Primerov nestrpnosti in že kar sovraštva med kolesarji in vozniki avtomobilov je na naših cestah ogromno. V sredo je na primer v Ljubljani v križišču Skopolijeve in Derčeve ulice voznik volkswagen jette novomeških registrskih oznak s kolesarjem fizično obračunal, nato pa se odpeljal.

Kaj pomeni imeti službo na kolesu in narediti dobrih 30 tisoč kilometrov letno (približno toliko kilometrov pa še z avtom), dobro ve Matej Mohorič, ki se v teh dneh pripravlja na nastop na Dirki po Franciji. Objavljamo njegov zapis:

Dandanes živimo v hitrem ritmu. Vselej se nam mudi, še posebej kadar se usedemo v avtomobil. Mnogo ljudi je v življenju podvrženo stresu in v prometu včasih postanemo nestrpni. Zdi se mi, da se premalo zavedamo, kako hitro se lahko zgodi nesreča. Ne zavedamo se, kako malo časa nam prihrani hitra vožnja.

Da se izognemo nesrečam, lahko kot kolesarji za svojo varnost največ ukrenemo sami. Za trening najraje izbiram stranske, neprometne ceste. Velikokrat se na delu poti težko izognem vsem večjim cestam. Ko se znajdem na njih, sem še posebej previden. Spoštujem druge udeležence v prometu. Zavedam se, da se številnim mudi, in nič me ne stane, če se jim umaknem in jim omogočim, da me prehitijo. Kadar naletim na nestrpnega voznika, ne iščem konflikta.

Zavedam se, da sem na kolesu bolj ranljiv kot v avtomobilu in da svoje življenje polagam v roke tistih, ki so za volanom. Če naletim na koga, ki se vede sovražno in je agresiven, ostanem miren. Življenje je predragoceno, da bi ga predal na cesti zaradi merjenja svojega ega. Ko kolesarim, sem ves čas pozoren na dogajanje okoli sebe. Vedno predvidevam, da me vozniki težko opazijo in morda ne pričakujejo, da se premikam tako hitro, kot v resnici se. Tudi mobilni telefoni, menjavanje postaje na radiu in moderne konzole v avtomobilih hitro odvrnejo pozornost voznikov s ceste.

Kot voznik se poskušam na pot vedno odpraviti dovolj zgodaj, da se lahko brez pritiska umirjeno odpeljem proti svojemu cilju. Kadar sem v časovni stiski, raje zamudim, kot da tvegam nesrečo. Dovolj imam dni, preživetih v bolniških sobah. V mestih sem za volanom pozoren na pešce na pločniku in na kolesarje na kolesarski stezi, še posebej kadar zavijam desno in se lahko kdo izmed njih znajde v mojem mrtvem kotu. Ko parkiram ob cesti, se pred odpiranjem vrat vedno prepričam, da to lahko varno storim. Ko v avtomobilu naletim na kolesarja ali skupino potrpežljivo, počakam, da pridemo do varnega mesta za prehitevanje.

Tudi če to vzame celo minuto časa, se zavedam, da bom zaradi tega na cilj prišel komaj nekaj sekund pozneje, če sploh. Velikokrat se zgodi, da avtomobil pred mano kolesarje nestrpno prehiti, že čez nekaj minut pa po varnem in strpnem prehitevanju ta isti avtomobil spet ujamem, ko se promet zgosti ali ko se ustavimo na rdečem semaforju. Kot kolesarju in vozniku mi je pomembno, da skrbim za svojo opremo. Redno preverjam delovanje zavor in stanje pnevmatik, ki so edini stik s podlago in zato igrajo ključno vlogo pri upravljanju kolesa ali avtomobila.