Njihova zgodba o Dirki okoli Slovenije (DOS) se je začela leta 2010. Takrat je Boris Meze prvič na skrivaj šepnil: Tudi jaz bi enkrat šel na DOS, a nimam ekipe. Slišal ga je Dušan Jerina, ki je rekel: Jaz grem, pa še tri bom dobil. In so šli. In prišli do cilja. To je bil tudi začetek ŠD Furmani. Lani, po novi naporni izkušnji (a spet z doseženim ciljem v Postojni), ko se jim je pridružil še Uroš Šemrov, je dr. Gašper Cafuta v hecu predlagal, da bo za naslednje leto pripravil leseno kolo, Uroš pa je v hecu odvrnil, da gre v tem primeru še enkrat na DOS.

In res, Gašper naredil kolo, Uroš pa je šel še enkrat kolesarit. V projekt lesenega kolesa se je pustil prepričati tudi vodja Furmanov Dušan, on pa je navdušil še Borisa. Tako je ekipa Furmanov prva, ki je na imela na DOS-u dva prijavljena tekmovalca v samostojni kategoriji. Pa še na lesenih kolesih! Projekt je navdušil tudi pokrovitelje, zato se je letošnja odprava imenovala Lumar team. Lesen okvir je Gašper Cafuta najprej zrisal na računalniku. Po prvem nevoznem izdelku je v drugem poskusu uporabil brezo, jo drugače sestavil skupaj in nastalo je kolo, s katerim sta Boris in Uroš obkrožila Slovenijo.

V nadaljevanju vabljeni k zapisu, ki ga je za MMC prispeval Uroš Šemrov ...

DOS 2015 je za nami. No, skoraj. Čaka nas še kak piknik z ekipo pa noga se mora ohladiti. Krog tudi letos ni bil ravno kratek, pa tudi vzel nam je več kot dva dneva, zato tudi tale zapis ne bo v dveh vrsticah.

Ko smo se proti koncu lanskega leta odločili, da gremo spet za cel vikend kolesarit in to z lesenim kolesom, se je ves čas nekaj dogajalo in ves čas malo zmanjkovalo časa. K sreči se je ekipa hitro zbrala (baje še preden so me začeli prepričevati, da naj grem še enkrat). Zima je bila letos tista prava in sem smučal na polno do konca februarja. Na kolo sem se usedel šele prve dni v marcu, in dober mesec usklajeval smučanje, smučarski servis, šolo smučanja in kolesarski trening. Še zdaj mi ni jasno, kako je to uspelo. Ves čas sem se že vozil na lesenem kolesu in ga mučil po luknjah, s šprinti, klanci, spusti v dežju ... da bi ja kaj počilo ali se zlomilo. Pa se ni. Dvakrat smo našli pomanjkljivosti, ki je mojster GašperC popravil v 15 min in ta spoznanja uporabil pri konstrukciji naslednjih modelov. Na pripravah se je marsikaj dogajalo: pričakal me je dež, sneg, pes in trapasti pedal. Tudi 12-urni trening in pot v Koper ter nazaj. Ko je leseno kolo prepričalo še Borisa, je bila usoda zaključena: gremo vsi na DOS 2015.

Na večerji smo izžrebali štartni čas: 19:16. Bomba. Med prvimi. Boris ob 20:00. Ravno toliko narazen, da si lahko kaj pomagamo, a voziti se bova morala vsak zase. Na večerji sem imel čast biti skupaj z legendo Edvardom Fuchsom in se spoznati tudi z Markom Balohom.

Preden štartamo, naj predstavim še letošnjo ekipi: šef je bil Gašper Š, kopilota v prvem kombiju pa Robi in David. V drugem kombiju sta za hrano in luksuz skrbela Gašper C in Martin. V tretjem avtu so šli z nami navijači in pomožni delavci, maser... Anže, Rok, Dejan in Jure. Obvezno je potrebno omeniti tudi Lumar, ki je velikodušno pristopil k našemu izzivu in naju tudi oblekel. Pa logaške picerije Pr' Krištofu (za vso podporo pred in po dirki), pa Cad Cam, SAS (ki nas je tudi oblekel) in Subway ki so nas nahranili med potjo.

