Perić bo v petek (18.00) še zadnjič stal med vratnicama kot vratar "svoje" ekipe "Dejana Perića", ki se bo pomerila s pivovarji. Za Perića bodo med drugim zaigrali Mirko Bašić, Kiril Lazarov, Petar Metličić, Nenad Peruničić, Rastko Stefanović ... Seveda bo izid v "tretjem" planu, v prvem in drugem pa pač slovo "Perketa".

Tekem ni nikoli delil na velike in male
"Čutim malo pozitivne treme. Pripravljam se pa enako, kot sem se na vse druge tekme, ki jih nisem nikoli delil na velike in male. Ta tekma je posebna zaradi tega, ker jo bom odigral s tistimi, ki jih imam rad in oni mene. Igral jo bom s tistimi, ob katerih sem rastel kot športnik in zaradi katerih sem postal boljši človek," o pričakovanjih pred petkovim slovesom pravi Perić.

Jabolko ni padlo daleč od rokometnega drevesa
Danes 42-letni Perić je bil rojen 22. septembra 1970 v Bečeju v Vojvodini, kjer je tudi začel svojo športno pot. "Odraščal sem v športni družini v športnem duhu. Moj oče je bil vrhunski rokometni igralec in trener. Moja starša sta bila od nekdaj moja vzornika in še do današnjih dni moja največja prijatelja in podpornika. Moja največja nagrada je bila, da sem šel na trening. Vedel sem, da bom rokometaš. Za to, da sem postal rokometni vratar, pa je kriv Mirko Bašić, ki je vplival na moje igre. Usmeril me je, da sem postal vratar. Ko sem prvič videl Bašića, sem poskušal narediti nekaj stvari kot on. Zame je pomenilo postati rokometni vratar uresničenje sanj," se svojih rokometnih začetkov spominja "Perke".

Perića opazil Miro Požun
Perić je v celjski klub prišel leta 1995 in v njem skupaj preživel enajst sezon. Kako ga je pot zanesla v Celje? "Celje je bilo za mene neznanka. Ko sem igral v Španiji, sem slišal, da obstaja v Sloveniji klub, ki veliko vlaga, ki se ne zadovolji samo z domačim prvenstvom, ampak ima velike ambicije tudi v Evropi. In to me je navdušilo. Po nekem turnirju v Granadi, kjer smo zaradi političnih okoliščin z jugoslovansko reprezentanco nastopili brez imena ter v konkurenci Francije, Španije in Slovenije osvojili prvo mesto, je Miro Požun mene in Rastka Stefanovića priporočil vodstvu kluba. Sestali smo se s predsednikom Tonetom Turnškom, direktorjem Vladom Privškom in se hitro dogovorili. Stvari so nam bile jasne. Poleg tega sta v Celju že igrala Alvaro Načinović in Iztok Puc, ki sta želela, da pridem. Zato sem se odločil za ambiciozno ekipo, ki se je borila za največje trofeje. Nikoli nisem bil polovičar, sem zelo hvaležen za priložnost, ki sem jo dobil. Bilo mi je v čast in zadovoljstvo biti del vsega," je o prihodu v knežje mesto dejal srbski vratar.

V Sloveniji se ni nikoli počutil kot tujec
Perić se je na novo okolje hitro navadil: "Res sem se hitro navadil, ker nisem dojemal Slovenije kot druge države. Nisem se počutil kot tujec, niti mi niso ljudje dajali občutka, da sem tujec, za kar sem jim hvaležen. Slovenijo imam za svojo državo. Nikoli nisem bil človek, ki bi trpel za nostalgijo oziroma imel željo po tistem, kar v danem trenutku ni bilo dosegljivo. Našel sem zadovoljstvo, srečo, dom s pomočjo ljudi, ki so me obkrožali. Od samega začetka pa do danes se v Celju nisem počutil kot tujec. Mogoče tudi zaradi tega, ker ljubim ljudi in se rad družim z njimi, verjamem, da so ljudje dobri."

Nepozabna šampionska sezona 2003-2004
Sledilo je devet uspešnih sezon (1995-2004), v katerih je Perić s Celjem osvojil osem naslovov slovenskega prvaka in devet pokalnih lovorik. Vrhunec tako zanj kot za klub pa je prišel leta 2004, ko so Celjani postali evropski prvaki. In to v letu, ko takšnega uspeha ni nihče pričakoval. Sploh po porazu na prvi tekmi osmine finala, ko je Ademar Celjane premagal za 13 golov (38:25). Nato pa je prišel 21. december 2003 in "čudež" v novi celjski dvorani Zlatorog: Celjani so zmagali s 34:21 in se uvrstili v četrtfinale. Perić je prav v zadnji sekundi ubranil poskus Juanina Lorenzane s krila.

