Za slovenskimi balinarji in balinarkami je izjemno uspešna sezona na mednarodnih prizoriščih. Reprezentančne selekcije so letos na svetovnih prvenstvih osvojil rekordnih 12 odličij in potrdile kakovost slovenskega balinanja, tako da se je zbirka slovenskih medalj iz največjih tekmovanj povečala na 146. Članice ženske reprezentance so se pretekli konec tedna s svetovnega prvenstva v Turčiji vrnile s tremi bronastimi medaljami in naslovom svetovne prvakinje Tadeje Sodec.

Slovenke tretja najuspešnejša reprezentanca
Članica balinarskega kluba Krim iz Ljubljane se je prvega naslova najboljše na svetu veselila že leta 2006 v Vendžovu na Kitajskem v natančnem zbijanju, tokrat pa je slavila v bližanju in zbijanju v krog. 23-letna Ljubljančanka je osvojila še bron v igri dvojic skupaj s 26-letno Nino Novak. Ona se je veselila bronaste medalje tudi v hitrostnem zbijanju, zbirko medalj je z bronom v natančnem zbijanju zaokrožila komaj 17-letna Ana Vorih, brez odličja pa je ostala le 27-letna Denis Vidmar s petim mestom v igri posameznic. Slovenke so bile po številu osvojenih medalj tretja najuspešnejša reprezentanca, skupno pa je odličja osvojilo osem držav, med katerimi so bile po pričakovanjih na vrhu Francozinje.

V pogovoru za MMC je Tadeja Sodec opisala finalni dvoboj proti italijanski reprezentantki Chiarri Botteon. Zmaga s 25:21 je naši balinarki prineslo tako želeno zlato odličje v svoji najljubši disciplini: "Moram priznati, da so me že po odigrani predzadnji krogli nasprotnice oblile solze, saj je bila v tem trenutku zlata medalja dokončno moja. Bila sem presrečna, saj sem zmagala v najljubši disciplini, in to še toliko bolj, ker mi na lanskem evropskem prvenstvu ni uspelo priti v finale. V Turčiji sem imela skozi celotno tekmovanje najboljše rezultate med vsemi tekmovalkami in ves ta trud se mi je poplačal."

Še pred finalno tekmo pa ste odigrali v polfinalu dramatičen dvoboj s Francozinjo. Je bil to nekakšen finale pred finalom?
Lahko rečem, da je bil to res finale pred finalom. Že pred začetkom sem vedela, da bo to res hud boj, kajti tudi Maugironova je vrhunska igralka s številnimi izkušnjami, tudi aktualna evropska prvakinja v tej disciplini, vendar me doslej še ni uspela premagati. To je bila res odlična tekma s kar tremi podaljški, polna nervoze. Po pravici povedano, si ne bi želela še enkrat takšnega boja. Bila pa sem prepričana, da bo težko tudi v finalu, vendar ne tako kot je bilo v polfinalu.

Poleg zlata v igri krog, ste osvojili še bron v dvojicah in peto mesto v štafeti. Kako ocenjujete nastope v teh disciplinah?
Hm ... glede igre dvojic sem zadovoljna, vendar pa sva bili z Nino sposobni več. Na žalost sva se kar dvakrat pomerili s Kitajkama, ki sta najtežji nasprotnici. Najprej jima v skupini nisva bili kos, nato pa se je ista zgodba ponovila še v polfinalu. Nisva imeli sreče. Naj pa povem, da je bilo tudi izredno težko bližati na zahtevnih igriščih. Če bi dobili kateri koli drugi par, bi bilo lažje, vendar medalja je le medalja. Bilo je precej naporno glede na to, da sem nastopala v treh disciplinah. Glede štafete pa sem močno razočarana, saj si nisem mislila, da se bo tako razpletlo. Prvič doslej smo na pripravah tako zavzeto in kakovostno trenirale. Na žalost pa se nama ni zgodilo, kot bi se moralo. Res mi je zelo žal štafete, kajti ravno v tej disciplini sem pričakovala bronasto medaljo oz. kar srebrno, če bi ponovili rezultate s treningov.