Večer pred štartom sem pri Dušanu našel vodoodporne vžigalice. Huda fora. In smo jih zataknili za kronometrski nastavek, 'šmirgel' pa pod sedež. Za vsak slučaj, če mi vse skupaj dojadi, lahko kolo spravimo v ogenj in imamo vsaj lep piknik. Preden smo odšli v Postojno smo se vsi Furmani pod imenom Lumar team zbrali pred dolnjelogaško cerkvijo, kjer smo se poslikali in sprejeli še župnikov žegen za srečno pot. Pa še policaj nas je ustavil in pofirbcal.

Zdaj pa štartajmo. Letos k sreči nisem bil tako živčen pred štartom kot lani. Seveda je v četrtek crknil števec na kolesu. Iskali smo rešitev z Davidovim in GašperCjevim, pa ni šlo skupaj. Tako je bil na števcu podatek o hitrosti in kilometrih. Pogrešal sem čas in srčni utrip, da vem, če sem še živ. Pa je zadeva nekako šla. Do Šmarij pri Jelšah. Takrat pa je crknilo vse.

Letos na štartni rampi nisem izgubil očal. Začel sem lepo, celo prehitro se mi je zdelo. Kombi se je priključil in ravno ko je povedal nekaj besed v pozdrav, jih je zmanjkalo. Nekje pri Avia pubu mi skozi okno spročijo: nocoj boš še brez muzike. In mikrofona. Saj poznaš pot, a ne? Drek. Šla je varovalka. Nato je šlo na dretje skozi okno, malo kasneje pa na megafon. In megafon je zdržal vse do cilja. Na spustu proti Ilirski Bistrici me je najprej počasi prehitel en Čeh, nato pa hitro še Erik Rosenstein (ki je Slovenec, da ne bo pomote). Erik je letošnji DOS tudi zmagal. Če pa se že lahko pohvalim, sem ga v dveh klančkih proti Podgradu celo prehitel. Po ravnini pa je šel z lahko mimo mene in odprla se mu je pot do zmage. Res je bil hiter. Bravo.

Proti morju smo nadaljevali brez posebnosti. Pri Marezigah smo se začeli prehitevati z Bernardom Rožmanom in Gianpierom Klančičem. Ko je šlo gor ali dol, sem ju prehitel, ko je šlo po ravnini, sta onadva mene. Je bilo kar zanimivo. Na spustu pred Šmarjem sem zapeljal v eno veliko luknjo in me je fino streslo, zadnjo luč pa je odneslo kdovekam. Nismo je našli, zato smo morali namontirati rezervno in jo še dodatno prilepili, saj smo vedeli, da to ni bila zadnja luknja na poti.

Od obale smo nadaljevali preko Črnega Kala proti Krasu. Bila je že noč, radio ni dela, mikrofon tudi ne, začelo se hladiti in tam kot lani (ne vem točno, kje) smo se morali ustaviti, se dodatno obleči, hitro pojesti juhico in šli naprej. Od Sela proti Ajdovščini in do Lokavca nas je pozdravil še veter. Ko smo se pofočkali na časovni točki smo zagrizli v klanec na Predmejo. Kar vlekel se je pa noge se tudi kar niso hotele lepo obračati. Tik pod vrhom me je ujel Oli iz FH team in me malo spodbudil, da sem pospešil in takoj sem se bolje počutil. Na vrhu sem se preoblekel in se za vse solde spustil proti Colu (za 3 tekmovalce vem, da me niso mogli loviti). Na vrhu črnovrškega klanca nas je pozdravilo sonce in poskrbelo za čudovit sončni vzhod. V Črnem Vrhu pa je izza hiše skočil še en bel pes, ki bi kmalu skočil pod prednje kolo in naredil... No, pa ni. In mraz, saj je bilo štiri stopinje Celzija. In se ni segrelo do Idrije.

