Legendarni slovenski ultramaratonec, štirikrat na zmagovalnem odru Spartatlona (246 km), leta 1995 pa zmagovalec 4.800 km dolge Transamerice, je v karieri pretekel več kot 300 tisoč kilometrov, ogromno po asfaltnih cestah, kar pa večinoma ni pustilo posledic na njegovem telesu. "Kolena so v redu in ne potrebujem remonta. Po 300 tisoč kilometrih ga potrebuje vsak avtomobil, jaz pa sem še v voznem stanju," se je v pogovoru za MMC pošalil Mravlje in dodal: "Morda kdaj le hodim malo bolj na trdo, dokler se ne ogrejem, saj imam zaradi sodobnih tekaških copat nekaj težav s hrbtenico."

Mravlje ne mara sodobnih tekaških copat
Zakaj naj bi bili tekaški copati večja težava kot asfalt? "Asfalt je najboljša podlaga za tek, ker ti ni treba razmišljati, kam boš stopil, je pa treba pravilno teči, torej na prste, da amortiziraš udarce. Skratka, naravni način teka, podobno kot bi tekel bos. Sam pa sem naredil napako, ker sem tekel s sodobnimi tekaškimi čevlji, ki sem jih dobil od svojega opremljevalca. To so čevlji z debelimi podplati, ki naj bi amortizirali vse tresljaje. To je najslabše, saj takšni čevlji ne spodbujajo k teku na prste, ampak te prisilijo, da tečeš na peto, to pa se potem prenaša na kolena, kolke in hrbtenico."

Nikoli več na tekme: "Po 35 letih jih imam 'poln kufer'!"
Tri četrtine kariere je tako 66-letni Mravlje tekel v "napačni" obutvi, nato pa začel uporabljati copate z najtanjšim podplatom. "Pred 10 leti sem zamenjal tekaško obutev in od takrat ni več težav. Ugotovil sem, da so najslabši tekaški copati pravzaprav najboljši. Ponaredek s tankim podplatom je lahko boljši kot original za 150 evrov." Mimogrede, Dušan Mravlje še vedno teče vsak dan, prisegel pa je, da ga ne bo več na nobenem tekmovanju: "Letos spomladi so me prijatelji pregovorili, da sem šel na mali maraton v Novi Sad. To je bilo zadnjič. Po 35 letih imam tekem poln kufer."

Sorodna novica Lenoben način teka pomeni mnogo večjo možnost za poškodbo

Asfalt nas udari toliko, kot mi njega
Podobno kot Mravlje tudi tekaški trener Urban Praprotnik vse tiste, ki se morda Ljubljanskega maratona izogibajo zaradi asfaltne ceste, poudarja, da se asfalta ni treba bati, če imamo seveda pravilno tehniko: "Fizikalno gledano - koliko nas asfalt udari? Toliko, kot mi udarimo njega. Če udarjamo ob tla, nas bo asfalt udaril nazaj, če pa tečemo, kot bi tekli po mehki in neravni podlagi, kot bi denimo tekli med koreninami, potem spontano bolje stopamo na tla. In tukaj spet pride v ospredje ozaveščen slog teka, da tečemo na elastičen način."

Z naravnim tekom preprečimo poškodbe
Ključen je torej pravilen slog teka. "Nenaraven način, ko človek teče lenobno in klecajoče, pomeni večje obremenitve za kolena. Te so lahko tudi do 40 odstotkov večje, kot bi bile sicer. Ko človek res čuti dober slog teka, si sploh ne predstavlja več, da bi tekel na lenoben način, ko padamo na tla, namesto da bi stopali na tla. To je velika razlika. Če stopimo na tla, aktivno pritisnemo nogo in nas kar odbije naprej, če pa padamo na tla, pride do klecanja in tudi številnih tekaških poškodb, torej bolečin v kolenih in kolčnem sklepu. Tega ne bi bilo, če bi tekli bolj naravno."