Bili smo skupina ljudi z zdravimi odnosi
"Lovorika je res prišla v času, ko se je najmanj pričakovala. V osmini finala smo imeli nasprotnika, ki nam je prizadejal najhujši poraz do takrat. Nato pa je prišel 21. december, ko smo dokazali, da je v športu mogoče vse, če le verjameš vase in se ne predaš. Kot zanimivost naj povem, da sem le dva dni po tej tekmi dobil informacijo, da po koncu sezone odhajam iz kluba. A pomembno je bilo, da sem tudi tistih šest mesecev oddelal 100-odstotno, tako da smo v letu, ko smo najmanj pričakovali, uresničili sanje vseh generacij in pokorili Evropo. A to ni bilo naključno. Bili smo skupina ljudi, ki je imela zdrave odnose, trener Miro Požun je bil maksimalno toleranten, predsednik Turnšek nas je maksimalno podpiral. Imeli smo občinstvo, ki nas je nosilo. Vsa vlaganja, vsi polfinali, na katere smo gledali kot neuspehe, so se takrat vrnili kot nagrada vsem v klubu in navijačem," o šampionskem letu 2004 razmišlja Perić, ki je moral po koncu sezone zapustiti klub, čeprav si sam tega ni želel: "Ta odločitev ni bila moja, ampak tistih, ki so vodili klub. Vodstvo se je odločilo za pomlajevanje, ni bilo preprosto, a sem to odločitev sprejel in tudi v nadaljevanju sezone odigral tako, kot da bi bil v Celju še 100 let, samo z željo, da ima čim boljši rezultat."

Perić bo v novi službi skrbel za "življenje" ekipe
Toda življenjska pot je Perića prek Barcelone in Veszprema spet pripeljala v celjski klub, ki mu bo zdaj pomagal ob igrišču: "Z direktorjem Romanom Pungartnikom sva se dogovorila, da po igralski karieri prevzamem eno izmed funkcij v klubu. Imam dve možnosti: ali sem koordinator mladih selekcij ali pa tehnični direktor, to je nekakšen posrednik med igralci, trenerjem in direktorjem. Zadolžen naj bi bil za napredek igralcev, tako po psihološki kot tudi po igralski plati. Gre za to, da sem vključen v delo prve ekipe in da s svojimi izkušnjami skrbim za njeno "življenje", predvsem pa za zdrave odnose. Nočem biti imenovan svetovalec, ker ga pametni ne potrebujejo, 'budalam' pa ne koristi. Vedno sem bil timski igralec, dajal sem klub pred posameznika. Vsekakor sem vesel, da bom sodeloval z igralci, ki so dobri igralci in posamezniki."

Perić v športu uresničil sanje
Po petkovi tekmi bo Perić v igralski pokoj odšel zadovoljen, saj je - kot pravi sam - z igranjem rokometa dosegel vse, kar si je želel, in še več, dosanjal je svoje sanje: "Imel sem kariero, ki je trajala 28 let. Motivi nikoli niso bili materialni. Igral sem in treniral za zadovoljstvo in srečo, ki jo prinašajo zmage. In za to, da to srečo po tekmi deliš z drugimi. Za motivacijo nisem potreboval denarja. Ta je prišel kot nagrada za to, ker sem bil kakovosten. V športu sem uresničil sanje. Vesel sem, da mi je Bog dal pot, na kateri sem dozorel kot človek in športnik. To so stvari, ki so vredne in ki ostanejo. Pot ni bila lahka, a na njej sem spoznaval sebe, se krepil, nikoli pa se nisem 'šparal'. Hvala bogu, da sem imel veliko kariero, igral z velikimi igralci, da sem imel občinstvo, ki me je nosilo in jaz njega. Zato pozivam vse, da pridejo v petek še enkrat v Zlatorog."
'Perke', hvala za vse in srečno!

Kariera Dejana Perića:
Dinamo Pančevo (1983-1986)
Crvena zvezda (1986-1990)
Pelister Bitola (1990-1991)
Crvena zvezda (1991-1993)
Atletico Madrid (1993-1994)
Teucro Pontevedra (1994-1995)
Celje Pivovarna Laško (1995-2004)
Barcelona (2004-2006)
Veszprem (2006-2011)
Celje Pivovarna Laško (2011-2013)

Uspehi:
Mladinska reprezentanca Jugoslavije (100 nastopov)
- 2-krat mladinski svetovni prvak (Reka 1987 in Atene 1991)
- 3. mesto; svetovno prvenstvo Španija 1989
Članska reprezentanca Jugoslavije (227 nastopov)
- 3. mesto; svetovno prvenstvo Egipt 1999
- 3. mesto; evropsko prvenstvo Španija 1996
- 1. mesto; sredozemske igre Atene 1991
Nastop za reprezentanco Evrope
17 sezon nastopov v Ligi prvakov
13 naslovov državnega prvaka (8-krat s Celjem, enkrat z Barcelono in 4-krat z Veszpremom)
12 naslovov pokalnega prvaka (9-krat s Celjem, 3-krat z Veszpremom)
2-krat evropski klubski prvak
- 2004 z RK Celjem Pivovarno Laško
- 2005 s FC Barcelono
Zmagovalec EHF Pokala pokalnih zmagovalcev (Veszprem 2008)

V spodnjem videu si oglejte obe finalni tekmi Lige prvakov leta 2004 med Celjem PL in Flensburgom.

Prva tekma finala:

Druga tekma finala: