Slednja je v Španiji, nogometaši pa bodo naslednjo tekmo odigrali na Wembleyju. Ženski reprezentančni šport pa je pri nas domala pozabljen, kar smo lahko še enkrat videli sinoči v Kranjski Gori, kjer je košarkarice v boju z Irsko spremljala le peščica gledalcev.

Prazna dvorana pove vse
Prav zagotovo si vsak posameznik izbere, kaj si bo ogledal ali ne. In to ne velja samo na področju športa. Toda skorajda povsem prazna dvorana Vitranc v kateri so bili večinoma le posamezniki, ki so tako ali drugače povezani z reprezentantkami, pove vse.

V dvorano/na stadion zaradi domačih ali gostov?
To vprašanje seveda vedno znova sproži ugibanja o tem, kje je trenutno naš reprezentančni šport v ekipnih disciplinah. Zagotovo ni bojazni za obisk že omenjenih reprezentanc, čeprav je bil, denimo, na zadnji reprezentančni tekmi nogometašev v Ljudskem vrtu stadion napol prazen. In pri nas se zlepa ne uveljavi v tujini utečeno pravilo, da se na stadion ali v dvorano pride zaradi domače zasedbe, ne pa zaradi bolj uglednega nasprotnika.

Prav slednji je pri nas običajno merilo obiska, in to zagotovo ni dobro. Pohvale izjemam, kot so bile, denimo, zlata generacija nogometašev ali pa najboljša leta hokejske izbrane vrste. Sem pa zagotovo lahko prištejemo še rokometno evropsko prvenstvo pred petimi leti.

Neažurnost košarkarske zveze
Vse drugo je daleč od tega. In ko od moških preidemo k ženskim reprezentancam, je vse skupaj podobno, kot je bilo ob sinočnjem košarkarskem dogodku v Kranjski Gori, ki to skorajda ni bil. Tudi pri osrednji zvezi teh tekem domala niso omenjali. Obvestila iz pisarne prihajajo prepozno - npr. pred gostovanjem na Nizozemskem v petek, ko se ve, da to naslednji dan ne bo v nobenem časopisu, saj je bila sobota prazničen dan. Tudi za včerajšnjo tekmo je bilo podobno.

S ceno vstopnice se vrednoti dogodek
Prav zanimivo bi bilo, če bi bilo potrebno za vstop v dvorano plačati še vstopnino. Brezplačni ogledi reprezentančnih tekem ali pa tekem naših najboljših ženskih športnih kolektivov so vsaj po mojem mnenju naša posebnost. No, morda je še kje tako (v naši neposredni bližini proti jugovzhodu), v normalno športno razvitem svetu pa ne. S ceno vstopnice, pa če je ta še tako nizka, vsekakor dogodku daš neko vrednost.

Ženske reprezentance daleč od evropske elite
Slovenski ženski reprezentančni šport je tako trenutno precej nizko. Niti ena slovenska vrsta namreč ne nastopa med evropsko elito, torej med 16 najboljšimi na stari celini. Rokometašice so ta status izgubile v trenutku, ko za izbrano vrsto igrajo le v Sloveniji rojene igralke. In vse kaže, da bo vrnitev izjemno težka. Zanimivo, da so trenutno najviše odbojkarice, ki so bile dolgo najmanj v drugi vrsti, če ne še niže. Vse skupaj je najbrž tudi posledica vloženega v ta del slovenskega športa. Nemalokrat imamo namreč občutek, da je prav pri vseh panožnih zvezah ekipnih športov največkrat zaslediti, da so jim ženski kolektivi, čeprav gre za državne reprezentance, prej nepotrebna obveza kot kaj drugega.

Krim - izjema v pravilu
Tudi v klubskem merilu je precej podobno. Prej kot ne so edina izjema "krimovke", če gledamo v mednarodnem merilu, domača scena pa je zelo, zelo skromna. No, še dobro, da jo imamo, saj nekateri pokazatelji kažejo, da bi bilo čez leto ali dve vse skupaj lahko še slabše. Na srečo se vsaj najboljše igralke v vseh disciplinah uspejo nekako prebiti do tujega kruha. Povečini pa nato vse kaj hitro pozabijo na domačo reprezentanco. Prepričan sem, da ne samo zaradi sebe.

Mačehovski odnos iz časov, ko so bile poleg, namreč pusti sledi. V košarkarski vrsti je obilo mladenk, ki pravega vrhunskega športa še niti dodobra niso okusile, pa zagotovo marsikatera razmišlja, ali ''mi je res treba tega''.

Dare Rupar, Jutranja športna zgodba, Val 202