V Godoviču smo imeli zajtrk skupaj z domačimi navijači, ki so nas pričakali v lepem številu. Prav tako so nas pričakali v Idriji Neja in Peter, pa Jernej in Saša in celo Alen Štucin. Glasna druščina. Mimo Cerknega in v klanec proti Bukovem nas je pozdravljalo lepo sončno jutro. Spust proti Baški grapi pa je pravi rodeo: poleg ozke zavite ceste je še asfalt čisto zmahan. Vmes je po novem celo nekaj makedama. Zavoljo svoje ljube ekipe, sem ga odpeljal bolj počasi, da so v kombiju lahko preživeli. Po dolini Soče nam je veter pihal v hrbet in res smo kar zleteli do Bovca in v Trenti naredili daljšo pavzo, da sta se Gašper C in Martin lahko pohvalila z makaroni, Jure pa z masažo. Nato pa smo napadli Vršič.

Najvišji prelaz v Sloveniji se šteje na DOS-u tudi za pokal Jureta Robiča, kar pomeni, da merijo čas od vasi Soča do vrha Vršiča. Razdalja je približno 22 km. Lotil sem se ga dokaj počasi, brez pretiravanja. Vse klančke pred ta pravim vzponom je šlo res "na izi". Tudi prva polovica klanca ni bila ne vem kaj, saj je bilo precej vroče. Od polovice naprej se je malo pohladilo, noge so se obračale v lepem ritmu in še s slovaka Mareka sem malo spodbujal, saj ni izgledal najbolje. tisti zadnji in najstrmejši šus pod vrhom pa je res šlo hitro in tik prek koncem sem celo malo pošprintal. Zopet so bili na vrhu glasni domači navijači. Hitro smo se oblekli in spustili proti Kranjski Gori. Spust pa je res, kot pravi pesem, Čista jeba. Tako uničenega asfalta ne najdeš daleč po Sloveniji, v tujini pa sploh ne. Kocke pač so in so ponekod lepše urejene, kot pa asfalt. Ne vem, kako lahko turiste vabimo na Vršič, če pa bi bilo bolje, da bi gor in dol šli kar s helikopterjem. Vseeno smo srečno prispeli v dolino, leseno kolo je vzdržalo in smo nadaljevali po Gorenjski.

Proga je bila speljana malo drugače kot lani (dlje) in ves čas je pihal nasprotni veter. Do Kamnika. Zoprno, da je kaj. Okrog pol sedmih zvečer smo prišli v Kamnik in hiteli, da še pred nočjo pridemo na vrh Črnivca. In to nam je tudi uspelo. Na vrhu večerja, preoblačenje, masažica, nekaj minutk druženja z navijači, potem pa navzdol v noč proti Koroški in Štajerski. Po majčkeni zmedi na na časovni točki pri Šoštanju (ko ni bilo nikjer nikogar), smo začeli plezati na Sleme. Dolg klanec (13 km in vrh na več kot 1000 m). K sreči ni strm. A kaj ko se mi je takooo spalo. Zdi se mi, da sem ga odkolesaril napol miže. K sreči so navijači tekli zraven skoraj ves klanec in me držali budnega.

Na vrhu zopet oblačenje in spust na Koroško. Na vrhu Slemena pa manjša obletnica: točno polovica preizkušnje. Super (a z malo kislim nasmehom, ker druga polovica ni ravno kratka). A po Črni na Koroškem ni šlo več. Treba je bilo spat. Za dobre pol ure. Upal sem da bo dovolj. Pa smo nadaljevali, a čez 10 km spet ni šlo več. Še enkrat spat. Po malo več kot pol ure spet naprej. A to ni bilo resno kolesarjenje. Po dobre pol ure še enkrat v kombi za 10 min. Nato pa smo rekli, da nič več spat. Ekipa se je potrudila in me držala zbujenega jaz pa malo sem in tja z vekami in nekako dočakali jutro pri Mariboru. V Rošpohu smo se pofočkali in imeli zajtrk.

