precej napredovali in imajo visoko izhodiščno oceno. Njihova izvedba je tudi dobra in končne ocene so takšne, da bi morda le z idealno izvedbo vaje prišel med prve tri, kar pa ni enostavno. Po takšni poškodbi in po tolikšnem premoru bi bilo to celo nemogoče, zato mislim, da so se na gimnastični zvezi prav odločili, da gre na prvenstvo Alen, ki ima več možnosti za uvrstitev na olimpijske igre.

Toda svetovno prvenstvo bo šele oktobra. Se vam ne zdi, da prehitro mečete puško v koruzo?
Že, ampak vse gre počasi. Včasih sem potreboval devet tednov, da sem se za silo pripravil na takšno tekmovanje, zdaj pa treniram zares že mesec in pol in lahko rečem, da nisem tako pripravljen, da bi bil lahko oktobra konkurenčen.

Vas tudi v vsakdanjem življenju ovira poškodba?
Saj to me malo skrbi. Vsak dan me malo pošpika v hrbtu. Ko zjutraj vstanem in si rečem, danes bom pa morda lahko treniral na polno, potem vidim, da ne gre in da se bolj "matram". Vsak dan razmišljam, ali ima sploh smisel, da se toliko naprezam in stopnjujem treninge, ali pa bi bilo bolje, da se počasi pripravim in grem šele potem na tekmo. Naslednji nastop načrtujem na Šalamunovem memorialu v Mariboru čez en mesec.