Sorodna novica Ugasnite Wi-Fi in otroci bodo sami prišli iz stanovanjskih blokov

Ob evropskem tednu športa (23.–30. september) smo se pogovarjali z Gregorjem Starcem, profesorjem in raziskovalcem na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Gibalni razvoj otrok in mladostnikov je v pokoronskem obdobju še vedno na bistveno nižji ravni kot pred epidemijo, je njegova ključna ugotovitev, potem ko je skupaj s sodelavci na Fakulteti za šport obdelal 70 odstotkov podatkov šol za šolsko leto 2022/23 (končno sliko bodo imeli v naslednjem tednu). Državo pozivajo k ukrepanju, sicer bo škoda ogromna: "Te generacije bodo vsako svoje delovno leto pridelale 1,6 milijarde evrov manj, kot bi jih, če se protikoronski ukrepi ne bi zgodili."

Za otroke gre, država pa je tiho
"Podatki kažejo, da se na gibalnem razvoju otrok in mladostnikov še vedno odražajo resne negativne posledice zapiranja šol, onemogočanja športne vadbe in omejevanja gibanja, ki so jih prizadeli v letih 2020 in 2021. Tako kot je država odgovorna za dovoljevanje gradnje na poplavnih območjih in danes pravilno pomaga prizadetim, je neposredno odgovorna tudi za sprejemanje ukrepov za zajezitev epidemije covida-19, ki je najbolj prizadela ravno otroke in mladostnike. Žal je v tem primeru država tiho in v dveh letih po epidemiji za prizadete generacije otrok in mladostnikov ni naredila skoraj nič."

11 odstotkov nižja splošna vzdržljivost ob koncu srednje šole
Slovenija je enotna, da je treba pomagati pri sanaciji poplav oziroma poplačati škodo, na drugi strani pa se ne zavedamo, da nas v prihodnosti čaka veliko večji strošek ali izpad dohodkov, če otrokom in mladostnikom ne bomo zagotovili ustreznega telesnega in gibalnega razvoja, opozarja Gregor Starc: "Splošna vzdržljivost otrok ob koncu osnovne šole je namreč v šolskem letu 2022/23 ostala tri odstotke nižja, kot je bila v šolskem letu 2018/19, ob koncu srednje šole pa je nižja kar za 11 odstotkov. To pomeni, da v nadaljnje življenje, ko telesna dejavnost postane zgolj odločitev posameznika, ne pa del rednega učnega procesa kot poprej, pošiljamo mlade, ki bodo za 11 odstotkov manj delovno učinkoviti, ob tem pa bodo tudi z vidika zdravja podvrženi bistveno višjim tveganjem."

V dveh letih večji minus, kot bo strošek sanacije poplav
A če zanemarimo zdravje in se osredinimo zgolj na denar, ki izhaja iz produktivnosti in ki politiko najbolj zanima, hitro postane jasno, da neupoštevanje težav gibalnega razvoja koronskih generacij otrok in mladostnikov nosi bistveno večje finančne posledice za državo: "Dodana vrednost na delavca v Sloveniji trenutno znaša 55.688 evrov. Če bodo koronske generacije 11 odstotkov manj delovno učinkovite, pomeni, da bo vsak izmed njih letno pridelal 6.126 evrov nižjo dodano vrednost. Če čez palec ocenimo, da je bilo zaradi protikoronskih ukrepov prizadetih najmanj 270.000 otrok in mladostnikov, nam izračun pokaže, da bodo te generacije vsako svoje delovno leto pridelale 1,6 milijarde evrov manj, kot bi jih, če se protikoronski ukrepi ne bi zgodili. Samo v dveh letih bodo tako pridelale večji minus, kot bo strošek sanacije poplavne škode."

Gibalni razvoj postaja talec popoplavne obnove
"V 40 letih delovne dobe tako govorimo o več kot 66 milijard evrov izpadov dohodkov, ki bi se jim lahko izognili in jih celo popolnoma preobrnili, če bi se odločili tudi otrokom in mladostnikom pomagati ter jim zagotoviti več gibanja v šoli in večjo dostopnost organizirane športne vadbe. A vse kaže, da telesni in gibalni razvoj danes postaja talec popoplavne obnove, tako kot je leta 2020 postal talec epidemije. Vedno je zelo priročna višja sila, ki odločevalcem služi kot alibi za neukrepanje. Očitno je zagotavljanje gibanja postalo tak privilegij, ki ga naša družba vsem otrokom in mladostnikom ni več sposobna zagotoviti, s tem pa ogrožamo edini pravi kapital, ki ga Slovenija ima – gibalno sposobne in zdrave državljane."