Nadaljevali smo po čudovitem odseku proti Šentilju po klancih in spustih in z obilico lepih razgledov v sončnem jutru. Gor pa dol, skorajšnje bližnje srečanje s kamionom in kar naenkrat ravnina. Prekmurje je tu. Lepo smo se peljali in se pripravljali na Goričko, ki me je lani sesul. Letos pa sploh ne. Čez tiste pukle je kar letelo in pokrajina je res čudovita. Pojdite enkrat to malo pogledat in prekolesarit. Tam nekje pri Gornji Radgoni se je lepo segrelo in med slačenjem dolgih rokavov sem zapel ob balanco IN IZGUBIL ENO VŽIGALICO. Groza. Ostala je samo še ena, da pokončamo kolo, če bo najedalo. Edino zadaj za kolenom in v gležnju me je nekaj zategovalo. In komaj sem čakal na Moravske Toplice in Juretovo masažo, da se poštima. In sem jo dočakal. Pa malico tudi.

Naslednjih 127 km nas je vodilo do Šmarij pri Jelšah. Začele so se resne težave. Tam nekje po Ljutomeru je začelo vedno bolj boleti, ko sem iztegnil nogo. Priklicali smo Jureta, ki je zadevo poizkušal rešiti. Naredila se je ne prav majhna bulica za kolenom in na gležnju. Masaža je malo pomagala, potem pa smo vse povili z Phisycool povoji, ki je zadevo hladila. In res. Takoj je bilo bolje in spet smo šli s (pre)polnim plinom naprej. Mimo Ptuja smo kar padli tudi zato, ker nas je ohladil dež in mokra cesta. Ptujsko goro smo kar preskočili. A takoj po njej se je noga zadaj spet oglasila. Zopet masaža in hlajenje. Vnel naj bi se išiasni živec. Pozdravi se s hlajenjem in počitkom. Hlajenje bi šlo, počitek nikakor. Vsaj še en dan ne. Tja do Šmarij pri Jelšah sem sam pri sebi razčistil, da dirkali ne bomo več ampak lahko pridemo na cilj le tako, da z občutkom pritiskam z razbolelo nogo. Škoda, a bolje priti do Postojne tako, kot pa da sploh ne pridemo. Pa tako fino je šlo. V Šmarjah smo imeli malo daljšo pavzo, da smo počakali, da je šla ploha čez.

Nato smo nadaljevali do na slednje časovne točke v Krškem, a bolečina se je samo še stopnjevala. Ko sem že razmišljal, da bi bilo morda dobro poklicati Jerneja in njegov InterX. Med tem razmišljanjem so mi iz kombija že sporočili, da so se z njim dogovorili, da pride. Super. Tisti klanec proti Kozjem je kljub vsemu super šel. Kmalu po tem pa se je že prikazal Jernej in izvedel terapijo. Sicer ni komentiral, a slutil sem, da ni vse ok. Vseeno smo nadaljevali in noga je bila malo boljša. Tisti klanci proti Senovem in Krškemu niso bili ne vem kako naporni za nogo, spusti pa še kar. Pred Krškim me je prijetno presenetil Matic, ki je kak kilometer odkolesaril z mano in sva malo počvekala. V Krškem zopet novi navijači, ki so nato nadaljevali skupaj z mano proti grdi teti Vahti. Vsaj lani je bila taka.

