kuha tudi na rokometnem igrišču.

Tudi tu bo treba, tako kot v kuhinji, uporabiti vse razkošno tehnično in taktično znanje, fizično pripravljenost, povrhu vsega pa dodati kanček nečesa, česar v danem trenutku tekmec ne bo znal razvozlati. In bo dlje časa porabil, da bo ugotovil, katera sestavina daje tisti prav poseben okus.

Francija postaja tudi rokometna ne samo gastronomska destinacija. Paris SG je z naskokom najbogatejši klub na stari celini. Francoska liga je iz leta v leto močnejša. Slovenski rokometaši so bili tu vedno cenjeni prav zaradi svojega tehničnega znanja, tudi prek njih so precej boljši atleti Francozi črpali svoje znanje.

Trenerji iz nekdanje Jugoslavije so postavljali temelje francoski šoli. V igri Francije je bilo vedno nekaj jugoslovanskega, balkanskega šarma, tudi zdaj, ko so povsem v ospredju mišice. Ob pogledu na medalje z velikih tekmovanj - samo v tem tisočletju so bili devetkrat zlati na evropskih, svetovnih in olimpijskih turnirjih - se zdi, da Francije ne more nihče premagati.

A to niso vesoljci, pravijo nekateri slovenski fantje. Tudi oni so krvavi pod kožo, tudi njim se bo morda roka zatresla, ko bodo nosili edino pričakovanje domače javnosti. Ni ga lepšega občutka, ko dvorana obmolkne, je k temu še dodal samozavestni slovenski selektor Veselin Vujović, ki računa tudi na igro številk. V tem mesecu bo to tretja medsebojna tekma in v tretjem gre menda rado.

Francijo je doslej Slovenija na velikih tekmovanjih premagala le v Ljubljani na lastnem evropskem prvenstvu, dvakrat pa je bila povsem blizu uspehu in še odmevnejšemu dosežku ob remijih. Sploh v Tuniziji leta 2005 bi zmaga prinesla polfinale svetovnega prvenstva, tokrat prinaša celo finale.

Ena sama zmaga v naslednjih dneh pomeni že medaljo. Nihče ne prepoveduje upati že drevi.