Pred dvema letoma je bila pod vodstvom Borisa Zrinskega sicer zelo blizu nastopu najboljših v Italiji, toda v sklepnem delu kvalifikacij, ko je za uspeh potrebno še nekaj več kot le dogajanje na parketu, so bila naša visoka dekleta za kakšen korak premalo izkušena.

B-skupina je realnost
Sledila je vnovična selitev v B-skupino evropske ženske košarke, kamor glede na vložek in vse, kar sodi zraven, slovenske košarkarice resnici na ljubo tudi sodijo. Nizozemska se morda za večino sliši povsem nekošarkarska, toda v to smer lahko razmišljajo le tisti, ki ženske košarke ne poznajo. Igralke, ki ponosno nosijo oranžni dres svoje reprezentance, so namreč že v uvodnem srečanju tega cikla v Kranjski Gori prej kot ne razblinile vse možnosti Slovenk za uspeh v teh kvalifikacijah.

Njihova zmaga je bila seveda za večino presenečenje, toda zgolj za nepoznavalce, ki ne vidijo dlje od domačega plota. Med košarkarskimi oranjami v ženski konkurenci igra kar lepo število igralk študira in igra košarko na oni strani Atlantika. V ta šport vlaga več kot pri nas skorajda vsaka evropska država in rezultati se slej ali prej pokažejo tam, kjer je vedno vse na svojem mestu. Torej na semaforju.

Kdo bo skrbel za žensko košarko?
In lanski domači poraz z Nizozemkami je v našo reprezentanco prinesel obilo sprememb. Na čelo izbrane vrste je prišel Goran Jovanovič, ki se za žensko košarko že nekaj sezon bori v Zgornjesavski dolini in je ob vodenju Kranjske Gore prevzel še skrb za izbrano vrsto. Tistih, ki bi jih ženska vrsta pretirano skrbela, pa že dolgo ni več veliko in jih slej ali prej lahko preštejemo na prste ene roke. Tak odnos je prinesel tudi številne odpovedi, tako da je letos reprezentančna vrsta še dodatno oslabljena. Toda o tistih, ki jih ni, niti nima smisla izgubljati besed, saj se je treba usmeriti k tistim, ki navkljub vsemu želijo igrati za državni dres.

Nadarjena generacija mladink
Na srečo je teh še nekaj in predvsem je morda na koncu temnega predora nekaj svetlobe za slovensko žensko košarko videti v tem, da imamo izjemno generacijo mladink, ki si ji letos v Izraelu že priigrala vrnitev med najboljše reprezentance stare celine. Najboljše med njimi so seveda tudi igralke članske vrste in prav na njih se bo gradilo v prihodnje. Vsekakor pa bo treba ženski vrsti potrebno nameniti precej več pozornosti, kot so je deležne doslej, drugače bodo tudi te mlade, ko bodo začele razmišljati s svojimi glavami hitro obrnile hrbet izbrani vrsti, v kateri nastop pomeni predvsem čast. Toda tudi ta ima svojo ceno. In vsekakor je precej lažje, če se kdo vsaj zmeni za to, kaj delaš, če si že član oziroma v tem primeru članica izbrane vrste.

Žal pa imamo tudi ob tem ciklu kvalifikacij občutek, da je v Zgornjesavski dolini prej kot ne zbrana skupina igralk, ki si tega v prvi vrsti predvsem sama želi. Da gre za državno izbrano vrsto pa se skorajda ne more zaslediti. In že tistim, ki vsaj zaidemo mednje, je zelo nerodno, kako je šele dekletom.

Dare Rupar, Jutranja športna zgodba, Val 202