Pred tem je bilo še kar nekaj dolenjske ravnine. In kapljic. Pa ne cvička ampak dežja. Bolj kot smo se bližali dolenjski prestolnici, bolj je padalo. Tik pred Petelinjkom pa se je uscalo. Naredili smo načrtovano pavzo in nato v dežju nadaljevali proti Novemu Mestu in Vahti. Na začetku vzpona nas je spet spodbujala Maja, ki je kljub dežju vztrajala. Pa Karmen je tudi prišla. Klanca ni pojenjal, dež pa tudi ne. A noge so se lepo enakomerno obračale, brez kakega hudega napora in tudi zadaj je bolečina dala mir. In kar naenkrat vrh. Kaj, a to je to? Lani pa take muke. Lani je bi zagotovo klanec drugače speljan. Predvsem dlje naokoli. Dež je malo pojenjal. Opazil pa sem, da je dež na vodoodporni vžigalici odnesel večino glavice. Lepa reč. Zopet smo se preoblekli za spust in ker je bilo mrzlo sem oblekel vse, kar je bilo toplo. Po moje tista podoba ni ravno izgledala kolesarsko, a zeblo me pa na spustu do Metlike ni. Iz Metlike smo skočili še do Črnomlja (po tisti razsuti cesti, ki pa so jo od lani malo popravili) in se še enkrat pofočkali na časovni točki.

Hitro smo pozajtrkovali in šli naprej. A kljub temu, da je se že delal dan, se mi je začelo zopet spati. Pa noga je zopet težila. Pa se je bilo treba spet ustaviti, pa masaža, pa sedež malo premakniti... in gremo naprej v klanec nad Kanižarico. Nič ni šlo prav. Spalo se mi je, noga nič boljša. Spet tisti komad: Čista jeba. Še najboljši so bili navijači, najlepši pa Polona in Katja. V eni izmed vasi od Starega trga naprej se je bilo potrebno ustaviti in zopet aktivirati Jerneja in InterX. Drugače ni šlo. Zopet daljša pavza. Zdaj smo se premikali že res kot stare mame. Nekaj smo še pojedli in počasi krenili naprej. Bilo je kar bolje. Le cesta je pa čista katastrofa. Razpokan asfalt, precejkrat zakarpan... ni čudno, da je začela stokati še rit. Kočevja pa kar ni hotelo biti. Vendar pa moram reči, da so to čudoviti kraji. Pojdite se enkrat zapeljat tam od Kočevja do Črnomlja. Pa magari z avtom.

No, tudi Kočevje se je prikazalo v sončnem jutru. Preoblekli smo se in nadaljevali proti cilju. Ker se na nastavke za kronometer nisem več naslanjal, ker je noga bolj bolela, smo jih sneli dol. In z njimi sem izgubil še zadnjo vžigalico. Zdaj sem bil pa ziher, da bomo DOS 2015 končali. V Ribnici sem dobil družbo. In to g. in ga. Lumar. Sicer pa jima je ime Marko in Alenka. Oba seveda na lesenih kolesih. Zelo prijetna človeka, ki rada kolesarita in imeli smo kaj za podebatirati. Nista se mogla načuditi, da so tako lepi kraji tudi izven Štajerske za kolesarit smile emoticon Vsi trije smo bili presenečeni, koliko ljudi je v Ribnici in še naprej nas prišlo spodbujat ob cesto. In seveda pogledat te norce na lesenih kolesih. V Boncar sta mi malo ušla a ko sta zagledala trumo navijačev sta kar obstala. V sproščenem ritmu smo nadaljevali proti Novi vasi in predzadnji časovni točki.

Pa smo krenili proti cilju v Postojni. Spotoma smo pozdravili navijače na Bloški polici, Grahovem, veliko jih je bilo v Cerknici. Nekaj kolesarjrev sem nam je pridružilo in skupaj smo se bližali Planini. In tako kot lani nas je pričakala množica navijačev. G. in ga. Lumar kar nista mogla verjeti svojim očem. Jaz pa tudi ne. Kratek postanek (bolj za fotografe) in da smo poljubčkali navijačice na to pa še v planinske ride. V ta klanec me ni nič več bolelo. Ne noga, ne rit, ne stegna. Gor je šlo baje 20 km/uro. Na vrhu je prišel nasproti tudi dam direktor dirke. V avtu seveda. Smile emoticon. Še spust v Postojno in: TOOOO.