Mit številka 1: Starši se morajo skupaj z otroki ukvarjati s športom
Ali lahko krivdo za vse slabše gibalne sposobnosti otrok res naprtimo le protikoronskim ukrepom? Kaj pa starši, so odigrali svojo vlogo? "Zavedati se je treba, da starši v zgodovini niso bili tisti, ki so otroke spodbujali k telesni vadbi in je to 'izum' moderne dobe, ki pa je bil vedno bolj ideja kot dejanska praksa. Starši se skupaj z otroki in mladostniki ukvarjajo s precej malo telesnimi dejavnostmi. Še najpogosteje je to pohodništvo in kolesarjenje v obliki družinskih izletov, medtem ko starši pri večini drugih športnih dejavnostih niso enakovreden partner otrok, saj jim včasih niso dorasli, včasih pa so preveč superiorni. Ravno zaradi tega moramo pozabiti na mit, da se morajo starši skupaj z otroki ukvarjati s športom in da jim morajo biti vzor. Športni vzorniki otrok so vrhunski športniki in njihovi vrstniki, starši pa lahko največ naredimo ravno s tem, da otrokom pomagamo organizirati vsakdanje življenje na tak način, da jim omogočimo športno druženje z vrstniki ali pa dokazovanje na tekmovanjih, če si otroci tega želijo."

Mit številka 2: Gibanje je otrokova naravna potreba
Na drugi strani moramo, kot trdi Gregor Starc, pozabiti tudi na mit, da je gibanje otrokova naravna potreba. "Prakse sodobnih otrok nam dokazujejo, da nikakor ni tako, saj so otroci sposobni ves prosti čas preživeti za zaslonom, ne da bi pomislili na gibanje ali doživeli kakšno stisko, ker se ne gibajo. Tudi tukaj je vloga staršev seveda zelo pomembna, ker smo starši tisti, ki lahko otrokom omejimo dostop do zaslonske tehnologije. Žal mnogi starši mislijo, da je uporaba sodobne tehnologije za otroka koristna in da bo s tem imel konkurenčno prednost. Zaradi digitalnih tehnologij so otroci bistveno manj pismeni, kot so bili nekoč. Na Švedskem so se zgrda naučili, kaj se zgodi, če v šole vpelješ tablice in digitalne učbenike. Otroci so v nekaj letih postali bistveno manj pismeni in zdaj Švedska dela obrat za 180 stopinj nazaj k papirnatim knjigam, pri nas pa žal celo ministrstvo za izobraževanje zasleduje idejo e-torbe. To pa še potrjuje prej omenjene zablode staršev."

Dodatna ura športne vzgoje bi rešila precej težav
Dobro je, če lahko posnemamo dobre prakse drugih, nujno pa je, da se učimo iz napak drugih, nadaljuje Starc: "Tudi poudarjanje digitalnega opismenjevanja v reformi šolstva je nesmiselno. Povprečen otrok je verjetno bolj digitalno pismen od svojih učiteljev, hkrati pa se tehnologija tako hitro spreminja, da šolski kurikuli niti približno ne bi bili sposobni slediti in bi bili obsojeni na zastarelost. Namesto tega bi šolstvo resno moralo razmisliti o povečevanju obsega športne vzgoje tudi na račun daljšanja urnika. Bolje je, da je otrok uro dlje v šoli in se tam giba, kot pa da gre domov in to uro visi na tablici in telefonu, preden se starši vrnejo iz službe."

Sorodna novica Zakaj sploh šport v šoli?

Družabna omrežja so v resnici nedružabna
Z uro športne vzgoje na dan, ki bi bila strokovno vodena, kar pomeni skupno poučevanje športnih pedagogov in razrednih učiteljev v prvi in drugi triadi, bi v večini rešili problematiko pomanjkanja gibanja, če bi starši rabo zaslonskih tehnologij otrokom omejili na največ uro na dan od 10. leta naprej, mlajšim pa jo popolnoma omejili, bi se otroci začeli igrati druge stvari in bi res vzpostavili družabna omrežja, v katerih bi v živo komunicirali z vrstniki. Verjetno je največji dosežek elektronskih družabnih omrežij v tem, da je ljudem uspelo prepričati, da so družabna. V resnici so nedružabna in ljudi potiskajo v osamo virtualnega sveta.