Slovenska reprezentanca se je iz Turčije vrnila s štirimi kolajnami. Ste kot ekipa izpolnili cilje, ki ste si jih zadali pred prvenstvom?
Po mojem mnenju smo kar presegle cilje. Osvojiti štiri odličja v šestih disciplinah je velik uspeh in takšnega izkupička slovenska ženska reprezentanca doslej še ni imela. Zato smo bili na koncu prvenstva več kot zadovoljni. Privoščila pa bi medaljo tudi Denis Vidmar, ki pa se ji četrtfinalni nastop v igri posameznic žal ni posrečil. Po mojem mnenju bi si res zaslužila polfinale, ker je končno pokazala svojo pravo igro.

Izhajate iz balinarske družine. Kolikšen je njihov delež pri uspehih v zadnjih letih?
Za vsak uspeh povezan z balinanjem sem najbolj hvaležna najbližjim. Oče je trener in je več kot zaslužen za moje uspehe, saj je bil vedno z mano na treningih. Vedno mi je v moralno podporo tudi moja sestra Nina, sicer članica državne reprezentance v minulih letih, ki je ravno tako uspešna balinarka, trenutno pa uživa na porodniškem dopustu. Ni se mogla udeležiti prvenstva v Turčiji, me je pa spremljala preko spleta in spodbujala preko sms-ov. Letos mi je bil v ogromno podporo moj fant Anže Petrič, ki je član moške članske reprezentance in aktualni svetovni rekorder v petminutnem in enournem štafetnem zbijanju. Po slabem nastopu v štafeti me je poklical in me pomiril, saj me je nato čakal četrtfinalni obračun v igri v krog ter mi s tem pomagal na poti do zlata. V polfinalu in finalu sem si za pred vsakim metom ponavljala njegove besede: "Tadeja, krogla za kroglo, ne hiti, samo počasi"... in uspela sem. Ravno tako mi je pri treningih pomagala njegova družina, ne morem pa mimo zahvale našemu kondicijskemu trenerju Alešu Borčniku, ki pa se mu na žalost nisem oddolžila z boljšim nastopom v štafeti.

Kakšen je trenuten položaj ženskega balinanja in nasploh balinarskega športa v Sloveniji?
Na trenuten položaj ženskega balinanja pri nas žal ne morem imeti lepih in pozitivnih kritik, saj je ta šport izjemno zapostavljen. Balinanje je eden najtrofejnejših športov v Sloveniji, vendar se na žalost tega ljudje ne zavedajo in imajo nekako negativen pristop do balinanja. Večina ljudi misli, da je to šport za ob pivu v gostilni, vendar temu še zdaleč ni tako. Za vsako medaljo je vloženega veliko truda, ki pa nikoli ni poplačan. Naj omenim, da nas ob vrnitvi iz svetovnega prvenstva v Turčiji ni pričakal niti eden novinar. Mislim, da je to zelo žalostno, saj smo bile zelo uspešne. Nihče od pomembnežev se ne zaveda, da odlično predstavljamo našo državo v svetu in temu primerne so tudi nagrade za naše dosežke.

Pred vami je zagotovo še dolga kariera - kakšni so cilji v klubskem in reprezentančnem dresu za naslednja leta?
V balinanju na srečo ni starostne meje. Balinala bom seveda še naprej in mislim, da me čaka še veliko tekem. Vmes bo tudi kakšna "pavza", ko bo prišel čas za družino in podobne stvari. To pa ne bo ovira za nadaljnje ukvarjanje s tem športom.

Se mogoče po teh velikih uspehih spogledujete s prestopom v kakšen tuj klub?
Prestopi v tuje klube so aktualni predvsem v moškem balinanju, tako da tudi vse več slovenskih balinarjev igra v tujini, predvsem v Italiji. Žal pa to v tem trenutku ni tako aktualno za ženske. Trenutno zame niti ni pravi čas za ta korak, saj me sedaj čaka diploma, nato bo potrebno poiskati zaposlitev, potem pa bo verjetno v planu že kakšna družinica s fantom… Lahko rečem, da mi je trenutno v domačem Krimu prav lepo.

Simon Maljevac