Zdržali smo. Kolesar, ekipa, kolo, navijači. Bilo je veselo, a hitro smo se odpravili nazaj v Planino. Prihajal je Anžon. Tudi on je švignil mimo ob huronskem navijanju. Kot bi mignil, je bil v Postojni tudi on in veselica se je lahko pričela. Govekarjev ata nama je pripravil še presenečenje z mini lesenima kolesoma, nato pa smo spili zaslužen šampanjec. Letošnji čas je bil 23 minut hitrejši kot lanski, s tem, da smo naredili 45 km več. Torej smo bili boljši.

V Logatcu smo druženje nadaljevali Pr' Krištofu, a v okrnjeni zasedbi. Spremljevalna ekipa je zaspala v momentu. Golaž so bolj povohali, potem pa šli domov. SPAT. Še prej so se dogajale komedije, saj nihče ni bil več pri sebi. To si bomo povedali na pikniku ki sledi. Tudi sam se ne spomnim, kako sem prišel v posteljo in da me je Urška preoblekla iz kratkih hlač v pižamo in da so bili vmes obiski... Zavedel sem še šele zjutraj malo čez sedem, ko sem moral vstati, saj sem bil tako lačen, da sem pojedel kar sem videl v hladilniku.

Kako pa je šlo Borisu? On je pravi lisjak, ki ne odneha kar tako. Ves čas smo seveda spremljali njegov napredek. Na začetku ni bil tako hiter kot mi. Do polovice je približno enakomerno povečeval zaostanek. Nekje od Koroške naprej so ga začela dajati kolena. Zelo zoprna reč. Ko so prihajali v Prekmurje so ga ujele prve plohe, po Moravskih Toplicah pa je kar nekaj časa vozil v dežju. A zaključek je bil popolnoma njegov. Vstal je kot Feniks iz pepela in vzdrževal visoko hitrost kolesarjenja in z minimalnim številom postankom na koncu prišel v cilj le dobro uro za mano. Vse čestitke Borisu in njegovi ekipi: Dušanu, Švedri, Petru, Brane, Božo in Luka.

Zdaj še vedno počivam in zdravimo levo nogo. Noče še biti boljša. A zagotovo bo.

Ni kaj. Z lesenim kolesom se da kolesariti tudi na dolge proge. To smo dokazali. In ne samo to. Ko smo gledali rezultate, sem videl, da sem bil 5. najhitrejši na Vršič. Če bi bil tri minute hitrejši, bi bil tretji. Čisto dosegljivo. A zdaj je lahko biti pameten. Prav to je čar pokala Jureta Robiča, ko ne veš, kako dober si, dokler ne prideš v cilj. Kljub temu, da nismo zmagali, smo bili prvi. Prvi v zgodovini, ki sem/smo bili in končali DOS z lesenim kolesom. In Furmani smo prvo društvo, ki je prijavilo dva tekmovalca v solo kategoriji.

Komu gre vse zahvala? Najprej Urški, ki je spet prenašala moje usklajevanje smučanja in kolesarjenja ter oprala goro smučarskih in kolesarskih oblek. Potem ekipi: GašperŠ, Robi, David, GašperC in Martin, ki so skrbeli da sem lahko (ne)moteno kolesaril. Juretu, ki me je masiral. Anžetu, Dejanu in Roku, ki so ves krog navijali. Zelo pridni so bili tudi pri pridobivanju sponzorskih sredstev. Jerneju, ker je verjetno rešil našo odpravo, da sem lahko sploh kolesaril. Anžonu, da sva imela družbo na pripravah nato preizkušnjo. Pa Dušanu in ostali ekipi, ki so omogočil, da nismo bili sami pri pripravi na DOS. Mateju Mugerliju, ki me je nekajkrat do skoraj mrtvega gnal na treningih.

In pa vsem ostalim navijačem, ki ste nam s spodbudo tako pred DOS-om kot med njim, vlivali pozitivno energijo, da smo tudi v zoprnih trenutkih grizli naprej. Upam, da smo se vam s svojo predstavo oddolžili.

Kako naprej? Z leseni kolesom. Kam? Ne vem. Danes se s prijatelji dobimo na pivu.

Uroš Šemrov