"Ne vem, kaj sem po vseh teh letih v Sloveniji, Rus ali Slovenec? Dejal bi, da nekaj vmes," je na uvodno vprašanje odgovoril Kokšarov, nato pa se spomnil leta 1999 in svojega prihoda iz rojstnega Krasnodarja v Celje: "Nimam občutka, da je minilo že 12 let. Zdi se mi, kot da sem prišel pred dvema letoma. Ne vem, kako se je Celjanom takrat uspelo dogovoriti z Maksimovim (legendarni ruski selektor in trener Vladimir Maksimov, op. a.), saj pred 25. letom ni smel noben igralec iz Rusije, meni pa je bilo 23 let. Je pa k temu zagotovo pripomogla tudi gospodarska kriza v Rusiji, zaradi katere Maksimov ni mogel sestaviti vrhunske ekipe, tako da sem lahko odšel v Celje."

Zlomljen prst ali strgana mišica nista bili oviri
Kokšarov je kmalu postal ljubljenec navijačev in pridobil vzdevek "železni Edi". V čem tiči razlog njegove priljubljenosti? "Če ti daješ srce in sebe celega v tisto, kar počneš, to ljudje opazijo in ti vračajo z navijanjem, te imajo radi. Ljudi ne moreš prevarati. Naučen sem bil tako, da je zame pomemben samo rezultat in to ne kakršen koli, pač pa zmaga. Zato sem včasih kljub zlomljenemu prstu ali strgani mišici stisnil zobe. To sem naredil za ljudi, s katerimi sem sodeloval in ki sem jih imel rad. In lahko bi naredil še marsikaj," je pojasnil Edi. Če je bil sam vzgojen v trdi 'ruski šoli' življenja in rokometa, se je v Celju srečal tudi z malo balkanske 'ležernosti'? "Res je. Vzgojen sem bil tako, da razmišljam samo o delu in nič ne ugovarjam trenerjem, ki so bili na prvem mestu. Tu pa sem se naučil, da moraš imeti najprej sebe rad, potem pa vse drugo, prav obratno torej kot v Rusiji."

Udarjanje ob mizo ni bil njegov način
Kokšarov je bil dolga leta kapetan Celja. Je moral v slačilnici kdaj udariti ob mizo? "Moje mišljenje je, da to ne prinese rezultata, ampak več narediš z normalnim odkritim pogovorom. Tudi ko je trener že obupal nad katerim izmed igralcev, sem se jaz pogovoril z njim, mu svetoval tudi kakšno tehnično stvar in mislim, da mi je dobro uspevalo," je odgovoril. Je imel kakšnega vzornika? "Nikdar nisem imel vzornika, jaz sem hotel vedno biti najboljši, ne glede na to, kateri igralec je bil na mojem položaju."

Bolj vesel za Turnška kot za sebe
Vrhunec kariere v Celju je Kokšarov doživel leta 2004, ko je klub s pomlajeno ekipo nepričakovano postal evropski klubski prvak: "V prejšnjih sezonah je bilo več denarja in boljši igralci, a se ni izšlo. Takrat pa nihče ni pričakoval zmage v Ligi prvakov. A ko smo proti Ademarju Leonu nadoknadili 13 golov zaostanka, je ekipa zadihala in začutila, da nas nihče ne more premagati. Še bolj kot ta zmaga mi je ostala v spominu ostala polfinalna zmaga nad Ciudad Realom, saj je bil močnejši nasprotnik. Bila je zares sanjska sezona in morda še bolj kot za sebe sem vesel, da je uspelo predsedniku Tonetu Turnšku, ki je dolga leta vlagal v klub."

Zavrnil številne ponudbe
Kokšarov je dolgo veljal za najboljše levo krilo na svetu in na njegov naslov so prihajale številne ponudbe, a se je vedno znova odločal za Celje. Zakaj? "Živim po načelu, če ti je dobro, zakaj bi menjal. Ni vse v denarju. Dobro sem se počutil v Celju, dobro smo sodelovali s Tonetom Turnškom, njemu sem verjel, on je govoril, da bom jaz ostal v Celju, on je z delom dokazoval, da je pošten in da želi meni in klubu najboljše," je pojasnil Kokšarov. V vseh teh letih je pri Celju zamenjal osem trenerjev. Nekateri so želeli na njem graditi avtoriteto. "Ukvarjali so se z menoj namesto z ekipo. Hoteli so me na vsak način zlomiti in odstraniti. O imenih ne bom govoril, a tako se z igralci ne dela," je svoje neprijetne izkušnje s trenerji razkril Rus.

Ob odhodu iz Celja tudi nekaj pelina
Kljub večinoma lepim spominom pa zaradi zadnje sezone Celje zapušča z nekoliko grenkim priokusom. Začelo se je z nepričakovanim odvzemom kapetanskega traka: "Rečeno mi je bilo, da bo Uroš Zorman postal kapetan, da bo bolje sodeloval z mladimi in da bo prevzel večjo odgovornost. Ne bom se spuščal v to, ali je bila to pravilna odločitev ali ne, to je bila stvar trenerja. Še zdaj mi je zaradi tega težko, a na koncu koncev je življenje postavilo stvari na svoje mesto in izkazalo se je, da je bila to neumna poteza. Seveda sem po eni strani dobil zadoščenje, po drugi strani pa še zdaj ne morem spati normalno zaradi letošnjih rezultatov. Kakor koli, prepričan sem, da se bodo rezultati izboljšali in da se bo klub vrnil na raven, na kateri je bil."

Jeziček na tehtnici: Želja po igranju še dve leti
Ko se je odločil za odhod iz Celja, je k temu v veliki meri pripomoglo tudi to, da pivovarji nanj niso več računali kot na igralca, ampak le v vlogi trenerja, medtem ko sam želi igrati še dve sezoni na najvišji ravni, kar bo pod vodstvom rokometnega očeta Maksimova dokazoval pri Čehovskih medvedih in v dresu ruske reprezentance: "Osebno čutim, da sem sposoben prevzeti trenerski položaj katere koli ekipe. Celjska ponudba je bila korektna in konkretna, dogovorili smo se tudi o številkah, vendar mi je bilo ponujeno le trenersko delo. Ponudba Maksimova je bila boljša - poleg trenerske še dve leti igralske kariere s konkretnimi cilji. Prvi razlog za moj prestop v Čehovske medvede je reprezentanca. Z njo se želimo najprej uvrstiti na evropsko prvenstvo in tam narediti dober rezultat, ki bi nam odprl vrata proti kvalifikacijam za olimpijske igre. Načrtov je veliko, a za njih bo treba garati," je sklenil 35-letni Rus, ki dopušča možnost, da se v Celje še kdaj vrne kot trener. Srečno, Edi!